Mentorji v lovu na plagiate
Akademski zločin brez kazni?
Dnevnik Delo že dolga leta objavlja naslove doktorskih disertacij, s katerimi so bili posamezniki promovirani v doktorje znanosti. Dinamične zmožnosti kot izvor konkurenčnih prednosti v slovenskih podjetjih s področja informatike, Z vzdihom, izdihom in upogibanjem kazalca povezani potenciali pripravljenosti pri bolnikih z amiotrofično lateralno sklerozo, Vloga podganjih astrocitov pri inaktivaciji histamina, Praslovanski ijevski samostalniki moškega spola v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja so naslovi, ki vzbujajo strahospoštovanje. In ob katerih si človek ne drzne niti pomisliti, da niso avtorji takšnih specialističnih tekstov hvalevredni učenjaki. Ki bi jim bilo pod častjo pomisliti na kakršnokoli goljufanje. Ali pa je bilo tako pred leti, ko je bilo doktorjev in vseh ostalih akademskih nazivov manj, in se danes ironično nasmihamo celo pri branju takih kompleksnih naslovov doktorskih disertacij in se poigravamo z mislijo, kateri od navedenih bodočih doktorjev se bo v prihodnosti pojavil v drugih časopisnih rubrikah, z oznako plagiatorja?
Glede na količino vesti o odkritih ponarejevalcih na najvišjem, akademskem nivoju, so takšna vprašanja zelo umestna. Mediji nas v zadnjem času skorajda v rednih presledkih obveščajo o nepridipravih, ki so se okoriščali s tujim znanjem in delom, najsi gre za predsedujoče vladi (Alenka Bratušek) ali člane Evropskega računskega sodišča (Milan M. Cvikl), da o ponarejanju dokazil o izobrazbi niti ne govorimo. A medtem ko se pri nas kmalu po takšnem razkritju po navadi vse poleže, je v Nemčiji piš, ki je nastal ob ugibanju, ali je nemški obrambni minister Karl-Theodor zu Guttenberg v svoj doktorat vključil odlomke brez navajanja virov, omenjenega odnesel s položaja, odstopila je tudi nemška ministrica za izobraževanje Annette Schavan, ki ji je februarja letos düsseldorfska univerza odvzela doktorski naziv zaradi napačnega navajanja virov pred triintridesetimi leti. Kako se bo razpletlo na Hrvaškem, od koder je pred dnevi prišla vest o ministrici za kulturo Andrei Zlatar Violić, ki je bila mentorica domnevni prepisovalki, za zdaj še ni znano.
Vsekakor se ob tolikšnem razcvetu plagiatorstva zdi malone bob ob steno izdajati knjige, kakršna je v začetku tega leta izšla pri založbi Modrijan: Kako pisati na univerzi. Priročnik ni namenjen le študentom, ki se lotevajo sestavljanja diplomske, magistrske ali doktorske naloge in v strahu obsedijo pred praznim zaslonom (če se to sploh še dogaja), temveč tudi profesorjem, ki se lotevajo pisanja skript. V vsakem primeru se navodila, kot so »Ne pričakujte, da vam bo že v prvem poskusu uspelo. Zapomnite si, da je pisanje učenje.«, berejo kar nekako arhaično … Vsebuje tudi poglavje Uporaba spleta kot vira za pisanje, ki prinaša celo svarila, kot so »kakovost virov na spletu ni preverjena«, »ni zagotovil o strokovnosti teksta«, »bolj se ukvarjajo z videzom kot z akademsko kredibilnostjo«, a ti so – v očeh morebitnih plagiatorjev, ki jim gre le za to, kako si pridobiti spričevalo o akademskem nazivu brez bolečin in s čim manj truda – še tem bolj odveč. Pričujoča knjiga se posveča tudi problemu navajanja virov, predvsem v poglavjih z nedvoumnimi naslovi Navajanje virov in plagiatorstvo, Razmišljanje o plagiatorstvu, Kreativna uporaba virov. A saj so pravila glede citiranja jasna in je jasno tudi, da jih plagiator zavestno krši. Ohlapno navajanje virov, pri čemer se delu besedila nalašč ne pripiše avtorstva, temveč se ga v tekst vplete kot lastno razmišljanje, je eden najbolj razširjenih načinov plagiranja. Od tod do zadnje, najakutnejše oblike, pri kateri kandidat za diplomo, magisterij ali doktorat prepiše boljkone vse od prve črke do zadnje pike, je še cela pahljača drugih možnosti, kako si skrajšati pot. Ovira, pri kateri bi se morala takšna zvijačnost nepreklicno zagozditi, se imenuje mentor. Kako se s »kreativno uporabo virov« in po goljufiji dišečo iznajdljivostjo študentov spopadajo pedagogi na različnih študijskih smereh, od družboslovno-humanističnih do naravoslovno-tehničnih, si preberite v nadaljevanju besedila.
Preverjanje funkcionalne pismenosti
Filozofska fakulteta v Ljubljani (FF) je resda izobraževalna ustanova, trdno zasidrana na družboslovno-humanističnem področju, in bi bila po domnevah, po katerih so takšne smeri zaradi odsotnosti naravoslovno-tehnične eksaktnosti še posebno hvaležne za vsakovrstno prepisovanje in plagiranje, lahko leglo ponarejanja. Toda študenti FF so razpršeni po mnoštvu študijskih smeri, kjer so pod natančnim drobnogledom pedagogov, ki jih poznajo in spremljajo malone od prvega letnika naprej. Tako točno vedo, kaj lahko od posameznika pričakujejo in praviloma v kali zatrejo poskuse kitenja s tujim perjem.
