Od ministrstva do založnikov
Vojna za profite ali skrb za boljše učbenike?
Foto: Dokumentacija Dela
22. 09. 2011
Ministrstvo je z nekaj nedavno sprejetimi novimi ukrepi založnike spravilo na noge. Slednji namreč trdijo, da je zaradi novih in novih »učbeniških« okrožnic ministrstva resno ogrožen njihov obstoj. Šolskega ministra Igorja Lukšiča pa za založnike ne skrbi prav nič – pravi, da gre za prevelike založniške sisteme, ki so se razvili v nekih drugih časih, zato je nujno, da se založniki končno prilagodijo novim razmeram.
Založnike še zlasti skrbijo trije nedavno sprejeti ukrepi, ki naj bi njihov položaj še poslabšali. Za katere ukrepe gre?
Prvi ukrep – Gre za spremembo pravilnika o upravljanju učbeniških skladov, sprejeto maja lani, po kateri mora ravnatelj šole za skupno nabavno ceno delovnih zvezkov in drugih učnih gradiv pridobiti pisno soglasje sveta staršev. To konkretno pomeni, da učitelji staršem ne morejo več naložiti nakupa cele gore delovnih zvezkov, če se starši s tem ne strinjajo.
In kaj je pripeljalo do tega ukrepa? Ker se učbeniki zaradi brezplačne izposoje v učbeniških skladih slabo prodajajo, so se založniki preusmerili v delovne zvezke. Njihovo število se je nekritično povečevalo, poleg tega naj bi jih po mnenju ministrstva za šolstvo vsiljivo ponujali učiteljem. »To smo morali ustaviti. Poleg tega ni bilo prav, da starši, ki plačajo račune, nimajo besede pri tem, kakšna so učna gradiva in koliko se jih bo nabavilo,« pravi minister za šolstvo Igor Lukšič. Tisti, ki so kritični do tega ukrepa, opozarjajo, da lahko pripelje do še večjega socialnega razslojevanja, saj se bodo starši v bogatejših, praviloma tudi bolj urbaniziranih okoljih lahko odločali za dražje komplete delovnih zvezkov kot starši v socialno revnejših okoljih. Poleg tega lahko tak ukrep sili učitelje v izbiro cenejših, a ne nujno tudi kakovostnejših delovnih zvezkov.
Drugi ukrep – Spremembe omenjenega pravilnika tudi določajo, da država po novem povrne denar le za zamenjavo tistih učbenikov v učbeniških skladih, ki so obrabljeni in uničeni. Ta ukrep je založnike še posebej presenetil. Glavni urednik pri Mladinski knjigi in predsednik odbora za učbenike pri Gospodarski zbornici Slovenije Miha Kovač temu ukrepu odločno nasprotuje: »Ker je ministrstvo šolam prepovedalo nakup novih učbenikov, učbenikov, ki smo jih založniki že natisnili, ne bomo mogli prodati. To varčevanje je bilo uvedeno čez noč, ukaz je prišel ven maja lani, založniki pa svojo dejavnost načrtujemo že pred majem, saj morajo biti junija učbeniki že v knjigarnah. Nove knjige tiskamo februarja, marca, saj je tako ceneje, tiskarna postavi nižjo ceno, če si lahko razporedi delo. Posledica je, da imamo založniki polna skladišča neprodanih učbenikov. Koliko jih je, ne ve nihče, po moji oceni jih je obležalo kakih 100 tisoč. Če bi se ministrstvo usklajevalo z založniki, tega ne bi bilo.« Minister Lukšič meni, da so založniki tisti, ki bi morali opraviti poizvedovanja ter ugotoviti, kakšna je obrabljenost učbenikov v učbeniških skladih in koliko novih je potrebno natisniti. Pa niso. »Namesto tega so učbenike natisnil na zalogo in sedaj silijo sistem, da jih kupi.« Ukrep, da se poslej učbenike v učbeniških skladih menjuje na šest ali sedem let in ne na dve do tri, kot se je to počelo do sedaj, so sprejeli zato, ker so ugotovili, da so učbeniki v dobrem stanju, k varčevanju pa jih je prisilila tudi gospodarska kriza, še dodaja minister.
