Ob slovenskem prevodu romana Kajn
Stara zaveza po Saramagu
Pisatelju tovrstni žolčni odzivi seveda niso bili španska vas, saj se jim je dodobra privadil že ob izidu Evangelija po Jezusu Kristusu (1991), kjer je sina božjega – ta naj bi imel sicer klavrno življenje, a je postal »precej bolj uspešen po smrti« – vpletel v ironizirane prizore in zajedljive razprave z bogom ter razkrinkal njegovo razmerje z Marijo Magdaleno. Cerkveni krogi so ga obtožili blasfemije, takratni portugalski podsekretar za kulturo Sousa Lara je poskrbel za škandal, saj so knjigo prepovedali in črtali s seznama za evropsko literarno nagrado, Saramago pa je, razočaran nad upogljivostjo politike, delno tudi zaradi tega zapustil Lizbono in se preselil na Kanarske otoke.
Pisatelj – marksist in nekdaj zaprisežen komunist ter goreč nasprotnik Salazarjevega režima – je že takrat izrazil prepričanje, da se je treba za razumevanje človekovega bistva povrniti k (njegovim) začetkom; in s svojim zadnjim romanom je storil najskrajnejši korak v tej smeri. Vrnil se je k izviru, k zgodbam o nastanku sveta, človeškega rodu in božjega ljudstva, ki jih lahko prebiramo v svetopisemski Stari zavezi. Štorija je znana: goljufiva kača zapelje prvo prebivalko raja, da ugrizne v sadež s prepovedanega drevesa; bog je užaljen, ker človek raje sledi drugim glasovom namesto njegovemu, in ljubosumen, ker mu želi človek postati podoben, zato ga izžene iz edenskega vrta. Adamu in Evi se zatem rodita Kajn in Abel; prvi, nezadovoljen, ker je imel bog rajši daritve njegovega brata Abela, ubije drugega in je obsojen na večno blodenje po zemlji, bog pa mu odtisne celo znamenje, ki ga bo varovalo pred maščevalci.
Na tem mestu vzame Saramago pripovedne vajeti v svoje roke in se predrzno loti fabuliranja – zruši časovno zaporedje svetopisemskih dogodkov in njihovo kavzalnost ter Kajna pospremi na blodečo odisejado po starozaveznem prostoru in času, na pot ahasverstva (motiv večno potujočega oz. večno živečega grešnika so v književnosti med drugim obdelali že Goethe, Žukovski, Lamartine in Shelley, bogovi pa so se, podobno kot Kajnu, maščevali tudi Prometeju in Tantalu). Z izjemnim občutkom za sižé avtor učinkovito premeša pripovedne čase v razmerju do realnega in dosega zavidljive literarne učinke. Kajn (in z njim bralec) je priča najbolj znamenitim prigodam svetopisemskih staroselcev: najprej popotovanju v Nod, ki seveda ni kaka znana dežela, pač pa Sveto pismo razlaga, da gre najbrž za besedno igro z glagolom, ki v hebrejščini pomeni »bloditi«. Tam se zaposli kot teptalec blata, a ga umazanega dela kaj kmalu odreši gospodarica mesta, strastna in nenasitna Lilit (Jung jo je tolmačil skozi feminizem kot osvobajanje erosa), ki je znana po tem, da se ne obotavlja pri iskanju zadovoljitve lastnih želja in Kajna obnori s svojimi čari. Avtor pripetljaj pospremi z mislijo, da je »meso strašansko šibko, pa ne toliko po svoji krivdi, kajti duh, katerega naloga naj bi načeloma bila, da prepreči, da zabredemo v skušnjave, vedno prvi popusti, dvigne belo zastavo vdaje«. Kajn nato zapusti nosečo Lilit in začne skladno z gospodovim prekletstvom izgubljen tavati po svetu, sreča Abrahama, tega »pasjega sina« in »prefinjenega lažnivca«, ki mu je bog ukazal, naj žrtvuje sina Izaka (ta prizor razkrinkava božjo nezanesljivost, preračunljivost, zamerljivost in krutost), priča je porušenju babilonskega stolpa (božja nadutost), uničenju Sodome in Gomore, Mojzesovemu »zločinskemu paktu« z gospodom na Sinaju in bitkam za obljubljeno deželo, Jobovi nesreči ter vesoljnemu potopu z Noetom v glavni vlogi.
