Črno-belo
A prav tako je bilo videti, da se tudi avtorji sami v novo pridobljeni svobodi nekako ne znajdejo. Razen redkih svetlih izjem je bil vzhodnoevropski film skoraj za celo desetletje klinično mrtev. Šele konec devetdesetih se je na krilih nove, mlade generacije cineastov zgodil fenomen novega filma, nekakšne ustvarjalne renesanse, ki pa ni uveljavila le novih avtorskih imen, pač pa tudi nove avtorske poetike. In čeprav pri tem ni šlo za kohezivno, formalizirano gibanje, ki gradi na enotnem izhodišču, pa so te raznovrstne avtorske poetike vendarle imele tudi skupni imenovalec. Tega je bilo mogoče najti v razmerju, ki so ga te gradile do realnosti. Tako smo ob novih vzhodnoevropskih filmih (najizraziteje novi romunski, poljski in nenazadnje tudi slovenski film) govorili tudi o fenomenu novega realizma oziroma o estetiki, ki je gradila na realističnem registru. Ob tovrstni tendenci, ki je v kontekstu večine vzhodnoevropskih nacionalnih kinematografij predstavljala očiten prelom s tedaj veljavno filmsko tradicijo, tisto, ki je realnost praviloma nagovarjala posredno, s filmskimi zgodbami in podobami, v katerih so glavno vlogo imeli simboli in metaforika, pa so obstajala tudi redka dela, ki so to tradicijo nadaljevala. A če je bila tovrstna tradicija v času komunizma in budnega nadzora državnih cenzorjev še razumljiva, pa se zdi danes nekako anahronistična. Spomnimo se na primer romunskega Koncerta, dela Rada Mihaileanuja, ki nam je preko zgodbe o simfoničnem orkestru ponujal naivno idealistične in stereotipne predstave o novi Evropi, ki zaživi šele ob pripoznanju in spoštovanju svoje raznolikosti. Največja težava teh del – če odmislimo naslonitev na klasično filmsko estetiko, ki današnjemu gledalcu le težko ponudi kak presežek in s tem vznemirjenje – je namreč v tem, da sledeč neki višji, univerzalni resnici ali ideji pogosto izgubijo vse tiste partikularnosti, ki tvorijo realnost trenutka, ki ga živimo.
Med tovrstna dela lahko prištejemo tudi madžarsko-kanadsko-slovensko koprodukcijo Deviški ples smrti Endresa Hulesa. Hules, ki smo ga imeli pri nas priložnost spoznati predvsem kot igralca v hollywoodskih spektaklih – na primer v Appolu 13 (1995) ter Angelih in demonih (2009) –, se namreč v svojem igranem celovečernem prvencu loti zgodbe dveh bratov, Steva in Gyula, plesalcev, ki sta se v nekem trenutku vsak po svoje odločila, kako se odzvati na vse hujšo represijo avtoritarnega komunističnega režima: Steve se je odločil za odhod iz države, v svet kapitalizma, kjer je kot gledališko-plesni impresarij obogatel in s tem (vsaj sam je tako menil) dokazal napačnost sistema v domovini, ki mu ni hotel dati priložnosti, medtem ko je Gyula vztrajal doma in poskušal stvari spremeniti znotraj sistema. In čeprav pri tem ni bil najbolj uspešen, pa je bil lahko ponosen vsaj na to, da je vztrajal in se ni vdal. Ko se brata ponovno srečata, je slednje glavni očitek – da se je vdal in jim ni pomagal spreminjati družbe –, ki ga Stevu namenita tako Gyula kot njun avtoritativni oče (odlični Boris Cavazza). Brata se nato v želji, da bi premostila konflikt, ki sta ga sprožili njuni odločitvi, skupaj lotita ustvarjanja plesne predstave. Shematično zastavljena zgodba in močno tipizirani liki takoj razkrijejo, da nam je Hules preko zgodbe bratov pravzaprav hotel spregovoriti o razkolu, globoki rani znotraj madžarske družbe, razcepljene na tiste, ki so Madžarski obrnili hrbet, in tiste, ki so se za boljši jutri borili doma. Rešitev za premostitev tega razkola oziroma tisto, kar naj bi zacelilo rano, pa je umetnost, ki se dviga nad parcialnost posameznikovih odločitev in tem daje skupni cilj. Plesna predstava tako postane metafora življenja, kjer glasba predstavlja tiste življenjske okoliščine, ki – kakor pravi režiser – jih ne moremo izbirati sami, zato pa se lahko odločimo, kako bomo nanjo zaplesali in kakšne korake bomo pri tem ubrali. Deviški ples smrti je sicer korektno, tudi zanimivo delo – polno krasnih koreografij in strastne glasbe ter s čudovito fotografijo (predvsem plesnih prizorov v interjerjih) Vilmosa Zsigmonda –, toda hkrati je tudi vse preveč skonstruirano in črno-belo, brez tiste množice sivih odtenkov, ki tvorijo posameznikovo življenje. Tako nam sicer predstavi enega problemov sodobne madžarske družbe in nam zanj ponudi zdravilo, toda o tem, kako je ta problem nastal in kakšne so njegove posledice, tako za življenje posameznika in družbe kot za njuno ustvarjalno sfero, ne izvemo pravzaprav ničesar.
Pogledi, št. 20, 12. oktober 2011