Tretji ukrep – Ministrstvo je letos sprejelo tudi novi pravilnik o potrjevanju učbenikov, ki med drugim določa, da bo učbenike poslej strokovno ocenjeval recenzent, ki ga bo izbrala komisija na zavodu za šolstvo, in ne založnik, kot je veljalo do sedaj. Minister pojasnjuje, da je bil ukrep sprejet zato, ker se je dogajalo, »da je recenzent napisal negativno recenzijo za kak učbenik. Založnik je tako recenzijo zavrnil in našel drugega recenzenta, ki je napisal tako recenzijo, da je založniku ustrezala. Da se to dogaja, me je opozoril eden od recenzentov, ki je sam to doživel. Tega nismo mogli več dovoliti.«
Založniki se s tem ukrepom ne strinjajo. Glavna direktorica založbe Rokus Klett Maruša Kmet se sprašuje, »katera založba bi si lahko privoščila učbenik s podkupljeno recenzijo? Nobena, saj slab učbenik izvrže iz prodaje že sam trg. Učitelji so izobraženi in avtonomni ljudje, ki znajo izbrati dober učbenik in ne potrebujejo državnih recenzentov za to. Po drugi strani si noben recenzent, že zaradi svojega imena, ne bi upal privoščiti podkupnine za recenzijo.« Za Branimirja Nešovića, direktorja založbe Modrijan, je ta novost nepotrebno birokratiziranje. Poleg tega pa ne omogoča samo »popravljanja napak v učbenikih, temveč tudi državni nadzor nad njihovo vsebino«.
Malo zgodovine
Da bi razumeli, zakaj založnike grabi panika in zakaj je minister vedno bolj strog, je treba pogledati malce v zgodovino slovenskega učbeniškega trga. Po osamosvojitvi Slovenije, v zgodnji devetdesetih preteklega stoletja, na trgu učbenikov ni bilo konkurence. Leta 1991 je Katalog učbenikov ZRŠŠ denimo obsegal le 17 strani. Katalog iz leta 1995, ko so se pojavili prvi zares konkurenčni učbeniki, ima 22 strani, katalog potrjenih učbenikov iz leta 2004 pa obsega 168 strani. Podobno se je povečalo tudi število učbenikov: katalog iz leta 1995 navaja 130 potrjenih enot učbeniških gradiv, v katalogu za leto 2004 pa je 550 do 600 učbenikov, delovnih učbenikov in delovnih zvezkov. Močno se je povečalo tudi število založb, ki zalagajo učbenike –leta 1991 jih je bilo v katalogu šest, leta 1995 že 45, katalog iz leta 2004 pa jih navaja kar 59 (povzeto po knjigi Učbeniki in družba znanja, 2006). Ni dvoma, da so bila devetdeseta leta čas burnih sprememb – prišli smo iz situacije, ko so na trgu vladali monopolisti in mastno služili z dvigovanjem cen, do situacije, ko je razcvet produkcije monopole in s tem ekstraprofite založnikov razblinil.
