Nisem še gotof
Foto: Peter Uhan
Albert Camus: Kaligula. prevod Jaroslav Skrušný, režija Vito Taufer. SNG Drama Ljubljana, 16. 11. 2013, 150 min.
02. 12. 2013
Vito Taufer je na oder ljubljanske Drame postavil silovito interpretacijo Camusovega Kaligule, prefinjene prispodobe totalitarnih režimov, in ob tem naletel na nenavadno oster odziv domače javnosti. Kdo nas je razburil? Taufer, Camus … ali pa morda kar oba?
Albert Camus (1913–60) je Kaligulo napisal leta 1938, premierno pa je bil uprizorjen takoj po vojni. Četudi je bil Kaligula zgodovinska osebnost, je Camus pri izgradnji dramskega lika le bežno sledil antičnim historičnim virom. V svoji dramatizaciji Kaligulovega mandata je želel izostriti predvsem eksistencialne, filozofske in politične motivacije za vznik totalitarnih ideologij modernosti, po drugi strani pa mu je uspelo – prav s pomočjo pomika v antični horizont – orisati tudi določene obče in brezčasne zakonitosti tovrstnih političnih projektov, tako v njihovih kroničnih kot v akutnih pojavnih oblikah. Camus je vabo za svoj literarni lov tega teoretsko izmuzljivega fenomena črpal iz najtemeljitejših totalitarnih revolucij preteklega stoletja, nemškega nacionalsocializma in sovjetskega komunizma, ki sta dramatiku ponudili dovolj sorodnih izhodišč, da je z njuno primerjavo izluščil narativno in simbolno okostje, ki v grobem ne velja le za njiju, temveč tudi za njuna manjša in nam bližnja podpoglavja.
Camus se je na svoji burni življenjski poti ostro zoperstavljal totalitarnim ideologijam. Kljub pacifističnim načelom se je med drugo svetovno vojno pridružil francoskim uporniškim silam v boju proti nacizmu. Po vojni je vseskozi ostal skeptičen do francoskih marksistov in je zaradi svoje odločne kritike sovjetskega terorja padel v nemilost najvplivnejšega toka francoske intelektualne levice, zbrane okrog Jean-Paula Sartra, ki je komunistične zločine povojnih desetletij v veliki meri pasivno podpirala kot nesrečno, a v zadnji instanci neizbežno sestavino globalnega razrednega boja.
Četudi je izobčenje iz Sartrovega kroga in sistematično diskreditiranje vplivnih francoskih medijev Camusa doletelo šele ob izidu njegove temeljne filozofske razprave, Uporni človek (L’Homme révolté, 1951), pa je pisatelj že v svoji predvojni drami dokazal zmožnost prepoznavanja partikularnih in širših duhovnozgodovinskih pojavov, ki zanikujejo človečnost; zmožnost, ki je po mnenju Tonyja Judta glavnina Camusovih vidnejših francoskih sodobnikov ni premogla.
»Zanikati samega človeka in ves svet«
Ta osrednji Camusov uvid je zvesto priklican in celo nadgrajen v najnovejši slovenski postavitvi Kaligule (ki smo ga na letošnjem Borštnikovem srečanju lahko videli tudi v odmevni različici študentov AGRFT). Režiser Vito Taufer, dramaturginja Lara Simona Taufer, prevajalec Jaroslav Skrušný in lektorica Tatjana Stanič so premišljeno interpretirali večplastnost Camusovega teksta ter ga prevetrili z nanosom posrečene lokalne plasti: vsi nastopajoči – s pomenljivo izjemo Kaligule – govorijo v raznovrstnih slovenskih dialektih. Ta jezikovna navihanost predstavi vdihne serijo nepričakovanih komičnih nastavkov in s tem okrepi pretresljivost najmračnejših prizorov drame; obenem nas poudarjena prisotnost domače besede opominja, da osrednji motiv Kaligule ni stvar varne krajevne in časovne distance, temveč je ponovni vznik totalitarnega nasilja vselej strašljivo blizu. To bližino režiser izostri z zoperstavljenjem lagodne domačnosti narečnega jezika in nelagodne odtujenosti spektakularnih vizualnih razsežnosti predstave. S tem postopkom se izogne odvečnim nivojem lokalizacije, ki bi zasenčila in omehčala Camusovo primarno motiviko.