Saramago je v romanu vseskozi na sledi človeku; tako kot že v Eseju o slepoti in Evangeliju, tudi v eksistencialistično parabolo o Kajnu vplete številne elemente upornega človeka, ki se nemočno zoperstavlja programirani usodi in diktatu od zgoraj. Zdi se, da je pri Saramagovi profanizaciji sakralnega besedila ključna avtorjeva kritika kakršnekoli oblasti (tudi božje), ki pretirano posvečuje sredstva za svojo uresničitev, saj je v tem primeru zdrs v absolutizem neizbežen. Ta lucidna kritika sodobne družbe (tudi z aluzijami na lepotne operacije, saj se je že v raju začelo novo obdobje v estetiki človeškega telesa, ali na fundamentalizem) in človeka v njej nas vseskozi sili v dvome in ponoven premislek etičnega vidika svojega bivanja; intelektualna ironija in zajedljivi sarkazmi, posejani po besedilu, pa govorijo v prid tezi, da pisatelj navkljub pritiskom ni nikoli pokleknil – še več, provokaciji je ostal zvest od prve do zadnje knjige.
Tri vprašanja za prevajalko Barbaro Juršič
Kakšne odzive je roman sprožil na Portugalskem in v Španiji?
Saramago je s Kajnom spet razvnel polemike. Ker črpa iz katoliške vere in njene dogme, sta njegova tematika in pisateljev zorni kot obravnavanja svetopisemske zgodbe povzročila negodovanje, nasprotovanje in vzbudila celo staro sovraštvo še iz časov objave Evangelija po Jezusu Kristusu. Kritiki so mu očitali, da si biblijske zgodbe tolmači preveč dobesedno, saj so simbolične, vendar jim je odvrnil, da nikjer ne piše, da si je vse, kar je v svetem pismu, treba razlagati simbolno. Prav tako so opozarjali, da ne ve, o čem piše, in da bi se moral bolj poglobiti v Biblijo (kot razumnik, ne kot neizobraženec) in skušati razumeti metafore, ki so tam v obliki parabol in zgodb, da bi vedel, o čem govori. Saramago pa je zaključil, da je Sveto pismo priročnik slabih navad.
Po izdaji Kajna so se oglasili predstavniki Katoliške cerkve. Saramaga so obtožili za heretika in nanj niso gledali kot na pisatelja, zlasti direktor Državnega sekretariata za pastoralo kulture Mendonça, ki mu je očital, da se je naivno, ideološko in manipulatorsko lotil branja svetega pisma. Škof iz Porta, D. Manuel Clemente, je povedal, da Saramago »kaže strašansko naivnost, ko se sklicuje na sveto pismo« in da »bi bilo intelektualno nujno, da bi se prej informiral, preden bi se spravil k pisanju«. Teolog Anselmo Borges je najprej trdil, da je Saramago bral sveto pismo »popolnoma enostransko«, čeprav ga je treba brati kot celoto. Pozneje je priznal, da mu je bil roman všeč, saj je Biblija odprta knjiga, ki si jo lahko vsak interpretira po svoje, in sili v razmišljanje. Strokovnjak za Sveto pismo Fernando Ventura je rekel, da Biblijo lahko berejo tudi ljudje, ki niso verni, vendar se od njih pričakuje določena mera intelektualne poštenosti, česar pri Saramagu ni opazil. Ta mu je odvrnil, da govori o tistem, kar bere, in ne o tistem, kar bi drugi želeli slišati od njega; s tem je želel opozoriti, da kristjani »ne berejo Svetega pisma«.
Benedikt XVI. je po izidu Kajna in polemikah, ki so se razvnele, ponovno javno poudaril, da lahko sveto pismo tolmači le Katoliška cerkev. Po Saramagovi smrti je uradni vatikanski časopis pisal o njem kot o »skrajnem populistu« in »protiverskem ideologu«.