Dodaten udarec založnikom so zadali tudi učbeniški skladi, ki so bili uzakonjeni leta 1996 in so omogočali najprej izposojo oziroma najem učbenika za tretjino cene, pozneje pa brezplačno izposojo. In prav učbeniški skladi so tisti mehanizem slovenske učbeniške politike, ki je za mnoge najbolj sporen. Ravnatelj Osnovne šole Prule iz Ljubljane Dušan Merc pravi, da so skladi »na začetku v nekaterih primerih mogoče res opravili pozitivno vlogo v hišnem proračunu staršev učencev, na didaktičnem, metodičnem in vzgojnem področju po so naredili veliko škode. Učenci in starši so dobili občutek, da je tako ali tako vse zastonj ali po zelo nizki ceni, založniki pa so razvili druge strategije zaslužka – izumili so hibridni učbenik in delovni zvezek ter zelo povečali ceno delovnih zvezkov, ki sedaj stanejo toliko ali še več kot učbeniki. Z učbeniškimi skladi so šole, ki jim je ministrstvo spisalo zelo ponesrečen pravilnik, prišle v administrativno nevzdržen položaj c« Glavni krivec za nastalo situacijo je po njegovem mnenju resorno ministrstvo, ki je »sklade uvedlo zaradi populističnega efekta, poleg tega pa galopirajoče spreminjalo učne načrte in pri tem podleglo logiki, da mora za vsako spremembo v učnem načrtu, pri kateremkoli predmetu, nastati nov učbenik, nastalo pa je ogromno učbenikov pri predmetih, kjer so povsem nepotrebni,« dodaja Merc.
Do skladov so seveda kritični tudi založniki, a iz drugačne perspektive. Maruša Kmet je tako mnenja, da je »učbenik učno gradivo, ki se ga uporablja tako, da se vanj vpisuje, podčrtuje. Naši otroci se iz njih sploh ne znajo učiti, saj jih morajo vrniti nedotaknjene nazaj v sklade. Učbeniki, ki so v uporabi več kot pet let, so tudi higiensko sporni. V Avstriji dobijo otroci vsako leto na mizo čisto nove učbeniške komplete, ki jih financira država, naši otroci pa stare in oguljene učbenike. Mislim, da so zaradi tega diskriminirani.« Učiteljica razrednega pouka in članica civilne iniciative Kakšno šolo hočemo? Jožica Frigelj je prepričana, da igrajo učbeniški skladi posebej v tem času socialno vlogo. »Sicer pa v civilni iniciativi zagovarjamo stališče, da bi učenci morali dobiti učbenike v trajno last. Trdimo pa tudi, da vsak razred in vsak predmet ne potrebujeta učbenika, zato bi bila nujna utemeljena strokovna presoja, kdaj in kateri učbenik naj dobi učenec v trajno last. Plačati bi jih morala država, ki obljublja brezplačno šolstvo.«
Upanje založnikov, da bodo skladi kdaj ukinjeni, postavlja minister Lukšič na trda tla. »Založniki se morajo zavedati, da je njihova kampanja zaman – učbeniški skladi so v zakonu, skozi državni zbor pa take spremembe zakonodaje, ki bi ukinila učbeniške sklade, ne bodo spravili. Stranke tega ne bodo podprle,« zatrjuje.
Učitelji: učbenikov in delovnih zvezkov je preveč
Po besedah Jožice Frigelj je lani maja organizirana javna razprava z naslovom Zakaj toliko učbenikov in delovnih zvezkov v osnovni šoli? potrdila, da so šolske torbe pretežke, da je veliko delovnih zvezkov na koncu leta na pol praznih, da se pouk opira le na učbenik in delovni zvezek in ne na cilje iz učnega načrta, da je premalo drugačnih oblik učenja, predvsem izkustvenih. Društvo Pobuda za šolo po meri človeka je denimo že leta 2008 naštelo 316 učbenikov in 354 delovnih zvezkov za 16 predmetov v osnovni šoli, lani pa se je ta številka približala številki 500 za učbenike, število delovnih zvezkov pa je nedefinirano. Jožica Frigelj še dodaja, da je kvaliteta naših učbenikov sicer potrjena (dobivajo različna mednarodna priznanja), a raziskave nas opozarjajo, da bi njihovo kvaliteto lahko izboljšali še za 50 odstotkov, saj so polni potrebnih in nepotrebnih ponazoril, ki so sicer vizualno všečna, a odvračajo pozornost, hkrati pa je zaskrbljujoča tudi ugotovitev raziskave, katere avtor je Iztok Kosem in ki kaže, da so učbeniki pravzaprav namenjeni učiteljem in ne učencem, saj učenci pri reševanju težav in problemov ne posegajo po učbenikih, temveč po elektronskih virih. Torej – vsa prej omenjena pluralnost ne zagotavlja kvalitete, pravi Jožica Frigelj, zato ni potrebe, da je za en predmet na voljo tudi deset ali več različnih učbenikov. Pluralizem učbeniških gradiv tudi ni prinesel najbolj pričakovanega – občutnega znižanja cen učbeniških kompletov, še dodaja.
