Preživeti, a popolnoma prvobitno
Med volkovi (Entrelobos). Režija Gerardo Olivares. Španija, 2010, 114 min. Ljubljana, Kinodvor
25. 10. 2012
Zgodbe o otrocih, ki so se izgubili v divjini in odraščali med živalmi, vedno znova burijo domišljijo. V svojih romantičnih vidikih povezanosti z naravo in zaradi pogosto idealizirane podobe prvinskosti predvsem mestnim ljudem zbujajo hrepenenje po pristnejšem načinu življenja – najpozneje od obdobja romantike naprej. Tarzan, denimo, pripoved o dečku, ki so ga sredi afriške džungle vzgojile gorile, je verjetno največkrat na filmsko platno prenesena zgodba, in celo François Truffaut je posnel film o fantiču, ki je odrasel sam v gozdovih Francije (Divji deček, 1970).
Med volkovi se ne sprašuje o tem, kakšne posledice pusti takšno življenje na človeku, temveč se osredini na to življenje samo, na vsakdanjost bivanja v neukročeni naravi. Film se zgleduje po resnični življenjski zgodbi Marcosa Rodrígueza Pantoje, ki se je na začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja kot sedemleten pobič znašel v Tihi dolini sredi gorovja Sierra Morena v Španiji, najprej v družbi starega kozjega pastirja Atanasia, nato pa ostal tam le v družbi volkov, z belim dihurjem, svojim prijateljem in lovskim pomagačem, ter s sovo, bivajočo ob vhodu njegovega doma, pravzaprav votline. Tako je preživel naslednjih dvanajst let.
»Filmu uspe odslikati krutost življenja v divjini, ki ne dopušča napak, obenem pa pred nami brez idealizacije razgrne tudi čare takšnega sveta.«
Pri filmski pripovedi najbolj izstopa to, da je soočanje dečka z okoljem, v katerem vlada pravilo močnejšega, podano izrazito stvarno, brez romantičnih nanosov, če odštejemo dečkovo navezanost na živali, s katerimi si deli bivanjski prostor. Lahko zatrdimo, da je to hkrati ena od odlik tega nenavadnega filma. Morda se nam – ko si ogledamo lov na zajca in zatem na ptice, nato na srne, pa spet na zajca in tako naprej, vmes pa tudi prisostvujemo nabiranju zelišč in pobiranju krompirja – zazdi dogajanje enolično, pa vendar je pred nami prikaz bistvenih sestavin tovrstne eksistence. In okoli tega se vztrajno vrtinči tok pripovedi. V tem smislu, zlasti ob oznaki, da naj bi bil film namenjen tudi mladim gledalcem, je neutrudno robat. A po drugi strani pač postavi pred nas neposredno menjavanje življenja in umiranja, torej tisto, kar je odmaknjeno civiliziranemu bivanjskemu modusu, hkrati pa osnova preživetja kot takega.
Gre torej za lekcije, kako obstati, ki jih mora deček osvojiti (še posebno tiste, ki terjajo svojevrstne dogovore z zvermi, recimo z volkovi), če želi v miru bivati v prelepi, vendar neizprosni španski dolini.
Zanimivo je, da sta pri snemanju sodelovali dve ekipi – prva, ki je bila zadolžena za igrane dele, in druga, zbrana okrog znanega režiserja dokumentarcev Joaquína Gutiérreza, ki je bila odgovorna za prizore z živalmi. Ravno zaradi prepleta obojega ima film močan verističen učinek.
Filmu uspe odslikati krutost življenja v divjini, ki ne dopušča napak, obenem pa pred nami brez idealizacije – pomislimo, nasprotno, na Modro laguno iz leta 1980 – razgrne tudi čare takšnega sveta. Prijateljstvo oziroma zavezništvo dečka z volkovi ima ganljivo noto, zlasti v prizorih, ko ti rešijo dečka, ki se znajde na robu smrti.
Tretji celovečerec Gerarda Olivaresa pripoveduje o tem, da poleg običajnejših načinov bivanja obstajajo tudi povsem drugačne usode. Te najbrž niso nič manj mikavne in pozornosti vredne.
Pogledi, št. 20, 24. oktober 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
