Ubrana kakofonija
Jasmin B. Frelih: Na/pol. Cankarjeva založba, Ljubljana 2013, 343 str., 29, 95 €
24. 09. 2013
Jasmin B. Frelih je bil rojen leta 1986, vendar je njegov prvenec Na/pol presenetljivo zrelo, strukturno razgibano, vsebinsko izmuzljivo in zlasti slogovno dovršeno delo, in ne kaj v mladostniški vihravosti narejenega na pol. V romanu se enakomerno izmenjujejo trije zelo različni pripovedni prameni, Palača palačink, Abraham! in Poetrylitics. Pletejo se v kito, dokler se v zadnjem poglavju X ne združijo v skupni pramen. Roman se konča sredi besede.
V Palači palačink srečamo Evana, ki na Japonskem, v velemestu Edo, začasno živi kot gostujoči režiser. Edo je tehnološko razvit, vse deluje bolj ali manj avtomatsko, bržkone se piše leto 2036. Evan masturbira na balkonu stolpnice in mimoidoče spodaj škropi s kapljami svoje tekočine. Si predstavljate? Pozneje bruha palačinke in za tem z Oksano, igralko v njegovi drami, skoči pod prho. Dobi novega sponzorja (pomočnika, nadzornika, ki ga dodelijo vsakemu tujcu), Koito XXV, ki je stroj, robotka; v raziskovanju njene nečloveškosti ji v usta vtakne svoj ud, a usta se zaskočijo in mora jo pokončati, da se mehanizem spet sprosti, ter jo vreči čez balkon. To so performansi za bralce, bizarni in na pol neokusni prizori, s katerimi nas mimogrede oblaga Frelih, da ponazarja, kako nagnusno neobčutljiva je naša kultura – kajti vseskozi gre za našo kulturo in naš svet, četudi je dogajanje premeščeno v krajevne in časovne daljave –, kako vulgaren je odtis, ki ga pušča v literaturi.
Evan živi dokaj mehanizirano. Nekoliko bolj človeškega ga naredijo le spomini na partnerico Mojco (ki jo je ubil). Ker je odvisen od droge mAk, se zaradi nje napoti v propadajoči, postapokaliptični kraj, kjer ni žive duše, sreča samo spačka (produkt Fukushime), ki se skriva v slepem rovu podzemne, in razpadajoče truplo, na obrazu pa mora imeti plinsko masko. Dosti drugega o tem zloveščem predelu ne izvemo, a z nazornim upodabljanjem tovrstnih okoliščin avtor ustvarja dobesedno zadušljivo vzdušje. »Kakšen kraj je torej Edo, da ljudi v njem brez drog pobere?« se enkrat vpraša Evan. Hektično, z vsem natrpano, neprestano utripajoče velemesto, v katerem je človek tujek, ki se počuti kot kič. To je torej antiutopični svet s pridihom znanstvene fantastike, v katerem smo vsi »ščurki v kraljestvu gnoze!« Frelih nas že s prvim delom dodobra prepriča, da premore ostro oko in ošiljeno pero, da zmore alkimistično upodabljati neupodobljive vtise.
V drugem dogajalnem loku se znajdemo povsem drugje, na Slovenskem, z družino Volk, ki v brunarici v dolini Soče praznuje petdesetletnico očeta Krasa, nekdanjega vojnega ministra. Če je prej bralca dušilo hrupno velemesto iz prihodnosti, mu zdaj vrat zadrgne zaplankano družinsko vzdušje sredi rovtarske zaostalosti, ki ga tretjeosebni pripovedovalec slika satirično in sploh slogovno drugače, kot je prej slikal velemesto, čeprav z enako dovršenostjo. Pripovedovalec je bil doslej bolj ali manj skrit, v tej slovensko družinski burleski pa se spričo vse trčenosti, s katero nas seznanja, ne more zadržati in mu večkrat uide ironična pripomba. Družino npr. takole cinično postavi na njeno mesto: to je skupek ljudi, ki jih »vežejo drobceni kodi informacij, shranjeni nekje globoko v njihovih telesih«. Ko pozabimo, da je bil Kras minister, nas pripovedovalec izrecno spomni na to; včasih kakšno reč »taktno zamolči«, da ne bi še bolj očrnil katere izmed oseb; drugič nas opozori, da so junaki družine Volk morda videti kot smešne karikature, a so v bistvu »resnični, živi ljudje, ki dihajo, čutijo, sanjajo in snujejo in podobno«. Zares so karikature, tragikomične spake, a ne izgubljajo prepričljivosti. Ne bomo pa jih naštevali, preveč jih je; in veliko število zelo raznolikih junakov je nasploh še ena od močnih plati tega romana, ki bi mu tudi zaradi njegove širine na slovenskih tleh težko našli podobnega.