Še dve osnovnošolski učiteljici, s katerimi smo se pogovarjali, se strinjata, da je učbenikov in delovnih zvezkov preveč in da pogosto niti niso potrebni. Karmen Baloh, učiteljica na razredni stopnji na Osnovni šoli Trnovo v Ljubljani: »Na naši šoli velja pravilo, da učbenikov na razredni stopnji ne uporabljamo. Menimo, da so nepotrebni. Od delovnih zvezkov pa sama uporabljam le delovni zvezek za matematiko. Pogosto so delovni zvezki in učbeniki tudi slabo napisani, pišejo jih ljudje, ki nikoli niso učili, napisani so preveč komplicirano.« Petra Jelinčič Simčič, učiteljica biologije na Osnovni šoli narodnega heroja Maksa Pečarja v Ljubljani, pa opaža, »da je ponudba učbenikov za biologijo za osnovno šolo zadovoljiva, sama pa sem izbrala tistega, ki se mi zdi najkvalitetnejši – ki obravnava snov iz različnih zornih kotov, ki omogoča učencu, da si ustvari čim širšo sliko dane teme, kjer je besedilo podprto s kvalitetnimi slikami in daje predloge za nadaljnje branje, ki ponuja povzetek obravnavane teme itd. Sicer pa sem mnenja, da dober učitelj lahko zelo kvalitetno vodi učne ure tudi brez učbenika in delovnega zvezka, vse potrebne materiale lahko pripravi sam. To, da učitelj naroči veliko učbenikov in delovnih zvezkov, je neodgovorno, saj bo s tem povzročil staršem veliko stroškov. Sama denimo delovnih zvezkov sploh ne naročam.«
Profesorica latinščine in angleščine na Osnovni šoli Prežihov Voranc v Ljubljani Aleksandra Pirkmajer Slokan, med drugim tudi sama avtorica učbenikov za latinščino od 7. do 9. razreda, pa o svojih izkušnjah z učbeniki pravi takole: »Ponudba angleških učbenikov se mi zdi pestra in pri izbiri učbenika smo učitelji povsem avtonomni. Šolski skladi se mi zdijo za nakup učbenikov odlična rešitev, če že ne morejo biti prav vse osnovne šolske potrebščine brezplačne. V zvezi z učbeniki moram pripomniti le, da bi morali biti tiskani na lažjem papirju, saj so šolske torbe še vedno pretežke. Glede uporabe delovnih zvezkov pa sem mnenja, da je treba odločitev v celoti prepustiti aktivom učiteljev in zaupati strokovni presoji. Pri jezikovnem pouku si dela brez delovnega zvezka enostavno ne morem več predstavljati, saj vedno znova velja Usus magister optimus, vaja je najboljši učitelj.«
Učiteljica matematike na ljubljanski osnovni šoli Ledina Ines Štular pa pravi, da se ji pri izbiri učbenika zdi pomembno marsikaj (njegov izgled, preglednost, podajanje razlage ...), najpomembnejša pa je po njenem mnenju strokovnost učbenika. »Ob uvedbi devetletke je bilo hkrati na tržišču kar nekaj novih učbenikov. Zgroženi smo spoznali, da je bilo v enem od učbenikov natisnjenih kar nekaj strokovnih napak! Tega si založba ne bi smela privoščiti. In če bi to spregledali, bi kar nekaj let morali uporabljati učbenik z napakami,« pravi. Učbeniški skladi so po njenem mnenju odlična rešitev, na njihovi šoli ga uporablja 95 odstotkov učencev. Glede delovnih zvezkov pa pravi, da je njihova uporaba smiselna, če jih učitelj uporablja kot delovni pripomoček. Pri pouku matematike je delovni zvezek zelo koristen. Se je pa dogajalo, da so imeli učenci kup delovnih zvezkov in težke torbice, ob koncu leta pa v njih le nekaj popisanih listov. Ob taki uporabi so se starši upravičeno pritoževali, meni Ines Štular. Soglasje sveta staršev o primernosti skupnega zneska delovnih zvezkov za posamezni razred pa se ji zdi protislovno z avtonomnostjo učitelja pri njihovi izbiri.
