Aleš Novak, direktor Javne agencije za knjigo
Preseči institucionalno togost
Doslej ste se profesionalno ukvarjali predvsem z mehanizmi za sistemsko financiranje kulture. Koliko pa ste seznanjeni z delovanjem JAK, glede na to, da na področju knjige nimate veliko izkušenj?
Področje delovanja Javne agencije za knjigo razumem kot fokusirano in poglobljeno področje specifičnega segmenta kulturne politike, iz katere izhaja kompleksen sistem podpornih mehanizmov in strokovnih nalog. Na JAK in občinskem uradu za kulturo potekajo podobni delovni procesi, v pretežni meri veljajo isti predpisi, tehnično uradniški vidik dela je primerljiv, na vsebinski ravni pa JAK poglobljeno spremlja mnogo ožje področje. Primerljivost tekoče problematike in delovnih nalog, s katerimi sem se srečal na JAK, je celo večja, kot sem pričakoval. Ocenjujem, da mi bodo izkušnje, ki jih imam na tem področju, v veliko pomoč pri delu, pri reševanju specifičnih problemov se bomo konzultirali s stroko.
V Sloveniji imamo sorazmerno kompleksen sistem predpisov, ki urejajo področje javnih financ in mehanizme sofinanciranja kulture, že priprava in izvedba razpisov sta zahtevni, kaj šele spremljanje učnikov in doseganje ciljev. JAK letos vpeljuje e-razpise in upam, da bomo s tem vsaj nekoliko olajšali delo prijaviteljem. Ustrezna organiziranost JAK na področju poslovanja in ostalih notranjih mehanizmov je pomembna tudi zato, da bi se lahko čim bolj intenzivno posvetili nalogam, ki presegajo zgolj tehnično izvedbo razpisov in transferje javnih sredstev, denimo aktivnemu sooblikovanju kulturne politike in ukrepov na celotnem področju knjižne verige, operacionalizaciji evropskih sredstev iz naslova kohezijskih politik ter skrbi za krepitev slovenskega založništva. Pri vsebinskih vprašanjih se bomo povezovali z domačimi in tujimi strokovnjaki, odpirali bomo prostor javne razprave. Prizadeval si bom, da bomo presegali za naš prostor sicer precej običajno institucionalno togost in da se bomo lahko vzpostavili kot sodobna, prilagodljiva in aktivna agencija, ki na področju svojega delovanja ustvarja dodano vrednost, pri čemer pa bomo seveda potrebovali razumevanje in podporo države.
Kakšne so posledice maja lani sprejetega Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZUJF) v luči delovanja JAK? Vemo, da je bila agencija med drugim prisiljena ustaviti poslovanje na področju znanstvenega tiska …
Varčevalni ukrepi so vedno travmatični, sploh če vključujejo zmanjševanje obsega programskih sredstev. Prepričan sem, da bi Slovenija morala intenzivno investirati v razvoj ustvarjalnosti na vseh področjih, mislim, da je to ena temeljnih razvojnih priložnosti naše države. Širše polje knjige namreč predstavlja tudi čvrsto osnovo za razvoj kreativnih družbenih podsistemov, vključno z izobraževanjem, raziskovanjem in znanostjo, ki so temelj za vzpostavitev in razvoj trajnostno naravnane in vključujoče družbe. Ob teh merljivih dejavnikih pa je knjiga konkretni in simbolni izraz ustvarjalnosti človeka, nosilec estetskega in spoznavnega ter temeljni prostor duhovnega življenja posameznika in skupnosti.