»Slog je najmočnejša plat Frelihovega prvenca.«
Družinski odnosi so včasih napeti, največkrat pa komični, teatralni, vizualno pompozni (danes pač tudi pisatelji živijo sredi filmske umetnosti). V enem prizoru maščevalna Olga s kosom stekla rani Edgarja, v drugem voznik Janez z avtom zapelje v prepad, v tretjem Kras prime v roke sekiro, v četrtem rovtar Šinkov Lovro Bernarda zapre v klet. Družinsko srečanje skratka popolnoma uide izpod nadzora, ob nezgodah in namernih zgodah pa ljudje komajda trznejo, tudi če kdo umre. Nekaj časa bralec še pričakuje, da bo na dan prišla kakšna velika družinska skrivnost. Da bo v Abraham! prišel detektiv, skrbno raziskal motive, osmislil zločine in jih kaznoval. Vendar imamo pred sabo črno komedijo in grotesko, v kateri gre navsezadnje samo za to, da Volkovi žrejo drug drugega kot lačni volkovi. Ena od Frelihovih tem je gotovo ljudožerstvo – in to okrog nas.
Skočimo še na Daljni zahod, k Poetryliticsu. Ko se leta 2036 združita poezija in politika, svet poka po šivih in ljudje ga poskušajo zašiti nazaj. Zašiti ga hočejo, odkar se je leta 2011 zgodil Veliki Rez, ki je prekinil Veliko Kakofonijo. Do te je prišlo leta 1991, ko se je po svetu razširil splet in je vse postalo kaotično, ker so vsi govorili vsevprek. »Vsega so krive mreže strojev! Da bi jih premagali, so morali razkosati svet,« pravi Ludovico, manijak, ki v zamrzovalniku hrani mrtve mačke. Rez je bil temeljit, pripoveduje leta 1330 rojeni kralj-ribič, ki se levi iz mladeniča v starca in nazaj; temeljit, »saj nihče nima pojma, ne samo, kaj se je zgodilo, ampak, kaj se dogaja prav ta trenutek!«
Zato je ta del najbolj razkosan, pesniški, z največ režami in prepadi med dogodki in ljudmi. Ko bralec po prejšnjih dveh zgodbah že misli, da se intenzivnost bralskega doživljaja ne more več stopnjevati, naleti na zanesenjaško »reševanje sveta«, ozaljšano s sestavinami političnega trilerja, in na razmišljanja pesnice Zoie, ki ga presunejo. Zoia je protagonistka festivala Poetrylitics, ki se godi v njujorškem Brooklynu. Njeni verzi režejo v pripoved in zarežejo v svet; nadvse oboževana je, v Evropi prepovedana, v Parizu nekoč zaprta in mučena. Vse to se ne zdi racionalno, vendar je v apokaliptičnem razpoloženju, od katerega se vsem prisotnim svetijo oči, smiselno. Festival je zbirališče svobodomislecev in norcev; čudakov, ki mislijo, da so preroki, ali prerokov, za katere mislimo, da so morda zgolj čudaki. Na prizorišču se znajdejo tudi leta 1981 v Basri rojeni Anwar, ki so mu neonacisti pobili družino, Marjorie, ki jo je posilil tast in Max Adorcuse s pravim imenom Vaclav Smech, ki se je rodil zloveščega 11. 9. 2001. Vse vrši, ozračje je naelektreno od gostote idej, ki se krešejo in oplajajo. Poetolitično množično vrenje, podloženo s kopico posameznih nesrečnih usod, ki kličejo po maščevanju, lahko vodi samo v en konec, si mislimo, v drastično, teroristično dejanje, v konkreten preobrat.
Iz poplave informacij – logično – sicer ne moremo razbrati, kaj natančno pomenita Kakofonija in Rez. Vendar stojimo pred uganko, ki je dovolj sugestivna, da lahko iz nje izluščimo bistvo. V naravi tega romana je, da od bralca zahteva napor, da bi dojel in obvladal podivjano celoto pred sabo. Ljudje smo odrezani od zgodovine. Smo vrsta, ki si samozadovoljno lasti zgodovino, ki misli, da jo misli. V resnici pa nimamo občutka zanjo, nimamo dostopa do nje, ker zanjo ne premoremo empatije. Zgodovinsko in geografsko smo omejeni na majhen košček sveta. V oblačku sedanjosti živimo, slepi, nevedni, neobčutljivi za vse, kar je zunaj, podvrženi vplivom, ki slučajno zapihajo v našo smer.
Trije protagonisti, Evan, Kras in Zoia, skrivnostno prejmejo letalske vozovnice za v Šiv. V sklepnem dejanju X se kot v sanjah, fantastično, znajdejo skupaj, zdaj iztrgani iz okolij, v katerih smo jih spoznali, tuji, razosebljeni. Svoje nekdanje prijatelje je zbral pisatelj, da bi napravil Šiv. Pripelje jih na rob sveta, kjer se je zgodilo nekaj radikalnega. V zraku so ostanki maščevanja, odmev žretja človeškega mesa. Povsod so ognjeni zublji in gola telesa s krvavimi obrazi. Holivudski spektakel brez srečnega konca? Se znajdemo med mrtvimi ali v nesmrtnosti? Je ta razpad vsega normalnega plod domišljije fiktivnega pisatelja? Sklepni delirični prizor je zavit v skrivnost. Deluje nekako tako, kot da so se nam glavni nastopajoči prišli priklonit, da se nam rogajo, ker smo do konca zbegani.
