Prešerna smrt in vstajenje doktorja Prešerna
Andrej Rozman - Roza: Passion de Pressheren. Ilustriral Ciril Horjak. KUD France Prešeren Trnovo, Ljubljana 2010, 107 str., 3 €
15. 12. 2010
Prešernov pasijon ali, po Rozmanovo, Passion de Pressheren, je unikaten izdelek, primeren za teater in obenem – kot v dobrih starih časih – vrlim Slovencem v poduk in razvedrilo. Pravzaprav gre za »multimedijski« artefakt v stripovski sliki in vezani besedi: če bi jima delale družbo še glasba in premičnine v človeški ali lutkarski podobi, ki bi vmes tudi kaj zapele in odplesale, z maskami ali brez njih, ne bi bili daleč od opere ali, vsaj, kabareta. Že različica naslova, kot jo, recimo da po staroslovensko, pa še malce kot da svetovljansko, zapisuje Rozman, dovolj zgovorno namiguje, da bo tu šlo zares in obenem za hec, za veselje ob trpljenju in trpljenje ob veselju.
»Če ga ne bomo brali, ga bomo pa vsaj gledali. «
Rozmanov pogled na Prešerna je pogled na veliko narodotvorno instanco, na središče slovenskega literarnega kanona, na očeta ustanovitelja, znižanega na kar se le da človeško mero. Gre za gled(al)išče, ki ga narekuje in omogoča distanca do mitologije slovenstva. Od tod tudi številni komični učinki, verbalni in situacijski, ki to mitologijo mimogrede razgrajujejo, relativizirajo, Slovence pa od njihove lastne mitologije tako rekoč osvobajajo. A ne od nečesa, kar bi bilo treba zavreči, temveč – predvsem – ugledati drugače, prizemljeno, po meri individua in ne občestva, ki konkretno utaplja v svojih splošnih, naciotvornih projekcijah. Recimo, da bi v tej – demitologizirajoči – smeri lahko iskali subverziven potencial Rozmanove stripovsko-dramske pesnitve. A to je subverzivnost, ki sveta ne spreminja, temveč k njemu le nekaj malega – pa še to prijazno – pripominja. Prijazna subverzivnost po meri miroljubnega človeka, torej. A zdajle ne gre pretiravati z učenostjo. Passion de Pressheren je pač izdelek, s katerim si šola nima kaj dosti pomagati: navsezadnje mokrocvetočim stereotipom, od katerih šola nemalokrat živi in jih znova in znova reproducira, postavlja »odrsko« ogledalo. Če bi Rozmanov Passion postal obvezno šolsko branje, bi bil to eleganten način, da se šola malce osvobodi od same sebe – s tem pa naredi tudi nekaj prostora za več Prešerna.
Dramo Prešernovega življenja in dela v besedi in slikicah uprizarjata akterja, ki se predstavita čisto na začetku, še preden se odgrne zavesa: pisec Rozman in ilustrator Horjak. Družbo jima dela še nekaj figur, skorajda tako resničnih kot onadva (le da malce starejšega datuma): ob Prešernu njegova mama Marija, pa prijatelj in svetovalec Čop, oče naroda Bleiweis, Jovan Vesel Koseski (»pesnik, ki je v finalu pomladi narodov dobil prvo nagrado občinstva, a bil kasneje po odločitvi strokovne žirije popolnoma diskvalificiran«), »prva znana muza našega velikana in dvigovalka njegovih potenc, lepa krčmarica Zalka Dolenc«, »samo pasivno«, to je kot objekt(ka) stremljenja in poželenja, tudi Primicova J. (ta v Passionu ne pride do besede, temveč le do podobe), in pa kranjski dekan Jožef Dragarin, ki je Prešerna ob njegovi zadnji uri pospremil v ne-bo.