Omenjena vizualna spektakularnost je rezultat usklajenega dela kostumografinje Barbare Stupica, scenografa Branka Hojnika in oblikovalca luči Denija Šesnića. Njihovi prispevki fluidno prehajajo med vsemi tremi področji: luči so večkrat integrirane v scenografijo, med kostumi in sceno je pogosto težko potegniti jasno ločnico, ko pa je ta ločnica očitnejša, vsi trije elementi zablestijo tudi posamično. Veličastne scenografske elemente dodatno okrepijo smiselne videoprojekcije Voranca Kumra, ki iluzorno porušijo zadnjo steno odra in nas ob tem prestavljajo iz enega fantazijskega prostora v drugega. Tudi glasba pod taktirko Magnifica in Schatzija, bratskega dvojca, na oder uspešno prenese trende sodobne filmske glasbe – surovi sintetični arpeggiatorji in plesni ritmi v kombinaciji z razkosanim akustičnim inštrumentarijem v spomin prikličejo enega izmed najbolj markantnih soundtrackov letošnje kinematografije, Only God Forgives Cliffa Martineza.
»Edini svobodni človek v vsem cesarstvu«
Podobno, kot je znal Werner Herzog izvabiti najboljše momente Klausa Kinskega na tak način, da mu je v svojih jasno določenih režijskih strukturah omogočil mesta kaotične svobode, tako tudi Taufer vpne Marka Mandića v svoj strogo strukturiran dramski lok, v katerem med vsemi nastopajočimi le njemu mestoma omogoči avtentično in brezmejno podivjanost. V prvem dejanju smo soočeni z Mandićevimi umirjenimi podtoni, s katerimi slika idealističnega Kaligulo, snovalca revolucije. Hitro nam razkrije svoj politični program. »Prvi zamah: vsi patriciji, vsakdo v cesarstvu, ki ima kaj pod palcem – malo ali veliko, je čisto vseeno –, mora obvezno razdediniti svoje otroke in imetje takoj prepisati v korist države,« pravi Kaligula in nadaljuje: »Po potrebi bomo vse te osebe usmrtili po spisku, ki ga bomo sestavili po lastni presoji. Če bo treba, bomo vrstni red – spet po lastni presoji – tudi spremenili«, kajti »vrstni red usmrtitev je v resnici povsem nepomemben. Ali bolje rečeno: vse usmrtitve so enako pomembne, kar z drugimi besedami pomeni, da so v bistvu brez pomena.«
Mandić se tu igra predvsem z dikcijo; svoja gesla izreka z objestnim, najstniško krhkim avtoritarnim tonom. Očitno je, da njegov Kaligula svojim floskulam v resnici ne verjame – obenem pa želi ta lik z vso vnemo ponotranjiti osebnost, ki bi jim verjela v polnosti. Svojih gesel ne vzklika, ne bodri se z njimi – namenjena so občinstvu; pričakuje naše strahospoštovanje, navdušenje, zgražanje. Preizkuša svoja gesla, preizkuša svoje občinstvo.
»Problem pa očitno ni le v Tauferjevi velikopoteznosti in izstopajoči Mandićevi mojstrovini. Novinarji so že pred premiero predstave tudi Camusu namenili polemične zgodovinske lekcije o tem, kako je napačno razumel svoj čas.«
Nato nastopi čas terorja. Taufer nasilno ogrodje igre, ki bi ga lahko priklical tudi na drugih mestih drame, rajši strne v en sam – a zato toliko bolj mučen – prizor. V njem vidimo klasičen motiv paranoičnega diktatorja, ki očita svojemu podaniku, patriciju Mereji, da je želel pred pitjem ponujene pijače zaužiti protistrup. Takšno nezaupanje terja usmrtitev – s strupom. Boris Mihalj pretresljivo upodobi patricijevo umiranje, po njegovi smrti pa se izkaže, da ni šlo za protistrup, temveč za kapljice zoper naduho, na kar Kaligula hladno odvrne: »Nič ne dé. Saj je vseeno. Nekoliko prej ali nekoliko pozneje.« Zdaj – in do konca življenja – Kaligulova dejanja vodi »prezir«: po Camusu je namreč prav prezir temeljno vodilo totalitarne družbe, »tiho pribežališče« njenega duhovnega ustroja, ki je izgubilo zaupanje v ljubezen.
