Boris Pahor, ambasador strpnosti (in dolgoživosti)
Zveni obetavno, obljublja predvsem pogled skozi oči tujca, ki uzre tisto, kar se nam, ki imamo Pahorja za Slovenca, čeprav je predvsem Tržačan (kar ni le narodnost, temveč kar stanje duha), izmakne. S Pahorjem na francoski način je postregla Fabienne Issartel, ki je o njem posnela celovečerni dokumentarec Boris Pahor, portrait d'un homme libre (Boris Pahor, portret svobodnega človeka). Režiserka in scenaristka, ki se od konca osemdesetih let ukvarja s snemanjem dokumentarcev s področja kulture v najširšem pomenu besede, je od leta 2008 do 2013 Pahorja spremljala »kot senca«, kakor je njuno sodelovanje popisal portretiranec. Oba, objekt portretiranja in ta, ki je portret risala s filmsko kamero, sta 31. marca prisostvovala premieri dokumentarca v Sloveniji, ki se je zgodila na rahlo neobičajnem kraju za predvajanje filmov: v stavbi na Bregu, kjer domujeta Francoski kulturni inštitut in Italijanski kulturni inštitut. Za to priložnost sta združila moči in gostila povabljence v za spoznanje večji dvorani v prvem nadstropju, ki pa je bila nabito polna. Da bi Portret svobodnega človeka predvajali še kdaj, recimo na nacionalki, pristojni menda niso pokazali zanimanja.
Ampak čeprav se vsiljuje domneva, da bo dokumentarec o Pahorju francoske izdelave skorajda očitno predstavitev slavnega pisatelja, namenjena za tuje trge in prilagojena gledalstvu, ki portretiranca pozna samo v obrisih, se ta domneva v poldrugi uri filma izkaže za napačno. Portret svobodnega človeka prinaša, kar obljublja: zelo izčrpen prikaz življenja in dela tržaškega literata, razpetega med dvema svetovoma (slovenskim in italijanskim), včasih pa tudi med dvema ženskama. Fabienne Issartel ga je prvič obiskala leta 2008, na dan, ko je o njem v Repubblici prvič izšel daljši zapis, s čimer so bili Italijani opozorjeni tako na njegovo literaturo kot na mesto, kjer živi (osrednji in še bolj južni Italiji je Trst vendarle tako od rok …), predvsem pa na temačno plat ljudstva svetnikov, pesnikov in pomorščakov, ki se je spustila z verige med drugo svetovno vojno. Pahorjevo opominjanje na vojna grozodejstva, na zločine proti človeštvu, in to v želji, da se ne bi ponovili (čeprav je že nekaj časa jasno, da so njegova prizadevanja brez haska), je – tako kot pri njegovih nastopih v živo – rdeča nit tudi na filmskem traku (poleg njegove literature, seveda). Kamera ga je spremljala pri obisku spominskega objekta na mestu nekdanjega taborišča Natzweiler-Struthof in med pomenkovanjem z mladimi v Franciji, ki so ga poslušali odprtih ušes in zaprtih ust, pripovedovalka zgodbe pa se je ves čas vračala tudi v preteklost, začenši s požigom Narodnega doma v Trstu, preko Zaliva in afere s Kocbekovim intervjujem (»revija je bila nekaj časa najbolj iskan predmet, po katerem so brskali jugoslovanski cariniki v vlakih med Ljubljano in Trstom«). Vse do Knjige o Radi, v kateri je Pahor spregovoril o svojem »ljubezenskem življenju in naredil škandal«, »pri devetindevetdesetih je namreč priznal svoja zunajzakonska razmerja«.
Dokumentarec torej ne ubere nikakršnega prilagojenega programa za francoske gledalce, ki jih vsaj slovenske razprtije iz časa druge svetovne vojne najbrž ne morejo zanimati, temveč zelo nepodcenjujoče in stvarno zaobjame vse. Morebiti celo bolj, kot bi to naredila slovenska ekipa. Seveda pa si ni treba zatiskati oči pred tem, da je Portret svobodnega človeka gledljiv predvsem zaradi – portretiranca. Le kdo ne pogleda rad gospoda v poznih devetdesetih (na začetku snemanja), ki čisto sam spleza z letala in se pojavi v letališki avli s kovčkom v roki, kot bi stopil do trafike na Proseku, ne pa preletel čez pol Evrope? In ki po dopolnjeni stoletnici ni prav nič bistveno spremenil svojega življenjskega sloga; pravzaprav je iz leta v leto bolj iskan (tudi v tem je neka logika …), zanimivo pa je, da je Fabienne Issartel po sreči ujela prav tisto obdobje njegovega življenja, v katerem se je začela Pahorjeva transformacija iz lokalno znanega in branega pisatelja v nekakšnega evropskega glasnika strpnosti, multikulturnosti, slovenstva, svetosti življenja ipd. Seznam plemenitih ciljev je dolg in se ga lahko poljubno širi, morda bi nanj lahko uvrstili tudi izraz »ambasador dolgoživosti«. Mu bo življenje svobodnega človeka prineslo nesmrtnost, se sprašuje ustvarjalka dokumentarca. Upati je na pritrdilen odgovor, kajti v tem primeru bi se vrednote, ki jih promovira, morebiti le prijele.
Pogledi, let. 5, št. 7, 9. april 2014