Slovenskih filmov je kot trave
Na tem mestu je v pričujoči tok misli smiselno vpeljati nekaj konkretnosti in navesti nekatera dejstva. Kot na primer to, da je v iztekajočem se letu na platnih ljubljanskega Koloseja kar enajst slovenskih celovečercev doživelo svojo distribucijsko premiero. O tem, kako izjemen je ta dosežek, govori predvsem dejstvo, da je domača kinematografija le v redkih, izrazito plodnih letih (v celotni zgodovini slovenskega filma teh ni niti za prste ene roke), na letni ravni ustvarila do največ sedem celovečernih del, sicer pa se je njihovo število pogosteje gibalo pod mejo petih. In če pri tem upoštevamo še razmere, v katerih danes ta deluje – od skromnosti produkcijskih kapacitet, omejenosti njenega kadrovskega in ne nazadnje tudi ustvarjalnega potenciala, pa vse do abotnosti pričakovanja domače kulturne politike, ki od nje zahteva, naj se izkaže in preživlja na trgu, ki zaradi svoje majhnosti, omejenosti in nizke stopnje urbanosti ponuja le toliko potenciala, kot ga v razvitejših okoljih že malo večja mesta –, nam skorajda ne preostane drugega, kot da začnemo govoriti o čudežnem porastu produktivnosti slovenske filmske produkcije.
A čeprav bi se nas verjetno velika večina tistih, ki smo tako ali drugače povezani z življenjem slovenske kinematografije, iskreno veselila takega čudežnega obrata, je tega treba prej vendarle še potrditi. K dogodkom zadnjega leta moramo kritično pristopiti ter jih očistiti vseh idealizacij in mistifikacij. In čeprav se nam bo sprva, ob prvem bežnem bližnjem srečanju z enajsterico morda še vedno zdelo, da smo priča nekakšnem preporodu ali vsaj revitalizaciji domače filmske produkcije, ki naj bi jo prinesel vstop oziroma nastop filmskih del, produkcijsko realiziranih zunaj »uradne kinematografije« (taki so štirje od enajstih celovečercev preteklega leta), nam kritična presoja slednjih razkrije, da je njihova vloga vsaj dvoumna, če ne že izrazito negativna.
Poglejmo si pobliže eno tovrstnih del, v decembru premierno prikazani »novi slovenski celovečerec« Izgubljen, da najden, katerega avtor je Tomaž Šneberger. Prvič slišite zanju? Res je sicer, da se to zaradi razmer v domačem kulturnem prostoru, kjer je vse pogosteje že sama informacija o kulturnem dogajanju okrnjena, medtem ko je kritična refleksija iz njega bolj ali manj izgnana, pravzaprav vse pogosteje dogaja. A po drugi strani si ne film ne avtor v resnici niti ne zaslužita, da bi ju poznali. In tega v ničemer ne spremeni niti dejstvo, da je film na svoj program uvrstil osrednji domači prikazovalec (poznavanje dejanskih razmer na področju domače reproduktivne kinematografije seveda močno zamaje ali vsaj občutno zrelavitizira vtis pomembnosti, ki svojo moč črpa iz sintagme »osrednji slovenski prikazovalec«; pa vendar – tudi za nekatere uveljavljene slovenske filmske ustvarjalce vstop v te dvorane ni samoumeven).
Tomaž Šneberger namreč ni ne uveljavljeni ustvarjalec ne vzpenjajoči talent in, po videnem sodeč, še najmanj novi up slovenskega filma. Je le eden tistih, najverjetneje iskreno pogumnih fantov, ki imajo film radi in ki so preprosto izrabili priložnost, ki jim jo je ponudil razvoj snemalne tehnologije v digitalni dobi. A njegovega dela, kot tudi ne preostalih tovrstnih del, ki so bila v iztekajočem se letu predstavljena na platnih Koloseja (Prelomnica Miša Šušaka, Izhod Dejana Baboska in ne nazadnje tudi Jan Plestenjak: Priznam Bojana Dovrtela, ki še zdaleč ni »biografski glasbeni celovečerni dokumentarni film«, pač pa zgolj in samo promocijski film), ne moremo in ne bi smeli enačiti s preostalimi sedmimi slovenskimi celovečernimi filmi predstavljenimi v preteklem letu. Ne zaradi tega, ker niso bili posneti pod okriljem »uradne kinematografije« – pač pa zgolj in samo zaradi tega, ker so z njimi preprosto neprimerljivi. Le komu bi denimo padlo na pamet, da Groharjevega Sejalca primerja z gobelinom sosedove mamke?!
Pogledi, let. 4, št. 23-24, 11. december 2013