Raje v kino
Roman je zgodovinska in družinska saga o štirih generacijah, v kateri se je pisatelj spopadel z ljubeznijo in smrtjo, s srečo in nesrečo, ponižanimi in razžaljenimi, s prvo in z drugo vojno in mirom, z vinogradniškimi Brdi pod različnimi oblastmi, mondenim Parizom in drugim. V okvirni zgodbi s pridihom nadrealizma nam prvoosebni pripovedovalec Noel (plesalec, harmonikar in rudar) pripoveduje, kako je poleti leta 2011 na postaji v Metzu srečal privlačno in nenavadno Lauro. Zaljubita se in skupaj potujeta po Franciji. To sedanjost začnejo prekinjati vložene zgodbe o njunih (bolj njenih, a tudi njegovih) prednikih (zlasti prednic) iz Goriških Brd in segajo daleč nazaj vse do leta 1913. O teh se je Laura izpovedala Noelu. Kdo jih pripoveduje nam, ni povsem jasno; morda Noel, morda avtor sam.
Kdorkoli že je tretjeosebni pripovedovalec, zavzema do zgodb nenavadno distanco. Velik del dogajanja oplaja s poltenostjo, vmes pa naplete nemalo bizarnih prigod (npr. Laurino početje v cerkvi), ki se bralcu zdijo nesmiselne. Povrh je pripoved začinjena z vrinjenimi metafikcijskimi komentarji, ki večinoma nimajo razvidne funkcije; sproti podirajo, kar je bilo sicer solidno zgrajeno, a poante takega početja ne dajejo slutiti. Prenarejajo se, da izražajo globokoumne resnice, čeprav včasih povejo kaj prav banalnega ali nerazumljivega. Veliko teh komentarjev na poseben način zadeva ženske. Na primer: »Ko se moški loči od boga, pade v ženske kremplje.« Ali: »Skoraj vse države so ženskega spola. Zato ni čudno, da prej ali slej kapitulirajo.« Ironija? V romanu ne učinkuje tako. Prej gre za neposrečene domislice, ki si usodo delijo z nekaterimi drugimi čudaškimi prispodobami (»Nejc je šel mimo kot enainštirideset let kasneje Jurij Gagarin v vesolje.«).
Vsebina Vandime je bohotno razvejana, a omenjeni pripovedni prijemi jo dušijo. Zasluge pri tem ima tudi slog. Ni problem le v neučinkovitih metaforah in občasnem besedičenju, ampak so tu še druge motnje. Knjiga se pretežno bere kot povzetek nečesa, kar je avtor videl na filmskem platnu ali v svoji domišljiji, nimamo pa občutka, da upodablja nekaj, kar je izkusil v realnosti. Način podajanja je zlasti tedaj, ko pripovedovalec uporablja tako čislani in večkrat omenjeni »dramatični sedanjik«, didaskaličen, okleščen, preveč površen za roman. Scenarističnemu se ob bok postavljajo še nekatere oblike navezovanja na filme, ki pa bolj kot kaj drugega razkrivajo literarno nemoč: »Motorist se ustavi z iztegnjeno desno nogo iz filma Divja horda« in sonce zahaja »kot v kavbojskih filmih«. Kako se nam šele povesi nos, ko si Noel in Laura ogledujeta prostitutke v četrti Pigalle, pripovedovalec pa pripomni: »Ni, da bi človek o tem govoril, kar smo videli že v stotih filmih.« Ne le v filmih, tudi v živo morda, lahko smo celo sami prostitutka, pa bi o tem vseeno radi kaj prebrali, saj smo v roke vzeli knjigo. Škoda je, da sorazmerno z avtorjevo fascinacijo s filmsko umetnostjo usiha besedna moč in celo želja po njej. Najbrž se danes marsikateri avtor boji, da bi bralce dolgočasil s podrobnostmi in jih z obrabljenimi frazami odbil. A temu strahu je treba pogledati v oči in se z njim spoprijeti drugače kot s površnim in neosmišljenim zatekanjem k že preživelim postmodernističnim postopkom.
Osnovni problem romana – ki ima poleg slabih trenutkov tudi nekaj prav dobrih in je vsaj meni ljubši od Letnarjevega prvenca – je, da za vso to neprepričljivo kolobocijo ne tiči nič zares tehtnega. Še več: avtor med vrsticami namiguje, da lahko knjige zapremo v predal in se odpravimo v kino. No, kar zadeva ta roman, tak nasvet ni povsem zgrešen. Ker Vandimi manjka predvsem ustrezna literarna ubeseditev, sama snov pa je vznemirljiva in veličastna, je precej verjetno, da bi na filmskem platnu našla bolj ubran prikaz.
Pogledi, let. 4, št. 8, 24. april 2013