Zgodba, ki jo pripoveduje in ilustrira knjižica, se sicer ustavlja ob izbranih pesnikovih življenjskih peripetijah. Začne se, kot klasikom pritiče, v gostilni. A scena z odrezavo točajko Zalko in njenim prešernim klientom ima še svojo neklasično, recimo da metafikcijsko predzgodbo, ki je pravzaprav kratki kurz o stanju slovenskih literarnih zadevščin pred Prešernom, denimo o Potažvi Koseskega in še čem. Nato se, v verzificiranem, arhaično žmohtnem in s številnimi duhovitostmi posejanem jeziku, pa naj bo spravljen v »klasične« verze ali v stripovske oblačke, odvrti pripoved (tu pa tam se vanjo pritihotapi še kakšen diskreten aktualističen namig). Zunanji okvir so nekatere postaje Prešernovega življenjskega veselja in trpljenja, metafizike in fizike, združene v eksistenci, vrženi iz srečne dragi vasi domače v provincialno prestolnico vesoljnega slovenstva. Ko se vanjo iz daljnega Lvova vrne Matija Čop, je zadeva glede bele Ljubljane jasna: »Pa sej to je še hujš, / kt sm prčakvou. / Sej tle gre, zgleda, / vse sam še navzdol.« Prešernova mati, v nemajhnih skrbeh zaradi sinovih nespodobnosti, objavljenih v »Ilirišes blat«, položi Čopu na srce tole zadolžitev: »Komej sm sprejela, de ne bo božji služabnik, / zdej pa zgleda, de ne bo nit državn uradnik! / Vi, gospod Ovsenikov, vi ste tko urejen, / dejte mi pomagat, de ne bo pogublen.« Še bolj filozofično Rozman svoj študiozni vpogled v ranjeno srce pesnikove matere artikulira takole: »Dejte ga u roke uzet, / de bo nš France / končn sprejel ta svet / takšn, kt je.« Čop si je odgovor upravičeno zaskrbljeni materi svojega frajgajstovskega prijatelja kajpada prihranil zase: »K da ni zadost, da imam že s sabo dost težav / in vso svojo obubožano žlahto na glavi, / zdej bom zgleda morou skrbet / še za vzgojo odraslih otrok od farških sosed. / Res ne vem, kaj mi je blo treba hodt domov! / Zakaj nisem lepo v Lvovu ostou!« Intelektualna nadgradnja razlik v slovensko-poljski topografiji pa je najtesneje povezana s stanjem tedanjih slovenskih literarnih in splošnokulturnih stvari: »Nad tem, kr tle pišejo, sm tko zlo obupan, / de mi je še najbl zanimiv Jakob Zupan, / od kirga poezija nima drugih kvalitet / razen te, da je na srečo ni mogoče razumet.«
Poezijo, ki jo je bilo mogoče razumeti in ob kateri, pa čeprav govori o najglobljem obupu, ni bilo razloga za obupavanje, Čop seveda kmalu prepozna pri Prešernu. Dialog med njima, v katerem se zgodi ta trenutek visoke resnice (za Čopa, posredno pa tudi za Prešerna v tem smislu, da je bilo Čopovo prepoznanje Prešerna pravzaprav Prešernovo samoprepoznanje), je v Passionu ubeseden in upodobljen bolj ali manj zabavno, s patino usodnosti, ki pa ne pozablja na humorne in bralsko razvedrilne učinke. Pesnik učenemu in skeptičnemu prijatelju, da bi ga prepričal, odrecitira nekaj svojih komadov. Nagovori ga, recimo, z besedami: »Pazi tole!«, in mu odrecitira prvega. In takoj nato: »… bi hotu totalko?«. To je, kajpada, »Prijazna smrt, predolgo se ne mudi!« itn. Čopu ne preostane drugega kot vzklik (z velikimi črkami v velikem oblačku in z izbuljenimi očmi): »FRANCE, TO JE TO!« Natančneje (še zmeraj z velikimi črkami): »TO JE OBUP, K VLIVA UPANJE V SLOVENSKO POEZIJO!« Zdaj ko so stvari postavljene na svoje mesto, prijatelja skujeta načrt, kako Prešernovo poezijo poglobiti z novo dimenzijo. Od tod bojni načrt za ljubezen, ki pa – po romantični definiciji – mora biti nesrečna. Šele ta nesreča bo namreč priskrbela trpljenje, ki bo vir tako vzdiha kot navdiha, pretresenosti, ki bo stresla temelje dotedanje slovenske literature in ji, ko bo čas za to, odprla pot naprej. Prešeren, ki je (tudi) pri Rozmanu odprte glave in vselej zadene v črno, takoj konstatira: »Se prav, de bi se morou zatrapt v eno, pr kiri nimam šans.« In Čopov poznavalski odgovor: »To tko al tko. To ti ne bo težko.«