Dr. Miha Javornik, redni profesor na oddelku za slavistiko in predstojnik katedre za rusko literaturo, uvodoma poudari, da sta pri študiju ruskega jezika možni dve vrsti diplome, kajti letos so po bolonjski reformi prvič vpisani študenti v prvi letnik druge stopnje, kar je po stari klasifikaciji 4. letnik dodiplomskega študija. Ti študenti bodo študij sklenili po petih letih z magistrskim delom, ki je primerljiv z malce bolje spisano diplomo. Prva stopnja študija se konča s seminarsko nalogo, vendar vse usmerijo v nadaljnji dve leti, kar je po Javornikovem prepričanju edino smiselno, sploh pri študiju jezika, kakršen je ruski, kjer se nemalo brucov vpiše brez jezikovnega predznanja. Sicer pa je za študij ruskega jezika na FF značilno, da profesorji, bodoči mentorji, študente spremljajo od začetka do konca, v različnih stopnjah zahtevnosti študija. Eno prvih sit je t. i. eksplikacija, ki je obvezna za slušatelje predmeta Uvod v študij ruske književnosti v prvem letniku. Gre za razlago strokovnega ali znanstvenega članka v pisni obliki, izbranega iz obširnega spiska tem po lastni presoji in s katerega koli področja umetnosti, razlaga Javornik. Eksplikacija je spisana v slovenščini in je pravzaprav oblika preverjanja funkcionalne pismenosti, ki pri študentih večkrat zelo šepa. Glavni izziv eksplikacije je, kako s svojimi besedami predstaviti misel drugega, to pa je tudi veščina, nepogrešljiva pri pisanju tako seminarske naloge kot diplome. Pri eksplikaciji spoznaš študenta, tam se pokaže, ali bo sposoben nadaljevati študij. Eksplikacija je zelo drobno sito, šestdeset do sedemdeset odstotkov nalog kot nezadovoljive vrne in zgodi se, da nekateri kandidati po štirikrat popravljajo svoje delo. Eksplikacija je tudi odličen teren za urjenje v formalnih vidikih pisanja strokovnih besedil, saj se študenti učijo citiranja in navajanja literature. Sogovornik poudarja, da se poleg komajda zadovoljivih predstavitev najdejo tudi take, v katerih se študent po lastni iniciativi poglablja še v sekundarno literaturo – sicer pa ni mogoče posploševati in grajati vseh povprek, saj je v vsaki generaciji v skladu z Gaussovo krivuljo nekaj izjemno dobrih in nekaj izstopajoče slabih študentov.
Ko se vrine drugačen ton pisanja ...
Na študijski smeri rusistika na leto diplomira približno petnajst študentov, od prevzema naslova do zagovora pa ne sme miniti prav dolgo: če se tudi v dveh, treh letih ne zganejo, jih ne čakajo več, pravi Javornik. Študenti, ki bi želeli dokončati študij, morajo zaprositi za nadaljevanje študija, pri tem pa se še posebej veliko pozornosti posveča ocenam seminarskih nalog, saj so najboljši kazalnik študentovega odnosa do stroke. Kandidat za diplomsko delo mora najprej oddati t. i. dispozicijo, v kateri pokaže, da ve, kakšna je zgradba akademskega dela: vsebovati mora hipotezo, metodologijo in seznam literature, iz katere bo študent črpal. Šele na podlagi tega jim Javornik kot mentor predlaga dodatne vire. Teme za diplomska, magistrska in doktorska dela so vnaprej razpisane, še posebej cenjeni pa so študentovi lastni in izvirni predlogi, pravi Javornik. Ponavadi so takšne naloge, ki se neredko dotikajo aktualnega področja in prinašajo tudi intervjuje s še živečimi avtorji in strokovnjaki, prav posebno dobro izdelane. Študent se lahko odloči tudi za somentorstvo, pri katerem nad njegovim delom bedita dva profesorja – eden z rusistike, drugi z druge smeri (ali celo z druge visokošolske ustanove), ki se tiče teme. Javornik tudi takšna dela spodbuja, saj meni, da je interdisciplinarnost v današnjem času izjemnega pomena.
Javornik je na leto mentor devetim do desetim kandidatom za diplomo, konzultacije pa potekajo tako v živo kot po elektronski pošti. Običajno besedilo prebere dva- do trikrat, preden je delo primerno za zagovor. Kot zanimivost: diplomsko delo se na rusistiki napiše v slovenščini, le obširnejši povzetek je v ruščini. Pri tem Javornik pogosto opaža, da so študenti okorni celo pri oblikovanju misli v materinščini … Morebitnih prepisovalcev ni težko odkriti, saj se v besedilo vrine drugačen stil pisanja, ki je značilnost ruskih ali drugih tujejezičnih strokovno-znanstvenih tekstov. Diplomsko nalogo ali seminar lahko zavrne tudi zaradi pomanjkljivega ali nepravilnega citiranja, vendar je vseeno pri presoji ustreznosti diplome odločilno mnenje, da delo na izviren način pristopa k zastavljenemu problemu oz. zna kandidat/-ka v diplomi na strokovno neoporečen način sopostavljati ugotovitve domačih in tujih raziskovalcev. Sogovornik se pri tem zaveda, da se je v obdobju digitalizacije povečala nevarnost plagiatov, a meni, da diplomsko delo še ni plagiat, če kandidatu uspe soočiti različne prispevke, združiti razne vidike in poglede na temo ter jih predstaviti v berljivi obliki skupaj s svojim osebnim mnenjem. Navsezadnje je govorcev ruskega jezika več kot 100 milijonov in med ruskimi teksti na spletu se gotovo najde kaj, kar je vredno prepisovanja. Vseeno pa meni, da je ključnega pomena v študijskem procesu, da visokošolski učitelj spremlja študenta od prvega letnika do diplome, ko se mentorstvo tako pravzaprav spreminja v nekakšno tutorstvo. Pomembno je študente od začetka naučiti, kako je treba delati, jim vcepiti etični čut in spoštovanje avtorskih pravic, pa tudi odgovornost do samega sebe in zavedanje, da delajo zase in ne zgolj za dokazilo o izobrazbi. Seveda pa vsi niso enako sposobni in Javornik ne vidi razloga, da slabše napisanih diplomskih nalog ne bi ocenil z nižjo, a še vedno zadostno oceno. V prihodnje bo treba razlikovati med tistimi, ki so sposobni poglobljenejšega študija in bodo vztrajali do diplome oz. magisterija na drugi stopnji, ter med onimi, ki jim bodo skladno z njihovimi sposobnostmi priporočili, naj študij zaključijo s prvostopenjsko diplomo. Vsekakor pa je odločilno sito že eksplikacija v prvem letniku, poudarja Javornik. Zanimanje za študij ruskega jezika je vse večje, poučuje se ga čedalje več tako v osnovnih kot srednjih šolah po Sloveniji, ruščina je zanimiva tudi z ekonomskega vidika. Pri tem pa še vedno velja, da bodo svoje znanje lahko unovčili tisti, ki bodo med študijem pridobili vedenje in delovne navade ter bodo z odgovornim odnosom do sebe in stroke – in ne z goljufanjem – nadaljevali svojo pot v življenju, razmišlja profesor.
