Med mitom in resničnostjo
Vlado Žabot: Sveta poroka. Spremna beseda Vitomir Belaj in Boris A. Novak. Študentska založba (Knjižna zbirka Beletrina), Ljubljana 2012, 230 str., 24 €
16. 01. 2013
Vlado Žabot se s Sveto poroko loteva literarne zvrsti, ki je bila v zadnjem času le malo uporabljana. Gre za epsko pesnitev, ki se loteva tematike praslovanskega mita, v katerem je svet zajet v podobi svetega drevesa, na katerem je v krošnji doma Perun – vrhovni bog, sin Očeta boga, ki je potisnjen v pozabo.
Njegova žena je hkrati tudi njegova mati – Zemlja, ki pa pridobi status boginje Mokoš. Perun in Mokoš imata tudi otroke, med drugim dvojčka Jurija in Maro. Perunov nasprotnik je Veles, bog mrtvih, ki prebiva pri koreninah drevesa, v mitologiji se mnogokrat pojavlja kot kača. Jurija kmalu po rojstvu ukradejo koledniki in ga odpeljejo k Velesu, kjer odrašča kot njegov sin. Jurij kot mladenič znova najde Maro in se z njo se poroči, kar je na simbolni ravni mogoče razumeti kot poroko med Perunom in Velesom.
Svetu nenadoma vlada mir. Vendar nov zaplet ni daleč: Jurij je Mari nezvest, ubijejo ga nevestini bratje ali oče, prihaja huda zima. Mara zdaj pokaže svoj pravi obraz, je boginja Morana, izenačena s Smrtjo. Pred novim letom bo umrla, a oba z Jurijem se bosta nato kmalu ponovno rodila, kajti življenje je cikel, teče v krogu.
»Svet v Žabotovi pesnitvi je prazen, od bogov zapuščen. Bogovi živijo le še v človeški domišljiji in ljudje te stare podobe vse bolj izrabljajo za to, da lahko v usodi in bogovih najdejo krivca za lastne zmote in zablode.«
Žabot spiše besedilo v daktilskih heksametrih, v tradicionalnem ritmu epskih pesnitev. Vendar pa formo prilagaja vsebini: trem daljšim verzom sledita dva krajša, kar daje občutek plesnega ritma, ki pa je, kot zapiše Boris A. Novak v spremni besedi, predvsem zaradi narave vsebine ritem mrtvaškega plesa, ki daje občutek usodnosti in ujetosti. Besedilo torej ubesedi svet, v katerem so junaki ujeti v zanko usode, ki ji ni mogoče ubežati. Pa je res tako? Je tisto, kar jih veže, usoda ali kaj drugega?
Besedilo se vsekakor vsaj v nekaterih točkah odmika od mita in ravno ti odmiki se zdijo izjemno pomenljivi. Eden od njih je denimo ta, da je Jurij, ki pobegne od svojega domnevnega očeta, sprva imenovan Ive, Ivan. Na begu se udari v glavo, izgubi zavest in ko se prebudi, je njegov spomin prazen. Ne spomni se, kdo je, niti od kod prihaja. Za Jurija ga imenuje starka, zeliščarka, ki mladeniču po spopadu z volkom v gozdu neguje rane in mu vrača življenjsko moč. Tako pravzaprav nikoli ne moremo biti povsem prepričani, da je Jurij, ugrabljeni Marin dvojček, resnično prav ta mladenič. Resnični Jurij, Marin brat dvojček, bi bil prav lahko tudi mrtev.
Drug pomenljiv odmik od besedila je dejstvo, da Jurija ne ubijejo Marini bratje ali njen oče, temveč ga pokonča ona sama. Imamo torej junaka, za katerega ne moremo biti povsem prepričani, da je resnično junak iz praslovanskega mita, ter junakinjo, ki jo bratje in oče nečastno pustijo na cedilu. Zdi se, da se ravno v teh dveh podrobnostih kaže tista vez z današnjim svetom, zaradi katere je Žabotova pesnitev lahko ne le zanimiva ter jezikovno izvrstna, temveč tudi aktualna.
Junakov namreč ne določa le njihova usoda, določajo jih tudi njihovi lastni nagoni in značaji.
Jurij je tako moralno sprevržen moški lik, ki ga določata predvsem brezvestnost, laž, plitkost in pohotnost, Mara pa je sodobna ženska, ki ne zdrži njegovega nepoštenega ravnanja, nima več zaledja v moških iz lastne družine, zato mora zase poskrbeti sama. Neosvobojena bremena svoje tradicionalno pasivne ženske vloge se tega loteva z občutki sramu in slabe vesti, ki jo pripeljejo na rob norosti ter na koncu celo do uboja.
Tudi čas v epski pesnitvi ni več cikličen; na Marino in Jurijevo vstajenje ne kaže nič. Epska pesnitev se zaključi z Marino smrtjo, ki pa z ničemer ne kaže na ponovno rojstvo. Mara umre zapuščena od očetov in bratov, od Jurija in bogov, sama. Ob njej je njen morilec – volk, Velesova žival.
Svet v Žabotovi pesnitvi je prazen, od bogov zapuščen. Bogovi živijo le še v človeški domišljiji in ljudje te stare podobe vse bolj izrabljajo za to, da lahko v usodi in bogovih najdejo krivca za lastne zmote in zablode. Mit, ki je nekdaj izražal resnico, ima to moč tudi danes, le njegova metoda je nekoliko drugačna. Mit je postal alegorična podoba današnjega sveta.
Pogledi, let. 4, št. 1, 9. januar 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