Drugi del »stripa« uvaja znameniti Prešernov pesniški tekst, spisan na čast Primicovi Juliji in v pohujšanje ljubljanski srenji. Sledi mu ponoven obisk zmeraj bolj zaskrbljene pesnikove matere. Ta je pri Rozmanu/Horjaku bolj kot cankarjanska mučenica upodobljena skorajda kot Kafkov oče (ženskega spola). A vrata njene postave je Prešeren, ki mu nič človeškega (še posebno ženskega) ni tuje, že zdavnaj odpahnil. Naslednji postaji Rozmanovega Passiona sta Čopova nesrečna smrt in kmalu zatem Krst; veliki finale te Prešernove velike pesnitve, v kateri je Črtomir upodobljen kot praslovanski Viking Viki, Bogomila pa kot Miss Piggy, je pri Rozmanu preubeseden takole: »Nekdanji upi v hipu umrjejo, / k Savici gre po božji blagoslov, / nato pa širit novo vero daleč čez vsako mejo – / de Bogomila je prav zadovoljno šla domov.« »Z mano«, sloneč ob šanku odkritosrčno pripominja Prešeren, »je šlo pa / samo še navzdol.« Vmes se je zgodila še Zdravljica: v Rozmanovi »razlagi« je ta tekst predvsem pesnikov odgovor na Bleiweisov očitek, češ da piše samo še depresivne komade, ki narodu ne morejo biti v ponos in ne prispevajo k njegovemu zdravju. Ta Bleiweisova skrb za slovenšno celo pesnika spodbudi in tako napiše »eno buteljčno« – iz tega dúha in duhá se rodi Zdravljica. V tem času pa nastane tudi nekaj – tedanjemu okusu primernejših – domoljubnih in militantnih poskočnic Prešernovega konkurenta Koseskega, ki jih Rozman prijazno reproducira oziroma obudi od mrtvih.
Naslednji dogodek, upodobljen v Passionu, je Prešernova smrt. In takoj nato – dolgost teh šestinpetdesetih let je kratka – njegovo vstajenje: odkritje pesnikovega spomenika sredi Ljubljane, ki, trdno kot železo, priča o zgodovinskem potovanju Prešerna z obrobja v središče. Natančneje: z obrobja province v središče province.
Knjiga je učeno podnaslovljena »zgodovinska akupressura«. Pri akupunkturi se v telo zabadajo igle, pri akupresuri pa se, če je verjeti ekspertom, ravnovesje v telesu ponovno vzpostavi ob pomoči pritiska z rokami in drugimi pripomočki na izbrane točke telesa. Akupresurni tretma (za tiste, ki preživijo prvih pet minut) menda traja od pol do ene ure. Približno toliko nam vzame tudi branje/ogledovanje Rozmanovega/Horjakovega Passiona. Njegovi učinki so blagodejni: akupresura se osredotoča na lokalne simptome, ki pričajo o splošnem stanju telesa, »zgodovinska akupressura«, njen pacifistični medij so verzi in sličice, pa se ukvarja s telesom nacije, ki ga tarejo drugačni simptomi. Eden takih je tudi odnos do Prešerna. Navsezadnje: prevladujoči pojavni obliki novodobnega pojavljanja Prešerna sta bodisi mitologija bodisi pozaba. Rozman iz zgodbe pesnikovega – kot se temu patetično reče – »življenjskega trpljenja« dela zgodbo bralčevega veselja. Mimogrede se loti različnih privajenih predstav, s tem nehote, čisto nedolžno pokaže na drugo, nemalokrat prozaično naravo te ali one obprešernovske vznesenosti ali kultururadniškega brcanja v temo sredi belega dneva ter tako sploščeni slovenski prostor odpira radoživejši sproščenosti. Vsaj glede Prešerna. Če ga ne bomo brali, ga bomo pa vsaj gledali. Tudi to veselo ogledovanje bi se dalo razumeti kot pripravo na drugačno – nejeverno, a vendarle verno – branje Prešernovih poezij, ko bo podoba spet beseda postala in omogočila vstop v telo njegovih tekstov. Če je Prešeren še zmeraj simbolna institucija slovenstva, to niti ni tako malo. Pa čeprav brez upa zmage.
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