Plagiatorska histerija
Dr. Lado Kralj, redni profesor na oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo FF v pokoju, je bil v svoji dolgoletni profesorski karieri mentor nekaj doktoratom, malce več magisterijem in mnogo več diplomam. Bil pa je tudi nacionalni koordinator za literarne vede in član senata univerze v Ljubljani, pristojen med drugim za sprejemanje tem doktorskih nalog. Če k vsemu temu prišteje še pogovore, ki jih je imel o mentorstvu in morebitnem plagiatorstvu s kolegi, lahko zaključi, da ni zaznal kakšnih posebno očitnih zlorab, sploh pa bi težko govoril o plagiatorstvu. Na podlagi spremljanja poročanja medijev meni, da je v zvezi s tem, in še marsičim drugim (pri čemer misli na nedavno anketo o razširjenosti korupcije v Sloveniji), pri nas zavladala neke vrste histerija ali katastrofizem.
Kot mentor doktorskim študentom – če naj začne pri vrhu piramide, – je bil s kandidatom v stalnem stiku, skupaj sta poiskala temo, ki jo je kot mentor nato zagovarjal pred senatom (in bil včasih tudi zavrnjen, češ da je tema premalo koristna). Kot mentor hitro spoznaš ton, slog pisanja svojega študenta (ki ga navsezadnje poznaš že od začetka študija) in če se v besedilu pojavi kak vrivek, ki ga študent prilepi od kod drugod, ga takoj prepoznaš, razlaga Kralj. Če so razmere normalne in budno bediš nad študentom, je plagiatorstvo skoraj nemogoče, meni.
Toda če se je s plagiatorstvom v najbolj surovem smislu te besede – prepisovanju v celoti ali hote pomanjkljivem citiranju virov – srečeval redko ali nikoli, pa izpostavlja drug pojav, ki bi ga, pogojno rečeno, lahko primerjali s plagiranjem: poskus nekaterih študentov, da bi se izognili avtorskemu pristopu. Namesto tega se usmerjajo v nekakšen pregled, kolaž tujih mnenj. Tudi to je kot mentor zavrnil in študenta spodbudil, naj se izreče še sam, češ kje pa je tu tvoj lasten prispevek? Za kakšnega drugega mentorja to morda ni moteče, razmišlja Kralj, a po njegovem prepričanju delo, ki ne prinaša avtorjevega stališča o zadevi, ne more biti doktorat. Kralj pa opozarja, da ima študent malone »pravico«, da si stvari olajša in do cilja pride po krajši poti. Takšnega ravnanja mu ne gre zameriti, ga je pa treba pravočasno ustaviti. Skrajni čas za kaj takega je na zagovoru – na oddelku za primerjalno književnost so že imeli tak primer, dr. Lado Kralj ni kot mentor bedel nad nastajanjem tiste diplomske naloge, temveč je bil član komisije za zagovor, ki so ga seveda odpovedali, ko jih je profesor obvestil, da diplomskega dela ne bo sprejel. Ne, ker bi vsebovalo elemente plagiata, temveč ker je bilo preprosto preslabo, šibko argumentirano ipd. Sicer pa je po Kraljevem mnenju tudi zagovor sam priložnost za odkritje ponarejevalca: če študent ne zmore odgovoriti na vprašanja članov komisije in pojasniti, od kod mu ta ali oni podatek, je to jasno znamenje, da je znanje med platnicami diplomske naloge privlekel s tujega zelnika in ga ni vzgojil sam. Sogovornik je tudi prepričan, da se poveličuje vloga interneta pri množenju plagiatov: če je mentor res v stiku s študentom in prebira, kar mu kandidat prinaša, do plagiranja preprosto ne more priti.
Pridobivanje točk z mentorstvom
Doktorskih kandidatov je Kralj v vsej svoji profesorski karieri imel samo osem. Prihajati so začeli šele bolj na koncu, nikoli pa ni imel več kot dva na leto. Z mentorstvom si pridobivaš točke, s katerimi napreduješ do položaja rednega profesorja; poleg znanstvenih člankov in predavanj na tujih univerzah. A Kralj je mnenja, da bi prav mentorstvo morali izvzeti s tega seznama, saj lahko preobilica kandidatov zniža kakovost dela. Kar zadeva poplavo diplom, magisterijev in doktoratov, kar je bržčas tudi povezano z več plagiati, Kralj opozarja, da je za višanje števila odgovorno tudi vodstvo univerze, ki zahteva več in več. Učinkovitost oddelkov na fakultetah se namreč ocenjuje po številu diplom, magisterijev in doktoratov, ki so jih tamkajšnji študenti spisali. Pri tem izvzema diplomsko delo, ki je obvezen zaključek štiriletnega študija in za katerega niti ni nujno, da izpričuje avtorjev osebni odnos in študijsko angažiranost; ravno tu se je nemalokrat zgodilo, da je študentu pogledal skozi prste – kar ne pomeni, da mu je dovolil prepisovati. Doktorska disertacija plagiranje izključuje že v svojem bistvu, saj je zaveza, da boš nekaj prispeval znanosti, in to s samostojnim raziskovanjem.
