Razbitje se nadaljuje
Gorazd Kocijančič: Erotika, politika itn. Trije poskusi o duši. Spremna beseda Vid Snoj. Slovenska matica, Ljubljana 2011, 455 str., 35 €
05. 11. 2011
Če vaš zanimata seks in oblast in tako naprej ter se ne bojite niti »trde« filozofije niti »višje« matematike, je to knjiga za vas, čeprav utegne imeti vaša bralska duša pri njej težave z recepcijo. Za esejističnimi poskusi se skriva nekaj radikalno abstraktnega, ki vleče visoko in – kdor visoko leta, nizko pade! – še prehitro vrže v skale konkretnega. Razbitje se nadaljuje.
Gorazd Kocijančič je fundamentalen filozof. To razkriva že sam njegov besednjak, saj so mu ljubi pojmi, kot so bit, nič, drugi itn. Vendar je njegova temeljitost in korenitost pravzaprav »vsebinskega« značaja: uperjena je proti vsem mogočim sodobnim filozofskim fundamentalizmom (in teh ni malo), najsi bodo sociobiološke ali ontološke provenience. Takšna fundamentalnost zahteva razbijanje. Za Kocijančiča so domala vse postmoderne filozofske de(kon)strukcije tradicionalne metafizike še premalo razbijaške. Namen hipostatične filozofije, kot je Kocijančič krstil svoje filozofsko početje v prejšnji, recimo ji kar prelomni knjigi, v Razbitju, je radikalizirati oziroma dovršiti sodobne de(kon)strukcije vseh vrst.
V novi knjigi Kocijančič torej udriha s svojim filozofskim kladivom naprej. Zdaj je čas za raz-bitje erotike, politike in nečesa, kar enigmatično označi z itn. (»in tako naprej«). Že v uvodu nam izda, da ima tridelna zasnova tega dela (»Trije poskusi«) globlji smisel: ustrezala naj bi strukturi »prastare« anime – duše, kajpada. V dobi, ko je ta postala samo še »veter« iz telesa, čudna guba kože, se morda to sliši precej anahronistično. No, celotna knjiga nas poskuša prepričati, da to ni res. Torej vsaj od Platona naprej se duša deli na eros (spolna želja), thymos (jeza, srd) in logistikon (umevanje, mišljenje, za logos zmožni del duše). Prvemu torej ustreza esej o erotiki, drugemu o politiki in tretjemu o itn. (potrpite, nekoliko pozneje bom izdal, kaj se pravzaprav skriva pod to oznako).
Poglejmo si čisto na hitro, kako Kocijančič izžene demone iz vseh treh delov duše, da bi jo tako očistil za nekaj (povsem) drugega.
Najprej razbitje erosa. Nemalo škandalozna se utegne zdeti Kocijančičeva trditev, da jaz »v globini nimam spola«. In: »Moja najgloblja 'identiteta' je nespolna.« Še bolj pa razbijaško svarilo: »Kdor sebe v svoji največji globini razume kot nekoga, ki je določen s spolno željo, pravzaprav razkriva, da ne misli.« Kajti »v globini sem sam, eden, pred dvojnostjo spola,« gol pred drugim (od) biti. Panseksualizirana mainstreamovska zdrava pamet tega razbijanja prejkone ne bo prenesla. Vendar se Kocijančič ne odpoveduje spolnemu užitku, čeprav svari, da je fiksacija na »mundano« erotiko umor misli. Hipostatična filozofija namreč zahteva tematiziranje tudi nekega (povsem) drugega užitka, užitka, za katerega so »spolne radosti« samo šibka metafora. (Gre morda za užitek, tisti encore, ki je skamnel v Berninijevi Tereziji? Kocijančič zagonetno pravi: »Berninijeva Tereza uživa malo preveč in neskončno premalo …«) Zato je govor o erosu za Kocijančiča nujno teološki. Teologija pa se tako pokaže za eminentno »znanost« o užitku – seveda ravno iz nasprotnega konca, kot bi hoteli (slovenski) lakanovci, ki so tu na tihem predmet razbitja (klin se pač s klinom izbije). Eros je za Kocijančiča vsekakor precej manj udomačljiv in precej bolj eratičen kot za večino sodobne filozofije. Sam ga razume kot nekakšno pulziranje biti, ki je, paradoksno, pogoj vsakršne e(ste)tike. Zato se Kocijančič zavzema za nenehno etiziranje in estetiziranje spolnosti, kajti le tako se eros izvije iz dialektike s svojim nujnim protipolom, tanatosom, seveda pa pri tem trči v še »mračnejšo« smrt, smrt, ki se navsezadnje spremeni v življenje in radost. Paradoks na kvadrat, bi lahko rekli.