Okrožnice, ki priletijo kot cunami
Vsi trije naši sogovorniki z založniškega področja v en glas zatrjujejo, da si od vsega najbolj želijo delovati v stabilnem okolju. Glavna direktorica pri založbi Rokus Klett Maruša Kmet vidi »največji problem vseh šolskih založnikov v tem, da se v naši branži ne da ničesar več predvideti oziroma planirati. Vsako leto ministrstvo čez noč pripravi kakšno novo okrožnico, ki nas prizadene kot cunami.« Želijo si sistema, ki bi bil vsaj za nekaj let vnaprej dogovorjen. Enako pravi Branimir Nešović iz založbe Modrijan: »Osnovni problem je nenehno spreminjanje sistema. Vsaka garnitura, ki pride na šolsko ministrstvo, spreminja pogoje dela. Sam bi si denimo želel predvsem to, da se država v področje učbenikov sploh ne bi vmešavala.« Miha Kovač: »Želimo si sistema, ki bo ohranjal konkurenco, hkrati pa omogočal stabilno delo in planiranje in ne bo odvisen od trenutnih domislic vsakega posameznega ministra.«
In minister? »Zame je obstoječi sistem zelo stabilen. Kot šolskega ministra me predvsem zanima, ali vsak otrok dobi tisto, kar učitelj zanj misli, da bi moral dobiti. In prepričan sem, da to dobi.«
Založniške sanje: avstrijski model
In kakšen bi bil idealen sistem? »Če bi obstoječi sistem ukinili in bi združili delovne zvezke in učbenike v eno publikacijo, bi cena kompleta padla za 50 odstotkov. Se pravi, da bi za denar, ki ga sedaj damo za delovne zvezke, dobili še učbenike, vse pa bi bilo v trajni lastni učenca,« je prepričan Miha Kovač. Če bi za povrh še večino cene kompleta prispevala država, smo zelo blizu avstrijskemu modelu, za katerega je značilno, da čaka učence na mizi v vsakem razredu na začetku šolskega leta komplet učbenikov in delovnih zvezkov, ki jih prejmejo v trajno last, starši pa prispevajo le desetino njihove vrednosti. Kovač meni, da je tak sistem najbolj pošten – če država predpisuje učne standarde, mora vedeti tudi, kakšni naj bi bili učbeniki. Zato je po njegovem mnenju prav, da večji del nakupa učbenikov država tudi pokrije. Dodaja še, da je zadeva tako urejena v večini evropskih držav in da sta Poljska in Slovenija edini državi, kjer nakup učbenikov v celoti pokrijejo starši.
Delovna skupina, ki jo je imenoval minister zato, da oceni, koliko bi stali brezplačni učbeniki, je ugotovila, da bi za njihovo nabavo država morala nameniti letno 22 milijonov evrov, pravi Kovač. »Če bi bila participacija staršev 30-odstotna, bi bilo to okoli 15 milijonov, če bi skrčili število delovnih zvezkov (denimo ukinili delovni zvezek za telovadbo in likovni pouk), bi bila cifra še manjša. Če bi bil prehod na nov sistem postopen, bi ta strošek prizadel državni proračun šele čez nekaj let. Če bi delali na sistemu, bi ga še lahko pocenili. Toda državniške pameti, ki bi to hotela in znala, pri nas ni. Minister je namreč ocenil, da denarja za brezplačne učbenike ni in debata se je končala,« pravi glavni urednik Mladinske knjige založbe.