Primer Borisa Davidoviča
Zanimiva pa je primerjava plagiatorstva v literaturi in v znanosti, opozarja Kralj. Začelo se je pri literaturi, pred stotimi leti se nikakor še ni govorilo o plagiatorstvu v znanosti. A odkar obstaja pojem medbesedilnosti, se to ne dogaja več. Najodmevnejši je bil primer Danila Kiša, ki so ga v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja obtožili plagiranja v knjigi Grobnica za Borisa Davidoviča – prepisoval naj bi iz nekakšnih turističnih prospektov (ja, nekaj podobnega je doletelo Michela Houellebecqa, ki da je v Zemljevidu in ozemlju objavil odlomke iz – Wikipedije). Na čelu gonje zoper Kiša je bil takratni predsednik srbskega društva pisateljev Dragan B. Jeremić. Kiš je iskalce s povečevalnim steklom osmešil v novi knjigi, ki jo je izdal leta 1977 (Čas anatomije, slovensko Ura anatomije) in v njej enkrat za vselej naredil konec takšnim obtožbam ter razjasnil, da je v fikciji vse dovoljeno. V znanosti je seveda malce drugače, citiranje je dovoljeno, dokler omenjaš ime; poleg tega se velja izogibati tudi svobodnejšemu citiranju, pri katerem se ime avtorja hote opušča ali se povzame več, kot dovoljujejo interna pravila – na oddelku za primerjalno književnost so se sporazumeli, da je maksimalna dolžina citata pol strani.
Samo trije študenti na mentorja
Dr. Roman Jerala je vodja laboratorija za biotehnologijo na Kemijskem inštitutu, profesor na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo (smer biokemija), pa tudi mentor študentom, ki pod njegovim vodstvom zmagujejo na mednarodnih tekmovanjih v sintezni biologiji, kakršno je iGEM. Pot do njegovega kabineta na Kemijskem inštitutu vodi mimo laboratorijev in po hodniku, vzdolž katerega na kovinskih obešalnikih visi cel grozd belih halj – stereotipnega dodatka vsakega znanstvenika. Desetine belih halj, ki obiskovalca sprejmejo v nekakšnem platnenem špalirju, so pravzaprav edini znak množičnosti na tem inštitutu.
Za plagiatorstvo pri nas skorajda ni možnosti, ker je diploma povezana z eksperimentalnim delom, Jerala že takoj na začetku pričakovano ovrže vse dvome. In doda, da se utegne kvečjemu zgoditi, da študent pri raziskavah prepiše opis metod, ki so že bile uporabljene. Vendar s tem sam nima težav – pomembna je vsebina oz. rezultati diplomskega dela. Pri diplomi je poglavitnega pomena, da se kandidat spozna z raziskovalnim delom, po bolonjski reformi tako in tako pride na vrsto že po treh letih študija, od začetka dela do zagovora pa lahko preteče tudi samo tri mesece, bolj pogosto pol leta. Teme razpisujejo enkrat na leto, in sicer tako, da se najprej zameji splošno področje, znotraj katerega nato določijo specifično temo – v biokemiji se v letu dni namreč lahko marsikaj spremeni, odjeknejo nova odkritja, spremenijo se prednostne smeri raziskav. Pri izbiri tem se namreč trudijo, da bi ponudili takšne, ki so aktualne in bodo dale nova spoznanja, razlaga Jerala. Ne naletijo vedno na zlato žilo, a kaj novega in koristnega skoraj vedno izluščijo; navsezadnje jim tako gospodarno ravnanje veleva tudi dejstvo, da raziskovalno delo ni brezplačno – upravičiti je treba stroške laboratorija in reagentov, pa tudi mentorja. Ta se v enem študijskem letu lahko ukvarja z največ tremi študenti, na toliko so jih namreč omejili pri študiju biokemije, pravi Jerala. Nekoliko imajo možnost izbire študentov, ki jih bodo usmerjali pri pisanju zaključne naloge, diplome ali magisterija, tudi profesorji, ki se raje odločajo za tiste, s katerimi so sodelovali že v času študija, ali za magistrske kandidate, saj je magisterij kompleksnejše delo in omogoča daljše in bolj poglobljeno delo, medtem ko se pri diplomi velik delež časa porabi za spoznavanje s tehnikami dela. Maksimalno število doktorskih kandidatov na mentorja je štiri; to je meja, ki jo predpisuje pravilnik ljubljanske univerze. Točke, ki jih profesorji pridobijo z mentorstvom, za redne profesorje niso potrebne, mlajši sodelavci, ki na fakulteti žal ne morejo biti uradni mentorji, pa jih potrebujejo za napredovanje, razlaga Jerala, ki redko odreče prošnjo za mentorstvo, a je zaradi obremenjenosti pogosto samo nekakšen »formalni mentor«, ki nad nastajanjem dela bedi le od daleč, medtem ko kandidata pri eksperimentalnem delu usmerja t. i. delovni mentor – asistent ali mladi raziskovalec, ki ne izpolnjuje formalnih zahtev za mentorstvo, vendar je s svojim znanjem in izkušnjami temu v resnici že kos. Jerala meni, da bi bilo pošteno, da bi tudi delovni mentorji dobili formalno priznanje za svoje delo.