»To ni filozofija nekakšnega poljubnega nizanja paradoksov, ki bi se kljub sklicevanju na neko kriptično paralogiko iztekla v anything goes »filozofščino«, maškarado ekstravagantnih metafor, teoretski mišmaš.«
Politična filozofija je filozofija timosa, jeze. Kocijančič konstituira politično oziroma družbeno v hipostazi. (Ta je to, kar ostane po radikalni subverziji subjekta – za poglobljeno razumevanje te knjige bo zato nujno, kot je najbrž že postalo jasno, treba poseči po Razbitju.) Onkraj vsakršnega banalnega dnevnopolitičnega »za« in »proti« se po Kocijančiču resnično politično dogaja nekje povsem drugje, v svobodi »eksistence«, kajti »vsi družbeni sistemi imajo eksistencialno resnico«. V tem oziru se Kocijančič ogreva za »tretjo« (ne)opcijo, za t. i. konservativni an-arhizem. Za kaj pri tej »poziciji« pravzaprav gre in kakšne »mikrosubverzije« ponuja, naj si bralec/bralka pride na jasno kar ob branju knjige same, saj gre za esej, ki bi ga moral prebrati vsak, ki mu dnevna politika dan za dnem »kravžlja« živce.
Filozofsko najmočnejši in najprepričljivejši je esej o itn., v katerem Kocijančič razvija apeirologijo (»vedo« o neskončnem) ob vozlišču matematike, filozofije in teologije. Po nekoliko ekstenzivnejši Begriffgeschichte neskončnosti prepričljivo pokaže, kako je apologetsko sklicevanje na matematiko enega izmed največjih sodobnih levičarskih filozofov Alaina Badiouja v temelju nekaj banavzičnega, ideološkega (temu, kot je znano, je teorija množic dokaz Božje smrti). Matematični koncept neskončnega po Kocijančiču prej kaže v prav nasprotno smer. Toda tu je v igri veliko več kot samo razkrinkavanje sodobnih filozofskih slepomišenj, saj gre pri neskončnem, kot decidirano pravi Kocijančič, za samo »filozofskost filozofije«. Kocjančič meri na to, da je mišljenje neskončnega kratko malo mišljenje rojstva in smrti misli same, končnega, ki zadeva v svoje drugo, v neskončno. Treba se je prebiti pred razcep misli in realnosti. To v razoru hipostatičnega obrata pomeni: misliti neskončnost je neskončenje mene samega. Zato je takšno neskončenje moje raz-bitje.
Seveda vem, da se resnične filozofije, se pravi filozofije, ki zares misli, ne da parafrazirati ali jo navajati, lepiti kolaž miselnih drobcev in jo s tem morda še bolj ponarejati. Filozofijo je treba brati – brati zares. Zato morda ne bo odveč opozorilo, da to ni filozofija nekakšnega poljubnega nizanja paradoksov, ki bi se kljub sklicevanju na neko kriptično paralogiko iztekla v anything goes »filozofščino«, maškarado ekstravagantnih metafor, teoretski mišmaš, temveč gre za v sebi izjemno konsistentno misel, pri kateri je ritmika sledenja neizrekljivosti ves čas »stroga«, seveda za občutljivega, kontemplirajočega, tj. v svoje lastno konkretno intimo zazrtega bralca. V tem je njen čar in moč, njena zavezujočost. V tem je njena neprekosljiva »transcendentalnost«, ki se zadržuje pri skrajno naporni – »filozofija je napor pojma«, je rekel Hegel – refleksiji porajanja misli iz predmiselnega oziroma nemisljivega: pretanjena mačje-filozofska hoja okrog vrele kaše neizrekljivega, bi lahko hudomušno parafrazirali.
In končno, kljub razbijaškim tonom oziroma prav zaradi njih – saj je vse, kar ne gre čez rezilo smrtnosti, plehko, pritlehno – je to filozofija radosti in miline oziroma, kot pravi filozof sam, milosti. Filozofija zahvaljevanja, ki se zaveda, da je misli vse podarjeno, da je vse dar. Tu ne gre za dilemo, ali gre za filozofijo, ki bi bila plus platonizans quam christianizans, (»bolj platonizirajoča kot kristjanizirajoča«), kakor so na primer nekateri razumeli Razbitje, saj je tu »krščanskost« nekaj, kar v to misel prihaja post festum oziroma po »skoku v vero«, ki jo čista misel, pri kateri Kocijančič ves čas vztraja, ne more nikoli doseči. Zato gre za filozofijo v odlikovanem pomenu besede, za očiščeno mišljenje, ki ni apriorna apologija kakršnega koli verjetja ali verovanja, čeprav je odprta za krščansko vero (od tod tudi teološki korolariji na koncu esejev). Prav zato je morda tako težka in zahtevna.
Za razumevanje te misli bo marsikomu v pomoč spremno besedilo Vida Snoja, ki si je zadal težko nalogo ekstenzivnega – napisal je preko sto strani! – uvajanja v Kocijančičevo filozofijo. Snoj na primer »razbitja« zadnjih monografij razlaga kot radikalizirano nadaljevanje miselnih nastavkov iz Kocijančičevega filozofskega prvenca Posredovanja. Nič čudnega ni, da to besedilo tudi samo ob osvetljevanju poglavitnih miselnih vozlov postaja sofilozofirajoče zahtevno, abstraktno.
Ne pozabimo: takšna abstrakcija je pogoj možnosti za vstop v konkretno, v vse preveč konkretno, ki ga kot takega lahko le redko prenesemo.
Pogledi, št. 21, 26. oktober 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