Po mnenju ministra pa je obstoječa rešitev dobra in tudi ekološka. Sicer bi morali vsako leto natisniti 160 tisoč knjig, ki bi jih na koncu leta peljali na odpad, pravi Lukšič. »Cena delovnih učbenikov in delovnih zvezkov, če bi za vse otroke kupili vse novo, bi bila 43 milijonov evrov letno. Ker so učbeniki v učbeniških skladih, plačamo 20 milijonov – 17 milijonov dajo starši za delovne zvezke, država pa da za učbenike v učbeniških skladih nekaj manj kot tri milijone. Sedemnajst milijonov je preveč, zmanjšati moramo število delovnih zvezkov v osnovni šoli.« Po njegovem mnenju so torej otroci za 20 milijonov evrov letno tudi v že obstoječem sistemu preskrbljeni z vsem, kar potrebujejo. Kovač pa je nasprotno prepričan, da bi otroci, če bi trg organizirali tako, kot ga imajo v Avstriji, za teh istih 20 milijonov dobili bistveno več, kot dobijo sedaj – poleg delovnih zvezkov še učbenike, pri čemer bi ta strošek z ramen staršev prevzela država. Ekološki argument pa po njegovem mnenju ni na mestu, saj bi vse učbenike lahko reciklirali.
Učiteljica Jožica Frigelj je ena tistih, ki se ne strinja z avstrijskim modelom: »V tem sistemu oskrbe z učnimi gradivi ne moremo govoriti o avtonomni izbiri učnih gradiv.« Sonja Hinteregger-Euller, vodja oddelka za učbenike na avstrijskem ministrstvu za izobraževanje, denimo pravi, da je za šolo v Avstriji pri odločitvi o nakupu učbenika ključna njegova cena. »Kot učiteljica se res ne bi želela odločati o učbenikih glede na ceno, manjše »zlo« vidim v učbeniških skladih, ki se posodabljajo na določen čas.«
Grozi založnikom propad?
Miha Kovač napoveduje, da bo »večina šolskih založnikov propadla, če bo ta sistem oskrbe z učbeniki in delovnimi zvezki ostal. Po črnem scenariju bo preživel en sam, in ta se bo z državo in s politično stranko na oblasti pogodil, pod kakšnimi pogoji bo proizvajal učbenike. To bo verjetno Rokus Klett, ki obvladuje okoli 20 odstotkov trga učbenikov (sledijo mu DZS, Modrijan in Mladinska knjiga, ki imajo od sedemnajst- do desetodstotni tržni delež). Trenutno je daleč od resnice, da se založniki borimo za profite, v resnici se borimo za golo preživetje, za svoj obstoj. Posledica teh ukrepov je tudi to, da imamo založbe vse manj redno zaposlenih sodelavcev, ki se ukvarjajo z učbeniki, in vedno več honorarnih sodelavcev.«
Branimir Nešović se strinja, da se založniki borijo za svoj obstoj. Med letoma 2005 in 2010 je prodaja učbenikov pri njihovi založbi Modrijan padla za 75 odstotkov, samo v letu 2010 pa so glede na leto 2009 zgubili 235 tisoč evrov, pravi. Rezultat krize založnikov bo krčenje ponudbe in krčenje standardov poučevanja, založbe pa se bodo morale tudi odreči kadru s tega področja, je prepričan Nešović: »Dandanes zelo težko prepričate kakšnega pametnega človeka, da gre pisat učbenik.«