Saramago je doživel kritike tudi s strani katolikov. Sousa Lara je primerjal Saramaga z Berlusconijem in zatrdil, da bi moral biti za to, kar je zapisal v Kajnu, kaznovan. Na kritike je odgovoril pesnik Manuel Alegre in izjavil, da so tako zelo značilne za Portugalce, ki povsod vidijo prikazni in so polni predsodkov. Poudaril je, da je treba dobro prebrati Saramagovo knjigo, saj se zdi, da velikemu pisatelju in nobelovcu ne oprostijo, da kot Portugalec ni vernik.
Pred Kajnom ste v slovenščino prevedli tudi Saramagovi uspešnici Esej o slepoti in Evangelij po Jezusu Kristusu. S kakšnimi sintaktičnimi in semantičnimi zadregami ste se soočali ob »spopadu« z avtorjevimi neobičajnimi slogovnimi prijemi?
Za Saramaga so značilni dolgi, neskončni stavki skoraj brez ločil, zato je včasih težko loviti pomen, vendar jih odlikuje posebni notranji ritem, ki nas usmerja namesto ločil. Ker je pisanje izpiljeno do popolnosti, lahko vsaj za nekatere velike romane (npr. Esej o slepoti, Evangelij po Jezusu Kristusu in Zapis o samostanu) rečemo, da nas sami vodijo skozi branje in da ločil sploh ne pogrešamo. Zapletenosti je več v smislu ljudskih rekov in parafraz slavnih domačih in tujih avtorjev.
Pisateljev slog s precej nenavadno ali nepričakovano rabo ločil se je rodil z romanom Dvignjen s tal iz leta 1980, ko v času njegovega nastajanja ni vedel, kako bi se ga lotil, čeprav je že imel temo, ki je bila na prvi pogled zelo blizu literarnemu neorealizmu. Vendar ni hotel ponavljati nečesa, kar je že bilo napisano. Začel je klasično, potem pa se je zgodil preobrat; skoraj nezavedno je vpletal intertekstualne vložke ter združeval premi in odvisni govor. Kršil je mnoga sintaktična pravila.
Za Saramagov slog značilna intertekstualnost, ki je povezana s spominom, je pri njem lahko kulturne, zgodovinske, biblično-verske, umetniške in literarne narave. Poleg posebne postavitve ločil, ki vrže bralca v romaneskni tok, prevajalca pa rahlo iz tira, je za slednjega ena zahtevnejših slogovnih značilnosti pisateljevega dela, da premi govor gradi tako, da se nagiba k ustnemu govoru, da ima karakteristike posnemanja baročnega sloga, da uporablja naštevanja, hiperbole, metafore, antiteze, besedne igre, ljudske modrosti s številnimi reki … Je pa ravno njegova slogovna izpiljenost tista, ki prevajalca (vsaj izkušenejšega, ki ima za seboj tudi že precej saramagovske bralske kilometrine) rešuje iz zagat, ki mu predstavljajo posebno slast pri njegovem delu. Eni zanimivejših in težje prevedljivih karakteristik njegovega sloga sta tudi večno prisotna ironija ter semantična in sintaktična parodija.
Pisatelja ste spoznali tudi v živo – se ta osebna izkušnja v čem sklada s podobo enfant terribla, ki je bil s provokativnim pisanjem in (za mnoge žaljivimi) izjavami trn v peti vladajočim politikam in cerkvi?
Saramago, ki sem ga srečala, je bil nasmejan gospod z obilico humorja in dobre volje. Ni bil vzvišen, vendar kljub vsemu ponosen na svoje delo in srečen ob pogledu na ljudi, ki so bili tam zaradi njega. Večkrat je poudaril, da je zelo srečen človek, ker čuti, da ga imajo ljudje radi in ga radi berejo. Rad se je pošalil in ob našem srečanju mi ji predstavil ženo, Španko Pilar del Río, kot svojo špansko prevajalko. Glede kritik in njegovega mnenja o določenih temah pa sem prepričana, da se zagrizeno bori za svoja prepričanja, kar je izrazil tudi na srečanju.
Pogledi, št. 19, 28. september 2011