Interpretacija je prispevek k znanosti
Znanost resda ni imuna na plagiatorstvo, konkurenca je vse hujša in pred nedavnim se je tudi nekemu njegovemu slovenskemu stanovskemu kolegu zgodilo, da je naletel na skoraj dobeseden prepis svojega znanstvenega članka, objavljen v neki manj znani mednarodni znanstveni reviji, s podpisom nekega pakistanskega profesorja. A pri diplomah, magisterijih, doktoratih je študent ne more odnesti zgolj s prepisovanjem, zatrjuje Jerala, mentor ima neposreden nadzor nad dogajanjem in če kandidat ponavlja že prej opravljeno raziskavo, je malo verjetno, da bi bili rezultati enaki – rezultati, z interpretacijo vred, pa so tisto, kar šteje kot dodana vrednost in prispevek k znanosti. Ja, tudi diploma je lahko avtorsko delo, prikimava sogovornik, bolj ali manj zahtevno, vendar z avtorskim vložkom posameznika. Prepisovanje v celoti pa pri njih, oziroma pri naravoslovnih vedah nasploh, ne pride v poštev, razen če bi se zanj mentor in študent vnaprej dogovorila.
Študent odgovarja za obliko, mentor za vsebino
Nikakršnega smisla ne bi imelo metati si pesek v oči, da je Ekonomska fakulteta (EF) v Ljubljani ena tistih izobraževalnih ustanov, kjer je zaradi obilice vpisanih študentov plagiranje, ponarejanje in druge vrste prepisovanje bolj razširjeno kot na raznih butičnih študijskih smereh; zaradi množičnosti študija pa tudi teže izsledljivo. Dr. Metka Tekavčič, predstojnica Inštituta za menedžment in organizacijo, članica senata fakultete in predavateljica na do- in podiplomskem programu ter mentorica pri mnogih diplomskih, magistrskih in doktorskih delih, pravi: »Res je, da zaradi množičnosti študija profesor ne more spremljati vsakega študenta ves čas študija, ga pa kot mentor intenzivno spremlja v obdobju, ko pripravlja zaključno delo.« Problema množičnosti se na EF zavedajo in mu posvečajo veliko pozornosti. Na najnižji, prvi bolonjski stopnji, so število diplomskih del poskušali znižati tako, da jih dopuščajo samo za študente z boljšimi ocenami, ostali študenti pa morajo namesto tega opraviti izpite. Večino poskušajo navdušiti tudi za nadaljevanje študija na drugi bolonjski stopnji, zato je seveda zraslo število magistrskih del. Nad izborom tem in naslovov zanje bedi posebna podkomisija Komisije za študijske zadeve, katere vodja je prav Metka Tekavčič. Njeni člani so predstojniki vseh podiplomskih študijskih programov fakultete, ki se usklajujejo glede odobrenih tem za magistrska dela, mentorjev, pogojev v zvezi s tem, kdaj lahko študent določenega programa obravnava temo, ki po vsebini bolj sodi v drug program, razpravljajo pa tudi o terminoloških vprašanjih in slovenskih ustreznicah za angleške izraze ipd. Sogovornica poudarja še eno pozitivno lastnost takšne organiziranosti: na sestankih se razkrije, če se teme podvajajo, vodje programov pa imajo tudi celovit pregled nad obravnavanimi temami, kar je vse v prid hitrejšemu odkrivanju morebitnih poskusov ponarejanja.
Načeloma velja, da je študent pri pisanju diplome, magisterija ali doktorata v celoti odgovoren za jezik in obliko – in v zvezi s tem mora zadostiti navodilom, ki jih je za študente pripravila fakulteta – in seveda tudi za vsebino, saj gre za avtorsko delo, mentor pa za presojo vsebine z vidika strokovne doslednosti. Pri obliki so zajeta tudi pravila glede citiranja, navajanja virov literature ipd., vse to pa preverjajo pri t. i. tehničnem pregledu, ki mu je pred zagovorom podvrženo vsako od treh naštetih zaključnih del, ki so nato na razpolago v knjižnici EF, zato je pomembno, da so tudi ustrezno oblikovno urejena.
