Vladimir Pištalo, srbski pisatelj in ameriški zgodovinar
Imigranti so zanimivi ljudje, ker imajo več kot eno življenje
V Pištalovem odgovoru je nemalo skromnosti – navsezadnje je eden najpomembnejših sodobnih srbskih piscev, ki pa ga uspeh, kot se to rado zgodi, ni oropal priljudnosti in človeškosti. Joj, odpeljite me ven, prosim, ves dan bom v tej knjigarni, je dahnil na vprašanje, kje bi se mu bilo ljubše pogovarjati: med knjižnimi policami ali v gostinstvu. Tisti dan ga je čakalo še pet intervjujev, vendar ni nobenega dvoma, da je vse izpeljal v prijaznem, mestoma šaljivem tonu.
Seštevek podatkov, da Pištalo živi v Bostonu in da je tam imigrant, ne more biti naključje, zato se iz njega porodi prvo vprašanje: je kakšna možnost, da bi napad, kakršnega sta na tekače na bostonskem maratonu izvedla brata Carnajev, razočarana nad usodo Čečenije, zakuhali pripadniki srbske diaspore, ki bi jih, recimo, v živo prizadel razvoj dogodkov na Kosovu? Ves čas sem upal, da napadalec ni iz muslimanskega okolja, temveč »doma vzgojeni terorist«, kajti protimuslimansko razpoloženje v ZDA je izjemno močno in na udaru je predvsem radikalni islam, pri čemer pa ni povsem jasno, kje začrtati ločnico, in ljudje so sovražno nastrojeni proti islamu nasploh, ne da bi ga poznali, začne Pištalo. Njegovi upi se niso v celoti uresničili, storilca sta bila Čečena, a z bivališčem v Bostonu. Napad je doživel kot vdor v lastno intimo: »Zgodil se je blizu kraja, kjer se pogosto zadržujem, v strogem mestnem središču, poleg prelepe stavbe mestne knjižnice in francoske restavracije, ki jo obožujem. Tako nekako kot bi v Ljubljani odjeknila bomba poleg Prešernovega spomenika,« pravi. In dodaja, da je bostonski maraton povsem apolitičen dogodek, nekakšna posvetitev pomladi v mestu, kjer mrgoli študentov in je ozračje pozitivno, sproščeno. Pozneje je prebral, da se je starejši od bratov usmeril v snovanje atentata, ker so mu odrekli ameriško državljanstvo, brez katerega se ni mogel pomeriti na prvenstvu v boksu, kjer bi seveda zastopal ameriške barve. Vprašanje, ki si ga je ob tem zastavil, je: kaj bi se zgodilo, če bi njegovo prošnjo za državljanstvo ugodno razrešili? Bi postal vseameriški junak?
Nacionalna identiteta kot vosek
Ne glede na vse žrtve in tragedije, ki jih je napad sprožil, je bil Pištalo »na nek čuden način žalosten tudi zaradi storilcev«. Bombni napad je doživel kot »tiste vrste univerzalno katastrofo, ob kateri se vprašaš, kakšen je svet, v katerem živiš«. »Takšni izbruhi množičnega nasilja so še zlasti v ZDA postali skorajda redni; včasih so bili zanje krivi vietnamski veterani, za katere se je to zdelo malone normalno, rekel si si – ta se pravzaprav nikoli ni vrnil iz Vietnama. Danes pa pokole izvajajo šestnajstletniki in ob tem se vprašaš: žrtev kakšne travme je lahko šestnajstletnik? Prizorišča takšnih nasilnih dejanj niso več le v Ameriki, temveč tudi na Norveškem, pa v neki vasi v Srbiji. Vse bolj postajajo dogodki, s katerimi smo se navadili živeti,« razmišlja sogovornik. Ne, srbski imigranti, katerih identiteto je Pištalo vzel pod drobnogled v svoji doktorski disertaciji, najbrž res ne bi bili sposobni česa takega, vsekakor pa ne gre posploševati in reducirati sveta na »nas«, ki smo dobri, in »njih«, ki so zli. »Ko sem bil otrok, so ljudje verjeli, da je fašizem nekaj, kar je mogoče pripisati izključno Nemcem. Ob tem se spomnim tudi hladnovojne psihoze, v kateri je celo trapasti Truman verjel, da komunizem prihaja iz Rusije. Toda potem se vprašaš: od kod pa je prišel v Rusijo? Mislim, da nasilje nima nacionalnega predznaka,« razmišlja Pištalo in nato pojasni, da je bil tema njegovega doktorskega raziskovanja nabor nacionalnih identitet, s katerimi žonglirajo srbski imigranti v ZDA. Najbolj ga je očaral pojem »jugoslovanske identitete«, ki je bila umetno skonstruirana in so jo, ko je državna tvorba odmrla, tudi dekonstruirali. »Je naša nacionalna identiteta kot vosek, ki ga je mogoče stopiti in poljubno preoblikovati?« se sprašuje. In z obžalovanjem doda, da je takšne in podobne sočne primere pri svojem pisanju moral izpustiti, ker akademska raven zahteva določeno resnost – in suhoparnost. Del gradiva, ki ga je pridobil med raziskovanjem (opravljal je intervjuje s posamezniki, t. i. oral history), je nato uporabil kot navdih za pisanje kratkih zgodb, ki so izšle v zbirki Priče iz celog sveta (Zgodbe z vsega sveta, 1997).