Minister na vprašanje, ali ve, da so nekateri šolski založniki tik pred propadom, odgovarja: »Tik pred propadom? Poglejte primer založbe Rokus Klett. Pred ministrstvo so v znak protesta pripeljali 5000 učbenikov, ki so vredni 65 tisoč evrov. Najeli so piarovca Sebastjana Jeretiča, ki po moji oceni tudi stane od 40 do 70 tisoč evrov. Imajo najetega odvetnika Boštjana Rejca, ki neprestano nadleguje ministrstvo, plačali so polstranski oglas v Delu itd. Šli so v kampanjo proti ministrstvu za šolstvo, ki jih je po moji oceni stala okoli 200 tisoč evrov. Dokler imajo toliko denarja za kampanjo, jim ne more iti slabo.« Lukšič še nadaljuje, da je po njegovem mnenju nemogoče, da se bo zgodilo to, kar založniki pričakujejo – namreč da bo profitna stopnja rasla in da bodo vsako leto lansirali nove učbenike in delovne zvezke. »Tega ne potrebujemo, ker pedagoška znanost ne napreduje tako hitro, da bi morali učbenike nenehno menjavati. V petih letih so denimo registrirali devet novih delovnih zvezkov za slovenščino za prvi razred osnovne šole. To počnejo zato, da lahko vsako leto ceno delovnih zvezkov malce zvišajo.«
Črnih scenarijev se torej minister Lukšič ne boji. Učbeniki in delovni zvezki so po njegovih besedah narejeni, imamo jih dovolj, natisniti jih ni noben problem. Za posamezen predmet obstaja tudi po deset učbenikov, in vedno se bo našla založba, ki bo pripravljena odstopiti pravice, je prepričan Lukšič.
Prihodnost – digitalizacija učnih vsebin?
Sicer pa vidi resorni minister prihodnost v digitalizaciji učnih materialov. Pravi, da na ministrstvu delajo na tem, da bi se e-gradiva, ki jih že imajo na voljo, prekvalificirala v učbenike. Vsakemu otroku bi kupili še tablični računalnik, kamor bi mu naložili vse učbenike in delovne zvezke, in problem bi bil poceni rešen. Kot primer navaja Južno Korejo, kjer bodo do leta 2015 ukinili vse učbenike na papirju in uvedli elektronske učbenike.
Kovačevo mnenje o prenosu učnih vsebin na digitalne nosilce je drugačno. Prepričan je, da to ne bo pocenilo učbenikov in delovnih zvezkov, saj prenosni računalniki niso poceni. Pravi, da so e-učbenike poskusno uvajali v Kataloniji in Venezueli, vendar se zadeva ni obnesla. Pokazalo se je več problemov: prvi je v tem, da se poveča socialno razslojevanje, saj otroci iz deprivilegiranih skupin računalnika niso znali uporabljati, drugi je ta, da ga številni otroci uporabljajo za igranje igric, tretji ta, da so zaznali povečano nasilje med otroci, kajti otrok z učbeniki je na ulici zgolj navaden šolar, otrok s prenosnim računalnikom pa otrok z nečim, kar se splača ukrasti. Poleg tega je način učenja iz digitalnega gradiva drugačen kot iz tiskanega gradiva. Za založnika pa ni bistvene razlike, ali razvija digitalne ali tiskane učbenike, še dodaja Kovač.
Tudi Dušan Merc je eden tistih, ki so prepričani, da bodo vse težave z učbeniki minile, ko bodo učbeniške vsebine postale dostopne preko elektronskih medijev. Po njegovem mnenju bo to prav kmalu. »Do tedaj pa bo država z učbeniškimi skladi in podobnimi povsem amaterskimi akcijami podpirala pivovarsko, zabavno in telefonsko industrijo, saj denar, ki bi ga dali starši za učbenike, otroci pokurijo za telefone in drugo, starši pa za pivo,« brez dlake na jeziku zaključuje Dušan Merc.
Pogledi, št. 18, 14. september 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Problemi:
|
komentarjev: 1
22.09.2011 Prispevki avtorja
Šolstvo in znanost:
|
komentarjev: 2
22.09.2011 Problemi:
|
komentarjev: 1
22.09.2011 Dialogi:
|
komentarjev: 2
19.11.2011 Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