Od devetih šest prepisanih …
Plagiatorstvo si prizadevajo preprečevati ne le pri zaključnih delih, temveč tudi pri seminarskih nalogah, razlaga Tekavčičeva, ki se prav zato zavzema, da so tudi pri teh nalogah uvedli izvedene obrambe oziroma zagovore in sama jih, tako kot tudi mnogo drugih kolegov, izvaja. Tako lahko študente že med študijem ozavestijo in jim vcepijo spoštovanje do avtorskih pravic, pa tudi zavedanje o moralni odgovornosti za svoje delo. Ravno pri seminarskih nalogah (pri predmetu Računovodstvo javnega sektorja) je Tekavčičeva skupaj z asistentko nekoč zalotila skupino študentov, ki so svoj izdelek v celoti prepisali – iz nekega drugega zaključnega dela nekdanjega študenta iste fakultete. Da bi bila ironija še večja, je seminarska nosila naslov Etika pri javnem naročanju. Profesorica se je o tem posvetovala z asistentko in skupaj sta se, namesto da bi udarili z macolo, odločili za razmeroma premeten ukrep: vse študente, porazdeljene v devet skupin, od katerih je vsaka izdelala svojo seminarsko nalogo, sta obvestili, da sta eno nalogo razkrinkali kot popolnoma prepisano, falsifikatorjem pa dali možnost, da se sami javijo oziroma do naslednjič napišejo novo. Naslednjič ju je čakalo presenečenje: od devetih skupin jih je kar šest oddalo nove različice seminarskih nalog … »Ena je bila prepisana v celoti, ostalih pet pa ni dosledno navajalo virov,« pojasnjuje profesorica, za katero to ni bila edina neposredna izkušnja s plagiatorstvom. Že pred nekaj leti je neki podiplomski kandidat hotel, naj mu oddano besedilo popravlja v Wordovem dokumentu, z vklopljeno funkcijo »Sledi spremembam«. Zdelo se ji je čudno, sumi so se potrdili, ko je nekoč pri enem od popravkov našla pripis »Vprašaj jo, kaj je s tem mislila«. Tedaj je študenta »pritisnila ob zid« in iz njega izvlekla priznanje, da mu specialistično delo piše nekdo drug. Omenjeni kandidat je po razkritju zamenjal mentorja in šel – s podobno temo – k nekemu drugemu profesorju z EF ter dosegel diplomo, nato pa podobno temo prijavil še za magistrsko delo. Takrat je postalo očitno, da izigrava pravila igre in komisija mu je Tekavčičevo določila za somentorico. Do danes še ni magistriral, je pa komisija po tej izkušnji sprejela sklep, da mora pri zamenjavi mentorja kandidat dobiti soglasje starega in novega mentorja. »Dejstvo namreč je, da učitelji ne moremo vedeti vsega, kar delajo kolegi, zato je treba tovrstne zadeve ustrezno regulirati.«
Piratski indeks
Na EF že nekaj let preverjajo verodostojnost vseh zaključnih del s posebnim računalniškim programom, ki na podlagi ujemanja večjih delov besedil išče po spletu. Če je indeks ujemanja zelo visok – profesorji na EF so ga v šali poimenovali »piratski indeks« –, obstaja verjetnost, da je delo od nekod prepisano. V vsakem primeru pa ima mentor končno besedo, tudi računalnik se lahko zmoti: ko mu je v preverjanje osnutek svojega dela izročila neka asistentka z EF, je bil indeks ujemanja prvič nižji od dvajset odstotkov, kar je nizko. Drugič, ko je delu dodala še vire in literaturo, pa je poskočil na več kot 90 odstotkov, kar v normalnih okoliščinah pomeni alarm, a v resnici si je računalniški program zapomnil prvi osnutek, s katerim se je druga verzija seveda skoraj v popolnosti ujemala, pojasnjuje Tekavčičeva.
Poskusi plagiranja se pojavljajo tudi pri doktoratih, povsod je treba biti izjemno pozoren, zato je odgovornost komisije pri zagovoru tem večja, pravi Tekavčičeva. Že pri prijavi mora doktorski kandidat napisati, kje vidi svoj prispevek k znanosti, o tem, kako dobro mu je uspelo, pa odločajo člani komisije, katerih imenovanje je v pristojnosti fakultete.
Eden od ukrepov za boljši nadzor nad desetinami diplomskih, magistrskih in doktorskih del, ki – z emblemom EF na platnicah – vsako leto ugledajo luč sveta, je posebna računalniška aplikacija, v kateri je mogoče spremljati, katere teme so še na voljo, v kateri fazi je delo, kateri mentorji še sprejemajo nove kandidate … Aplikacija je pripomoček, ki lajša delo tako profesorjem kot študentom, oboji dostopajo v sistem, ki jim, podobno kot pri Facebooku, razkriva podatke skladno z njihovimi pooblastili (prodekanja za študijske zadeve pa vidi vse). Skladno z bolonjsko reformo, najbrž pa tudi v želji izboljšati kakovost mentorstva in zajeziti plagiatorstvo, so sprejeli interni sklep, po katerem sme mentor na drugi bolonjski stopnji imeti v študijskem letu največ petnajst kandidatov za magisterij. Izjemoma sme sprejeti še kakšnega dodatnega, denimo če je kdo od kolegov študijsko odsoten. Ali sme mentor kandidata zavrniti? Načeloma ne, odgovarja Tekavčičeva, vendar mu lahko sugerira, naj začne razmišljati o novem mentorju, če na primer niti na večkratno prigovarjanje noče spremeniti zaključnega dela, kot mu svetuje mentor. Toda to zanjo ni tako problematično, veliko hujši se ji zdijo primeri odkritih prepisovalcev in ponarejevalcev, ki jim naslove odvzamejo, potem pa se spet vračajo ponje na isto fakulteto, k drugim mentorjem, ki jih ne smejo zavrniti, ker jim statut ljubljanske univerze tega ne omogoča oziroma jih morajo po črki zakona sprejeti. Ekonomska fakulteta se je soočila s takimi primeri in enotno mnenje senata je bilo, da bi bilo treba tovrstna vprašanja ustrezno urediti. »Če kdo goljufa in mu institucija odvzame naziv, bi bilo logično, da mu ta institucija lahko odreče pravico do ponovne izdelave zaključnega dela.« Profesorica v tem vidi svojevrstno zlaganost naše družbe: vsi se zavzemamo za pravno državo, a kaj ko se zakoni vse prevečkrat sprevržejo v orodje za izigravanje … Prepisovanje se je, kakopak, razmahnilo z razcvetom interneta. A če internet plagiatorstvo omogoča, ga je zaradi njega tudi laže odkriti. Spleta seveda ne gre označevati za krivca, je neprecenljiv vir podatkov in zaradi njega je študij danes svetlobna leta od časov, ko so imeli študenti na voljo en sam učbenik ali strokovno knjigo za določeno področje, ki jo je profesor znal malone na pamet, zato prepisovanje ni prišlo v poštev, se spominja sogovornica.