Slovinci v ZDA
V zbirki črtic, ki prinaša živopisno in humorno pahljačo izseljencev in njihovih zgodb, omeni tudi Slovence oz. ameriškega Slovenca Louisa Adamiča, ki je eno svojih knjig končal z besedami: »Lepo je biti jugoslovanski Američan.« Slovenci, Srbi, Hrvati in ostali južni Slovani so bili v ZDA tesno povezani še pred nastankom skupne kraljevine in pozneje federacije. Zanimivo je, da so nekateri že takrat imeli izoblikovano nekakšno jugoslovansko identiteto: prebivalci Boke Kotorske in Dalmacije so se imenovali Slovinci, pripadniki nedefiniranega slovanskega plemena, razlaga Pištalo, ki se je tako hotelo ločiti od Italijanov.
Južnoslovanska priseljenska skupnost v ZDA pa se je dopolnjevala v več migracijskih valovih, začelo se je z ekonomskimi emigranti, ki so prihajali od osemdesetih let 19. stoletja do dvajsetih let 20. stoletja. Ti so bili med Američani znani kot »nova imigracija«, v nasprotju s »staro«, ki je izvirala iz Irske, Nemčije, Danske … Južni in vzhodni Slovani so bili v veliki večini neizobraženi živelj, ki je delal v rudnikih in plavžih, po dvanajst, tudi po štiriindvajset ur zaporedoma, plavž je bil kot velikanska zver, ki jo je bilo treba hraniti s premogom, oni pa so si v ognjenih zubljih, ki so tu pa tam buhnili iz njega, osmodili obrvi.
Med obema vojnama je naval priseljencev nekoliko pojenjal, po drugi svetovni vojni so z balkanskega polotoka, iz komunistične Jugoslavije, v ZDA prihajali pretežno politični emigranti, bili so bolje izobraženi, politiki, vojaki … Še ena, ločena kategorija se je izoblikovala v sedemdesetih letih 20. stoletja – ljudje, ki so se radi predstavljali za politične izseljence, a v resnici to niso bili, temveč jih je označevala izjemno materialistična usmerjenost in hlepenje po zaslužku, po uresničitvi svojih (materialističnih) sanj, pripoveduje Pištalo. V devetdesetih se je v ZDA zgrnila še ena skupina dotlej najbolje, zvečine vrhunsko izobraženih Jugoslovanov, med katere je sodil tudi Vladimir Pištalo. Tudi oni so bili politični izseljenci. Uvrščeni v naštete kategorije imajo kaj malo skupnega, Pištalo pa te razlike pojasnjuje z dejstvom, da so prihajali iz »različnih« Srbij, zasidranih v različnih časovnih obdobjih.