Erozija umetnosti, kulture in ustvarjalnosti, ki nastopi kot posledica zmanjševanja obsega sredstev, ima pogosto nepredvidljive posledice, z neposrednimi in posrednimi učinki na mnogih družbenih področjih, tudi na področju javne porabe in dolgoročne konkurenčnosti gospodarstva. Znižanje programskih sredstev za JAK v letu 2012 je neposredno pomenilo ukinitev nekaterih pomembnih in dobro sprejetih ukrepov (vzorčni prevodi, rezidenčne štipendije, podpora knjigarnam, seminar za prevajalce v tuje jezike), nekateri projekti so zastali, na drugih področjih sofinanciranja pa so se sredstva znižala. Sočasno je ZUJF pri obeh agencijah (JAK in Slovenskem filmskem centru) onemogočil financiranje stroškov dela (dopušča izjemo za največ tri zaposlitve) in splošnih stroškov delovanja, kar pomeni, da morata obe agenciji za financiranje z zakonom naložene javne službe poiskati sredstva na trgu, kar sta tudi naredili.
Ocenjujem, da bodo te omejitve za obe agenciji kmalu odpravljene, ker ne prinašajo resnejših prihrankov, hkrati pa onemogočajo institucionalno stabilnost, ki je temeljni pogoj za kvalitetno izvajanje nalog. Evropska komisija je ob predstavitvi programa Kreativna Evropa navedla, da je treba več investirati v kulturne in ustvarjalne sektorje, saj ti znatno prispevajo k gospodarski rasti, zaposlenosti, inovativnosti in družbeni povezanosti, hkrati pa je pozvala države članice, naj sektorja kulture in kreativnih industrij vključijo v strategije za spodbujanje rasti in razvoja, zlasti v specializirane strategije za pametno rast.
Katere bodo prednostne naloge vašega mandata?
Procesi stabilizacije vseh okoliščin, ki pomembno vplivajo na delo JAK, pa tudi na širše polje knjige, bodo trajali še nekaj časa, take razmere pa bodo prinašale tudi nove probleme in izzive. Zato je pomembno, da JAK kot mlada in s tradicijo neobremenjena institucija ohranja visoko stopnjo odzivnosti in prilagodljivosti. Sicer pa je ob tekočem izvajanju rednih nalog najprej treba stabilizirati delovanje JAK kot nacionalno pomembne institucije, sočasno pa se vključevati v pripravo nacionalnih strateških izhodišč na področju kohezijskih politik – to je najbrž ena najresnejših priložnosti za pridobivanje dodatnih sredstev JAK v naslednjem obdobju njenega razvoja, zlasti zaradi omejenega obsega sredstev iz državnega proračuna.
Prednostne usmeritve bodo ob prizadevanjih za zagotovitev dodatnih sredstev povezane z ukrepi za izboljšanje položaja ustvarjalcev, strategijami in ukrepi, ki bodo povečevali dostopnost knjige, ter z zmanjševanjem zaostanka na področju digitalne knjige. V sodelovanju z drugimi resorji želimo pripraviti odmevnejšo predstavitev slovenske literature v tujini; primeri dobrih praks kažejo, da imajo ti projekti izrazito pozitiven učinek tudi na gospodarstvo, zlasti turizem. V prvih mesecih se bom posvečal tudi analizi učinkov dosedanjega delovanja agencije.
S katerimi ključnimi težavami se na agenciji soočate? Razmere v letu 2012 so bile slabe, precej so bila denimo znižana programska sredstva.
V letih 2010 in 2011 je JAK za programe prejela dobrih 6 milijonov evrov, kar je vključevalo tudi posebna sredstva za projekt Svetovna prestolnica knjige. Mimogrede, mislim, da je to bil eden boljših projektov, ne samo na področju knjige, pač pa tudi kulture širše. Leta 2012 pred rebalansom so bila ta sredstva načrtovana v višini 5,2 milijona, z rebalansom pa so bila znižana na 4,2 milijona. Leto 2012 je bilo na sploh leto resnih pretresov in negotovosti, ko se je agencija soočala z grožnjo zaprtja in prenosa dela nalog nazaj na pristojno ministrstvo; nato je strokovna in zainteresirana javnost ocenila, da je bila ustanovitev obeh agencij vendarle pomemben korak za slovensko kulturo, saj instituciji izvajata tudi mnoge naloge, ki jih ni bilo mogoče izvajati v okviru strokovnih služb ministrstva. V letu 2013 se je situacija nekoliko izboljšala, JAK je povečala programska sredstva za dobrih 9 odstotkov, s čimer sicer ne dosegamo ravni izpred treh let, a trend je vendarle pozitiven.