Vcepljanje etičnih vrednot
Preprečevanje prepisovanja in plagiranja je trajen proces, ki terja nenehne izboljšave in nenehen trud, je realna Tekavčičeva, ki ne poskuša zmanjšati odgovornosti mentorja, vendar obenem opozarja, da je nemogoče imeti popoln pregled nad sorodnimi diplomskimi, magistrskimi, doktorskimi deli, ki jih, tudi v angleščini, zagovarjajo na stoterih poslovnih šolah v bližnji in daljni soseščini. Bolj smotrno se je osredotočiti na preventivo, poskusiti študentom vcepiti vrednote in načela etike akademskega okolja, ki bi jih odvračali od plagiatorstva, kajti profesorica verjame, da na fakulteti, čeravno izobraževalni ustanovi na univerzitetni ravni, vzgojni element še vedno šteje.
***************
KAJ POČNE UNIVERZA V LJUBLJANI?
Pristojni z Univerze v Ljubljani (UL) so takole odgovorili na nekaj vprašanj, ki se tičejo omejevanja števila kandidatov na mentorja, pa tudi njihove vloge pri razsojanju o morebitnem plagiatorstvu –za katero se, po odgovoru sodeč, ne čutijo poklicani.
Koliko kandidatov za doktorat ima največ lahko mentor, kako se mentorstvo točkuje pri napredovanju?
Skladno s 93. členom (točkovalnik) Meril za volitve v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev ter sodelavcev Univerze v Ljubljani (UL) z dne 25. 10. 2011 (in spremembe z dne 24. 4. 2012) se mentorstvo točkuje takole (velja za vse nazive): pri diplomah (UNI) oz. na drugi bolonjski stopnji do 1 točke, pri diplomah (VIŠ) oz. na prvi bolonjski stopnji do 0,5 točke; pri študentskih raziskovalnih nalogah in pri študentskih umetniških nalogah do 1 točke, pri nacionalnih uvrstitvah po zahtevnih selekcijah do 1,5 točke; pri mednarodnih uvrstitvah po zahtevnih selekcijah do 2 točki; pri fakultetnih Prešernovih nagradah do 1,5 točke; pri univerzitetnih Prešernovih nagradah do 2 točki; pri magisterijih po programih pred uvedbo bolonjskih programov in pri doktoratih do 3 točke. (Za primerjavo: pri znanstvenoraziskovalni dejavnosti se za članke z recenzijo lahko dobi 1–2 točki, za avtorstvo monografije (domače ali tuje) do 20 oz. do 25 točk, za del monografije (izdane doma ali v tujini) pa do 4 oz. do 8 točk. Za t. i. vabljeno objavljeno plenarno predavanje na domačih znanstvenih konferencah do 2 točki, na konferencah v tujini do 5 točk.)
Mentor na doktorskem študiju ima lahko največ pet doktorandov, ki so vpisani v doktorski študijski program in v njem redno napredujejo. Sem ne sodijo doktorandi, ki so opravili vse obveznosti doktorskega študija razen zagovora doktorske disertacije, od vpisa v začetni letnik doktorskega študija programa pa je minilo več kot štiri leta. Za mentorje na vseh stopnjah študija pa velja, da imajo obveznosti opredeljene v pravilih članic, za doktorski študij pa delno v pravilih članic in delno v sprejetih sklepih in priporočilih senata.
Ali se je v zadnjih desetih letih že kdo obrnil na Ul s predlogom za odvzem akademskega naslova koga, ki ga je sam zalotil pri plagiatorstvu?
Da.
Kako se je Ul odzvala oz. kakšne so njene pristojnosti?
UL v takih primerih postopa v skladu s Statutom UL, ki v členih 176–180 ureja postopke odvzema strokovnega ali znanstvenega naslova. Strokovni oz. znanstveni naslov se diplomantu odvzame tudi v primeru, če se po pridobitvi naslova ugotovi, da je diplomant pri zaključnem delu (diplomska naloga, magistrska naloga, doktorska disertacija), ki je predpisano po študijskem programu, avtorska dela drugih avtorjev v nasprotju z uveljavljenimi načini citiranja v pomembnem delu prikazal kot svoje lastno delo.
Ali se Ul vidi v vlogi razsodnika oz. pobudnika za zakonsko podlago, ki bi omogočala sankcioniranje plagiatorjev? Če da, kakšna so njena dosedanja prizadevanja na tem področju? Če ne, kdo je po mnenju Ul pristojen za vprašanja plagiatorstva na akademski ravni?
V Statutu imamo urejen postopek odvzema za naše diplomante. Sicer pa je postopek ugotavljanja plagiatorstva izjemno zapleten in zahteven. Ali gre za plagiat, lahko ugotovi in potrdi le stroka. Univerza v Ljubljani v teh okoliščinah ne vidi drugega zunanjega, ki bi lahko o taki zadevi presojal.
Pogledi, let. 4, št. 10, 22. maj 2013
***
Objavljamo tudi razmišljanje bralke Ivane Slamič na temo plagiatov:
Kako iz reprodukcije v produkcijo?
V svoje zapisu si bom privoščila malo karikiranja. Vse zapisano ne velja za vse učeče se ljudi, procent veljavnosti pa je izjemno visok. So meseci, ko delam več, in so meseci, ko dela skoraj ni. Jezikovno pregledujem diplomske magistrske in druge naloge. Vedno znova si postavljam eno samo vprašanje: kdaj bo avtorju uspel prehod iz reprodukcije v produkcijo. Ali mu bo uspelo leta nagrajevano zgolj ponavljanje spremeniti v vsaj pogojno ustvarjalnost.