Jastog s Simicem
Imigranti so zanimivi ljudje, ker imajo več kot eno življenje, pravi Pištalo. Mar še vedno drži, da so srbski imigranti tesno povezani in si pomagajo, znano je njegovo prijateljstvo s Charlesom Simicem, ki je konec druge svetovne vojne dočakal kot apatrid, v ZDA pa je prišel leta 1954? Morda drži, vendar sam nisem bil deležen dobrobiti tega omrežja, odgovarja Pištalo. Nima prijateljev samo iz ene etnične skupine, poleg Charlesa Simica ima za prijatelje tudi nekaj Bosancev, vendar ne zavoljo njihove narodnostne pripadnosti. Simić pa je bil eden prvih ljudi, ki ga je spoznal, ko je prišel v Ameriko. Po nasvetu prijatelja (novinarja in pisatelja, ki ga je spoznal v Beogradu, kjer je njegova žena poročala o balkanskih vojnah za ameriške medije) se je prijavil za bivanje v umetniški koloniji v New Hampshiru. »Za katerega takrat nisem niti vedel, da se izgovarja [hempšir], temveč sem ga izgovarjal [hempšajr],« se zareži Pištalo. Kolonija v New Hampshiru je z letnico ustanovitve 1907 najstarejša v ZDA. Zgodba nastanka je zanimiva in Pištalo jo z veseljem pove: živela sta William in Marian MacDowell, znani skladatelj in njegova žena. Stanovala sta v New Yorku in Bostonu, nato pa je mož zbolel za tuberkulozo in žena ga je, da bi mu lajšala tegobe, odpeljala – na srečo ne na Mallorco, temveč v leseno kočo v divjini New Hampshira. Gospa mu je vsak dan točno opoldne prinesla kosilo v košari za piknik, vabila pa sta tudi prijatelje, ki jim je bil kraj tako všeč, da so ju pregovorili, naj poleg zgradita še kakšno kočo. Gospa je bila kar precej premožna, doda Pištalo, in na tistem mestu je zraslo kar nekaj takšnih koč. Tako je nastala umetniška kolonija, kjer danes ustvarjalne dneve preživljajo pisci, arhitekti, oblikovalci, glasbeniki …
Pištalo je v New Hampshiru preživel dva meseca in tam se je srečal s Charlesom Simicem, znanim ameriškim pesnikom srbskih korenin in profesorjem na tamkajšnji univerzi (lani je obiskal Maribor, evropsko prestolnico kulture). Simic je poznal Pištalovo delo in povabil ga je na večerjo – na jastoga. »Jastog, saj veste, je pri nas drag, v Ameriki je cenejši, no, ni ravno poceni …« začne pripoved o njunem prvem srečanju, katerega izplen – poleg jastoga v želodcu – je bil tak, da se je Pištalo vpisal na univerzo v New Hampshiru in sčasoma postal »ameriški zgodovinar«, kot pravi, ki danes predava na univerzi Worcester v Massachusettsu. Ostalo pa je tudi prijateljstvo s Charliejem, ki traja že dvajset let. Vsak dan se pogovarjata po telefonu in Simic je Pištala pred odhodom v Slovenijo pozval, naj nikar ne pozabi poskusiti Ščurkovega merlota.
Tesla je vendar polbog!
Pištalov Tesla, ki je za zdaj edina njegova knjiga, prevedena v slovenščino, ni edino delo biografskega žanra izpod njegovega peresa. Že konec osemdesetih je izšla biografija mitskega pomorščaka z imenom Corto Maltese, dobrih deset let pozneje pa Aleksandra Velikega. Slavo onkraj Srbije je dosegel šele s Teslo – ki bo, mimogrede, prav zdaj izšel tudi v angleškem prevodu. Mogoče zato, ker imata njuni življenjski poti kar nekaj skupnih točk, navsezadnje sta v ZDA oba prišleka z Balkana? »Tesla je bil vendar polbog!« v nenarejeni skromnosti vzklikne sogovornik. Počasi se pomiri in si pusti dopovedati, da vendarle obstajajo neke podobnosti, predvsem glede geografskega izvora in dejstva, da si Teslo radi prisvajajo mnogi narodi, pa tudi Pištalo v sebi združuje več nacionalnih identitet, ki jih je začel nabirati še pred odhodom v ZDA. No, morda sem se prav zaradi tega lahko tako dobro vživel vanj, pravi Pištalo. Tudi Simic mu je nekoč dejal, da je njegovo zgodbo tako izvrstno popisal, ker je razumel obe plati: evropsko in ameriško. Tisti, ki so se je lotevali pred njim – in ni jih bilo malo, z obeh strani Atlantika in iz povsod vmes –, so premogli izkušnjo življenja samo v enem od obeh obdobij, na katera je bil razdeljen Teslov obstoj. Tesla, ki je sin srbskega popa, odraščal pa je na ozemlju današnje Hrvaške, študiral v Gradcu in živel v Mariboru, je pravzaprav produkt avstro-ogrske monarhije. Vendarle pa je bil New York njegovo mesto. Oboževal je newyorški trušč, zato nikakor ne držijo domneve, da je bil tih, zadržan človek, z mestnim vrvežem se je dobesedno hranil, razlaga pisec. In dodaja, da svoje lastne večplastne identitete ne doživlja kot problem, temveč kot »izziv« – kot bi se reklo v ameriški poslovni latovščini, ki v imenu politične korektnosti ali neke trapaste miselne paradigme noče reči bobu bob. Toda v njegovem primeru drži, večplastna identiteta je velika prednost, zaradi katere se laže kot ljudje, ki vse življenje preživijo na istem naslovu, vživlja v druge. Pisec vseskozi preklaplja med različnimi identitetami, pravi.