Med množico junakov je pisatelj najbolj intrigantna pojava. Petindvajset let je tipkal na pisalni stroj kot ujetnik med ljudožerci, ki bi ga, če ne bi pisal, pojedli. Metafora? Je pisatelj izstopil skozi »vrata ven iz stop-časa in nič-prostora«? Ni si mogoče lastiti pravice do dokončnih odgovorov na vprašanja, ki jih Na/pol s sklepnim kaosom namerno pušča odprta.
Prav mogoče bo ta zaključek koga razočaral, kajti mnogi namigi naša pričakovanja sproti močno stopnjujejo: čakamo torej na nekaj zares osupljivega, jasnega, na ključ do celote. A bolj ko postaja dogajanje fantastično, groteskno in celo grozljivo (ter pomensko odprto), bolj očitno je ključ realno stanje našega sveta. V nas je razpoka, ki jo Na/pol večkrat omenja, mi smo tisti, ki si želimo, da bi bil ta svet bolj svet, svetlejši; da bi bili ljudje bolj občutljivi. In mi smo tisti, ki žremo meso drug drugega in počnemo druge pretresljive reči. Roman naša življenja razpara na pol, da zagledamo smrdljivo drobovje.
Tako iz Frelihovega prvenca veje odločna, a nevsiljiva angažiranost. Spodbudilo jo je spoznanje, da je svet v tretjem tisočletju ušel s tečajev, in zavest, da je težko pokazati na izvirno, nedvoumno napako, s katero je človeštvo zabredlo v slepo ulico. To je svet, v katerem nas preganja stanje neizbežnosti; in iščemo zapik – sočutje, ki ga ni. Frelih sveta ne olepšuje, samo na piko ga vzame, ga izostri, secira vzorce zla tega sveta. Zato so pričakovanja, da nas bo na koncu preplavila katarza, jalova. Ni mogoče pojasniti, osmisliti, zaokrožiti tako podivjanega sveta.
Po drugi strani pa avtor vendarle najde način, da združuje in v višave povzdiguje zgodbo, ki bi sicer razpadla na trivialne kosce: slog. To je najmočnejša plat Frelihovega prvenca. Gosta, natrpana metaforična govorica se približuje poeziji: gozdu npr. prične kruliti v želodcu in »koprena megle vztraja na krošnjah smrek kot izvidnica ljudožerskih pajkov«, ali pa pred nami vznikne presenetljivo vprašanje: »Katera lastnost časa vleče ljudem slino iz ust?« Prevladujejo kratki stavki, a s seboj nosijo zakodirano zgoščeno bistvo in ob sebi ne trpijo nobenih praznih, mašilnih stavčnih struktur. Frelih zgošča besede do te mere, da ujame vse dimenzije posameznega trenutka; vse zvoke, slike, občutja, poglede, ki so natrpali trenutek, prikaže naenkrat in tako ustvari vtis sočasnosti: vse je tu naenkrat zelo živo, kakofonično. Razumljivo, da je tako branje intenzivno in psihično naporno. Vendar tesnobo, prevladujoče občutje ves čas izzivajo in nagrajujejo nove in nove jezikovne bravure, od neprestanih inovacij si sploh ne oddahnemo. Marsikatero neobičajnost je navdihnil angleški jezik, npr. frazo: njen komaj-zjutraj-sem-ga-spoznala novi fant. Angleščina v romanu nasploh kaže izredno močan vpliv, a to – presenetljivo in pohvalno – počne v prid slovenščini.
Za konec še priznanje: v živo ne bi hotela spoznati nobenega junaka iz Na/pol, razen Zoie, ki v romanu predstavlja kanec topline in ljubezni. Svetlo izstopajo njene modrosti o ljubezni: »Ljubezen ni pohlep,« in »Imeti nekoga rad ni stanje zavesti, temveč stanje dejanj.« Z njenimi besedami se uglasi sporočilo romana, da je pomembna ljubezen, da besede ne štejejo. Ker kako človek ostane srečen? Ostati mora tiho. »Vsaka beseda te spodnese.« Zoia pisatelju, tej skrivnostni pojavi, ki ima v rokah šivanko, očita, da je resničnost telo, on pa je nanj pozabil. »Ker z izrekanjem nisi storil ničesar. S tvojim tekstom si ne morem pomagati. Prinesi telo in drzni si ljubiti.« Če tu knjiga namiguje sama nase, nas spodnese toliko bolj. Koliko mojstrovinam se danes uspe takole odpovedati občutku lastne pomembnosti?
Pogledi, let. 4, št. 17, 11. september 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