Naš šolski sistem temelji na ponavljanju, reprodukciji. Učenec/dijak mora reproducirati učitelja, dobra reprodukcija je nagrajena z dobro oceno, skoraj dobesedna z najboljšo. Naučiti se mora vsebino zapisanega, zato učbenikov učenci/dijaki skoraj ne znajo uporabljati. Če jih, jih medpredmetno ne povezujejo, ker to ni zaželeno (Osnovnošolca sem opozorila, da sta dva učbenika v neskladju, njegov odgovor je bil: »Si bom zapomnil, učiteljema pa bom povedal tako, kot je v knjigi.« Ali: priprave na maturitetni esej. Primerjava med norveško in slovensko zgodovino se je izšla šele po dolgih razlagah in prepričevanju, da je treba razliko poznati, sicer maturant ne bo mogel dovolj uspešno napisati eseja. Ta pa je spet reprodukcija ...)
So meseci, ko inštruiram več, in so meseci, ko lahko počivam. Besnim, ko pridejo in prosijo za esej (vse so eseji), napišem naj ga do nedelje zvečer, da ga bo »pisec« lahko prepisal ali natisnil na svoj tiskalnik. Vse take prošnje zavrnem. Če pa bi prišli prej, bi jih lahko naučila, kako je treba kaj napisati. Vsaj približno. Problem funkcionalne nepismenosti je v nepoznavanju obrti. Če ne pišeš, ne znaš pisati. Če v šoli ni »spisja«, svojih misli, pa tudi tujih, ko boš ekspliciral, ne boš mogel oblikovati (pri tem mislim tudi na odličen naslov učbenika za jezikovni pouk: Schreiner - Bezjak, Slovenska slovnica za tesno združeni poduk v slovnici, pravopisu in spisju, čas nastanka 1903-05). Obrti pa se učenci/dijaki ne naučijo. Te se je menda le treba naučiti z vajo in vedno znova vajo. Iz zanesljivih virov in opazovanj vem, da učenci/dijaki skoraj ne pišejo, le nekajkrat (malokrat) v letu. Redki učitelji poudarjajo pomen pisnega izražanja, le redki dajejo klasične pisne domače naloge, ti redki pa so sitni, starši ne vedo, kaj hočejo, otroke mučijo z neumnostmi, saj vendar oblikovanje zapisa vzame preveč časa, kdaj pa naj to napravi, in upajo, da bo upokojena ali katera druga učiteljica to napravila namesto otroka. V šole se mora vrniti spisje, pisanje različnih besedilnih vrst, tesno povezano s slovnico in pravopisom. Vse napisano pa je treba tudi pregledati, pohvaliti dobro in opozoriti na napake: jezikovne, pravopisne, zgradbene itd. Potem, verjamem, bo manj funkcionalne nepismenosti. Kako so že rekli? Vaja dela mojstra in brez muje se še čevelj ne obuje. Če bi to bilo, potem bi jezikovno pregledovala odlične, manj odlične in slabše diplomske naloge, pregledujem pa, kar pač v popravljanje dajo.
Mnogi študenti so začudeni, ko jim rečem, naj mi pošljejo tudi pravilnik o pisanju diplomskega dela. Še bolj so presenečeni, ko jim povem, da bova po prvem jezikovnem popravljanju njegovega dela pregledala popravke in uskladila terminologijo. Mnogokrat jih moram opozoriti na neskladje v dolžini posameznih delov njihovega izdelka, na citiranje in navajanje virov. Ko najdem v besedilu strani skoraj brez napak, pred njimi in za njimi pa je vse rdeče (uporabljam Wordovo funkcijo »Sledi spremembam«), vem, da je pisec od nekje prepisal, če je, pa mora povedati, od kje. Šokirani so, ko jih opozorim na metode dela, potem jih mnogokrat iščeva, določava, se jih učiva. Pravilnik potrebujem tudi zaradi popravljanja zapisov literature in virov: čudi me, da je načinov citiranja toliko, kot je šol. Čudi me, da v Sloveniji (za eno velemestno predmestje nas je) ne znamo poenotiti citiranja, pa imamo NUK in še kaj. Uživam pa, ko berem odlično napisano diplomsko delo, avtorju se običajno priporočim za lektoriranje ali magistrskega ali doktorskega dela. Iz tega sledi: napakam osnovnega šolskega sistema uidejo najboljši, a teh je malo, več nas je onih, ki smo povprečni. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja sem brala delo Norberta Jauševca o uspešnosti študija na eni od tedaj le dveh slovenskih univerz (sta bili že dve?). Raziskoval je povezanost uspešnosti zaključka študija s študentovim IQ. Zapomnila sem si, da so prej diplomirali zgolj povprečno inteligentni. Vem, da sem si razlagala: torej pridni, delovni, tisti, ki sledijo vsem navodilom. Razlaga je bila morda zlobna, individualna, ob tem sta se mi porajali dve misli, kako neukalupiti samostojno mislečega in kako doseči, da bomo vsi znali približno dobro oblikovati svoje misli. Menda jih imamo. Dvomim, da je v plagiatorski šlamastiki vsega kriv svetovni splet (navajanje elektronskih virov je predpisano!). Problem je v splošnem etičnem razsulu, v uzakonjeni in dovoljeni kraji, v napačnih arhetipih, ki so se globoko usidrali v našo zavest (Martin Krpan je menda tovoril angleško sol, ve se, kaj to je), v nekaznovanih, ne le sodno, tudi splošno vsakdanje, nemoralnih dejanjih, v poudarjanju znajdi se itd., itd. Problem je v ... Zakaj bi študent ravnal drugače, kot je splošno dovoljeno?
Ne samo nekaj je gnilega v državi Danski. Gnilobe je toliko, kot da bi jo proizvajal Lonček, kuhaj. Če hočemo, da se bo ustavil, moramo začeti spreminjati same sebe. Zgolj preganjanje plagiatorstva ne bo pripeljalo nikamor. Splošna reprodukcija bi menda morala postati produkcija. (Bi lahko analizirali plagiatorsvo političnih govorov ene in druge opcije? Kaj bi pokazal računalniški program za odkrivanje prevzemanja?) Šele potem je možna pot naprej.