Po nekaj dnevih dela lahko ugotovim tudi to, da je ekipa na JAK majhna, sočasno pa poteka veliko aktivnosti. 13. marca odhajamo na sejem v Leipzig, kjer se bomo pogovarjali o promociji slovenskega založništva v prihodnjih letih, teden zatem pa v Bologno. Pred nekaj dnevi se je iztekel rok za prijavo na triletni programski razpis za vsa področja, intenzivirali pa smo tudi pripravo ostalih razpisov. Za prihodnje leto bodo razpisi objavljeni prej, to je pomembno tudi zaradi likvidnosti založnikov in lažjega načrtovanja njihovega dela. Vzpostaviti moramo dovolj stabilne okoliščine za delovanje, da se bomo lahko scela posvečali svojim temeljnim nalogam in razvojnim projektom, biti pa moramo tudi ustrezno kadrovsko ekipirani.
Kako ocenjujete trenutno stanje v slovenskem založništvu, koliko so ga izčrpale politično-birokratske mahinacije?
Založniki delajo v zelo oteženih okoliščinah in mnoge pomembne založbe, ki se ukvarjajo s knjigo v javnem interesu, so na robu obstoja. V tem poslu je veliko odrekanja in voluntarizma, plačila za delo pa so v glavnem občutno prenizka. V nezavidljivem položaju so tudi ustvarjalci, kljub uspešno uvedenim mehanizmom podpore. Če bi se ti trendi nadaljevali, se bo založništvo soočalo z vse večjim odmikom od profesionalnih standardov in postopnim prehodom v amaterizem, kar gotovo ni dobro. Slab ekonomski položaj založb predstavlja resno grožnjo kvaliteti literature, zdi se, da je v zadnjih letih še najbolj na udaru uredniško in lektorsko delo, situacija pa se v času finančne krize še dodatno zaostruje, ker je prodaja knjig v zadnjih letih vse slabša, sočasno pa knjižnice nižajo sredstva za nakupe gradiva, kar je tradicionalno predstavljalo pomemben vir za založnike. Zaradi slabe prodaje so naklade nizke, to pa dviguje stroške na izvod knjige.
Kljub temu se soočamo z relativno visokim številom izdanih knjig in posledično nizkimi subvencijami; na tem področju bo JAK gotovo ukrepala v smeri zmanjšanja prevelike razpršenosti sredstev, ki prizadene ustvarjalce in založnike, na koncu pa tudi bralce. Čeprav bo temu najbrž tudi kdo oporekal, je povprečna cena knjige, tudi subvencionirane, precej visoka in v povezavi s slabim socialnim položajem in zaostrenimi družbenimi razmerami ter splošno atmosfero negativnega pričakovanja je tudi prodaja skromna. Stabilizacija položaja knjige na trgu in izboljšanje dostopnosti je povezana tudi z vzpostavitvijo stabilne in dobro delujoče knjigarniške mreže, razvejane po vsej državi. Kljub oteženim razmeram za delo pa nekatere založbe in knjigarne širijo svojo dejavnost tudi na druga področja, se povezujejo s sorodnimi področji ipd. Tudi lokalne skupnosti bodo v delovanju založb in knjigarn najbrž morale prepoznati javni interes in jim ponuditi podporo, kar lahko storijo tudi z infrastrukturo, ki je v njihovi lasti. Položaj založnikov se bo normaliziral, ko bo knjiga dobro funkcionirala na trgu.
Pogledi, let. 4, št. 5, 13. marec 2013