Začetek poti na Jugoslovanskih železnicah
Pištalo se je rodil v Sarajevu (njegov oče je bil v času obleganja mesta direktor Nacionalne univerzitetne knjižnice BiH, slovite Vijećnice, kjer je v ognju iz izstrelkov z okoliških hribov leta 1992 zgorelo nekaj sto dragocenih rokopisov in ena inkunabula), odraščal pa v Mostarju, ki je zanj kraj, kjer se je za vedno navzel mediteranskega duha. Tja se rad vrača, obišče ga vsaj enkrat na leto, pred dvema letoma je imel tam prvič branje svojih del. Uvrstili so me celo v neko antologijo, in sicer kot srbsko-bosanskega avtorja, pravi. V Bosni, točneje v Sarajevu, se je vpisal na fakulteto, študiral pa je tudi v Beogradu, in sicer pravo, ter nenehno popotoval med obema mestoma. In nato je prišla njegova prva zaposlitev – v podjetju Jugoslovanske železnice (JŽ), kjer je bila ena od delovnih nalog izobešanje slik turističnih znamenitosti iz krajev med Triglavom in Vardarjem na stene kupejev jugoslovanskih vlakov. Vsaj tako v eni od kolumn popisuje njegov pisateljski kolega in neke vrste rojak, Miljenko Jergović. »Če ste starejši od petindvajset let, se gotovo spominjate, kakšni so bili kupeji na jugoslovanskih vlakih. Šest rdečih ali zelenih sedežev – rdeči pliš v prvem in zeleni skaj v drugem razredu – z nastavljivimi nasloni za roke. Nad plišastimi sedeži, na katerih je ostala svetla sled, če ste jih pobožali z roko ali prstom, so bila naslonjala za glavo s snežno belimi prevlekami, za katere smo radi verjeli, da jih zamenjajo po vsaki vožnji. Nad naslonjalom za glavo pa je visela črno-bela fotografija kakšnega jugoslovanskega mesta, jezera, gore ali drugega znanega območja. Tako ste si med vožnjo ogledovali lepote Ohridskega jezera, vrh Triglava ali panoramo Sarajeva z Vijećnico v prvem planu. Sliko nasproti vašega sedeža ste si lahko razlagali kot neke vrste znamenje, denimo da bo vaša loterijska srečka zadela. Ko sem imel kakšnih pet, šest let in smo se peljali na morje, sem že na tramvaju, ki je vozil do kolodvora, sklepal stave sam s seboj: če bo nasproti mene slika zagrebškega Umetniškega paviljona s konjenikom v ospredju, bom imel nesrečo. Če bo Bohinj, bo sreča, če bo Zenica, bo nesreča, če bo dolina Vardarja, bo sreča, če bo Baščaršija, bo nesreča …« je zapisal Jergović v eni od svojih kolumn, kjer hvali stanovskega kolega.
Meja med resničnostjo in fikcijo je resda tanka, vendar Pištalov odgovor ne dopušča dvomov: »Želim si, da bi res delal kaj takega, vendar nisem. Vam pa prepuščam proste roke, da si izmislite po lastnem navdihu.« Novinarski črv dvoma (in radovednosti) vrta naprej in izve resnico, ki je, kot običajno, dokaj prozaična: Pištalo je bil novinar pri glasilu JŽ. »Pisal sem članke o odprtju te ali one nove proge, pa o muzejskem vlaku iz Slovenije. Dokler ni prišla vojna in je bilo konec obojega, tako JŽ kot njihovega glasila,« razloži. Brez trohice nostalgije, kar da vedeti že na začetku pogovora, ki, kar zadeva njega, lahko poteka v srbščini ali angleščini. Ampak ali ni malo čudno, da bi se pogovarjala v angleščini? Ne, jezik ni pomemben, glavno je, da se pogovarjava in da si imava kaj povedati, odgovori. Nostalgija, ne za Jugoslavijo ne za čim drugim, ni zdravo stanje duha. »Mislim, da gre za vrsto samopomilovanja. Ali celo nekakšen harakiri: kot bi si zarinil nož v trebuh in se zabaval s tem, da ga vrtiš.« Dvoma glede izbire jezika ni le pri pisanju: piše v srbščini, čeprav je že pomislil, da bi, podobno kot Aleksandar Hemon, preklopil na angleščino, vendar si je premislil: »S tem bi več izgubil kot pridobil. Na srečo imam dobrega prevajalca.«
Pogledi, let. 4, št. 11, 12. junij 2013