Polona Juh v vlogi Kesonije suvereno upodablja različne odtenke izvoljenke zgodovinskih »velikih vodij«: od labilne in spogledljive priležnice v slogu Eve Braun do pokončne in razumevajoče matere naroda à la Jovanka Broz. Zbor patricijev sestavljajo še Bojan Emeršič (Helikon), Klemen Janežič (Scipio), Jernej Šugman (Kereja), Jurij Zrnec (Senekt), Valter Dragan (Lucij), Saša Tabaković (Metelij), Rok Vihar (Mucij), Gorazd Logar (Lepidij) in Zvone Hribar (Kasij), kot gosta pa se v vlogah sužnjev predstavita še novinca na gledališki sceni, Matija Rupel in Daniel Day Škufca (tudi asistent režiserja). Njihove enolične vloge slikajo družbo totalitarne monotonosti, ki jo v Tauferjevi viziji razbija le element narečne raznolikosti – prav v tem elementu stranski igralci najdejo moč za subtilno individualizacijo svojih likov, v kateri številni zablestijo. V nadrealistični baletni sceni je patricije koreografsko uskladil Klemen Janežič, ki je tudi z Mandićem pripravil energičen plesni vložek, po katerem podložnikom dokončno prekipi in Kaligulo umorijo. V Camusovem tekstu Kaligula že med svojo usmrtitvijo kriči: »Še sem živ!«, pri Tauferju pa je temu suspenzu namenjen samostojen prizor. Opomin latentne prisotnosti totalitarne miselnosti v naši sodobnosti pa se ne konča pri tiranovi obuditvi: igralci se ob aplavzu strumno postavijo v vrsto, vsi si nadenejo enak, otopel izraz, njihov priklon pa je bolj kot iz hrbta sprožen iz vratu, počasen, a hipen in strašljivo usklajen.
»Red mora biti povsod, tudi v umetnosti«
Tauferjeva izvrstna posodobitev udarnega Kaligule je očitno dodobra vznejevoljila slovenski kulturni prostor, ki se je na ta prvovrstni gledališki dogodek odzval podobno kot segment povojne francoske javnosti na izid Upornega človeka: enoglasno odklonilno, defenzivno in mestoma celo agresivno. Ob tem bi se bilo vredno temeljito zamisliti, kaj in v imenu česa je tu pravzaprav napadeno oz. branjeno. Prve gledališke kritike so nas na vsak način poskušale prepričati, da je Taufer zakuhal »kičast« in celo »sprevržen« projekt. Kaj mu očitajo? Med drugim elitizem zaradi »razsipnega« posvečanja naslovni vlogi in posledičnega zanemarjanja stražarjev, ob čemer naj bi se razkrila »razredna struktura« slovenskega gledališča. Takšni pozivi k odrski uravnilovki v našem osrednjem časopisu spominjajo na sovjetsko ukinjanje simfoničnih dirigentov v duhu orkestrske egalitarnosti in sorodne tragikomične epizode preteklega stoletja.
Problem pa očitno ni le v Tauferjevi velikopoteznosti in izstopajoči Mandićevi mojstrovini. Novinarji so že pred premiero predstave tudi Camusu namenili polemične zgodovinske lekcije o tem, kako je napačno razumel svoj čas, za še večjo bizarnost pa je priskrbel kar sam gledališki list: v njem je namreč zajeten blok namenjen novemu rodu domačih revolucionarjev, ki nas seznanijo s prelomnim odkritjem, da lahko prav vse aporije Camusove filozofije absurda (slednja se pač pretirano »umika v metafiziko in idealizem«) danes dokončno presežemo s svežo noviteto na teoretskem parketu: z dialektičnim materializmom. »Še sem živ!« jih vse skupaj navdušeno pozdravlja Kaligula.
Pogledi, let. 4, št. 22, 27. november 2013
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
