Rekviem za Bumerang
09. 06. 2014
Čeprav v svetu na svobodnem stripovskem trgu velja, da se komercialne izdaje, ki so pač namenjene široki množici potrošnikov, lahko in tudi morajo financirati same, pa je situacija pri nas na žalost povsem drugačna. Pravkar je ugasnila revija Bumerang.
Slovenci smo svoj prvi strip v podobi Bambičevega Zamorčka Bu-ci-buja dobili že leta 1927, prvo specializirano revijo s stripi pa šele slabih štirideset let pozneje – če ne štejemo predvojnih poskusov, in sicer prevedenih beograjskega Stripa (1935) in zagrebškega Mickey stripa (1938), ki pa sta nehala izhajati že po par številkah. Imenovala se je, jasno, po slovenskem nacionalnem junaku Zvitorepcu in prva številka je luč sveta ugledala 7. aprila 1966, dobro leto po rojstvu novosadske Panorame, ki ji je bila vzor tako po izboru kot po konceptu objavljanja stripov v nadaljevanjih. Čeprav začetek ni bil ravno obetaven, revija je namreč obsegala samo 16 črno-belih strani na rotopapirju, pa je bil izbor stripov v odličnem, čeprav z današnje perspektive malce arhaičnem prevodu, reprezentativen. Tako smo lahko le z majhnim zaostankom za originalnimi izdajami brali najnovejše pustolovske stripe predvsem francoskih, angleških in ameriških avtorjev.
Starejši bralci se verjetno še zdaj nostalgično spominjajo angleške serije Ni miru za jekleno pest, ki je bila poleg Mustrovega naslovnega junaka zdaleč najbolj priljubljen strip v Zvitorepcu. Punce, ki so se v tistih neinternetnih svinčenih časih, kot svobodomiselna šestdeseta in sedemdeseta leta prejšnjega stoletja ljubkovalno imenujejo nekateri poznavalci polpretekle zgodovine, ravno tako navduševale nad stripi kot fantje, so vzdihovale za lepim in postavnim Doktorjem Kildarom, ki se je s televizijskih ekranov preselil v stripe, in z rahlo zavistjo brale o ljubezenskih dogodivščinah brhke twiggyjaste manekenke Tiffany Jones ter jo bolj ali manj uspešno poskušale posnemati v slogu oblačenja, ko so se s tržaškega Ponterossa vrnile domov. Poleg tega smo že takrat lahko brali uspešnice, kot so Asteriks, Srečni Luka ali Iznogud, ki jih sem ter tja prebiramo še danes, kadar pač izide kakšen njihov album.
Zvitorepčev izdih in Politikin Zabavnik
Zvitorepec je imel v najboljših časih, leta 1971, ko je izhajal tudi v srbohrvaščini pod imenom Strip magazin, 60.000 kosov naklade, kar se danes sliši ne samo kot fantastična, ampak kot fantazijska cifra, o kateri lahko današnje revije samo sanjajo. Poleg tujih pa smo lahko brali tudi domače stripe, Gatnikove mostiščarske Bobre in najstniškega detektiva Janeza Blonda, Dobrilov triler iz rimske Emone Sad maščevanja ter sijajno Amaliettijevo adaptacijo navihane pegaste rdečelaske Pike Nogavičke. Ko je naklada Zvitorepca leta '73 padla pod 20.000 izvodov, se ga zaradi visokih avtorskih stroškov, pa tudi zaradi bralcem neprijaznega koncepta objavljanja stripov v nadaljevanjih, ni več splačalo izdajati, tako da je njegovo kontinuiteto še isti teden (14. 9. 1973) nadaljeval prevajani beograjski Politikin Zabavnik. Ta ni bil izključno stripovska revija, saj je na svojih deloma barvnih 56 straneh poleg obilice stripov prinašal tudi pustolovske zgodbe različnih žanrov in bogato ilustrirane zgodovinske članke, ki so skupaj z ljubezenskimi zgodbami samih bralcev (Skrivnosti mladih src, Mala pošta) tvorili formulo uspeha, zaradi katere je izhajal celih 16 let.
V Zabavniku smo se lahko prvič po osvoboditvi srečali z Disneyjevima junakoma Jako Racmanom in Mikijem Miško, za katero je imela avtorske pravice Politika, tako da ju do takrat pač ni bilo v slovenskem časopisju, poleg njiju pa smo se navduševali še nad copatarskim vikingom Hogarjem Groznim, špinačastim Popajem in slovanskim Asteriksom Tilentropom, v 24-stranskem stripovskem inseratu pa smo lahko brali zaključene zgodbe, ki smo jih v Zvitorepcu tako pogrešali: Flasha Gordona, pa Fantoma, Ripa Kirbyja, Delto 99, Jeklenega gusarja in ostale junake predvsem ameriškega časopisnega in španskega magazinskega stripa. Od domačih avtorjev je v Zabavniku poleg Jelka Peternelja celovečerce objavljal še Vasja Čuk, Igor Ribič pa je na glasbeni strani v pasičnem stripu Dolfe Struna obdeloval takratno slovensko in jugoslovansko tračarsko sceno. Konstantna naklada 60.000 izvodov v prvih letih izhajanja je Zabavniku tam nekje po Titovi smrti začela najprej rahlo, pozneje pa že strmo padati, tako da je zadnje leto, 1989, izhajal samo še v 8000 izvodih, od katerih se jih je prodala približno polovica.
Poletel je Bumerang …
Po Zabavniku je nastal vakuum komercialnega stripa, ki ga novoustanovljeni občasnik Stripburger (jeseni bo praznoval že 22. rojstni dan), ki je objavljal izključno avtorske stripe v okviru alternativne scene, seveda ni mogel zapolniti, zato se je leta 2006 celjski podjetnik in stripovski entuziast Vojko Volavšek odločil, da bo pač sam napravil svojo revijo klasičnega stripa, če je že nihče drug noče. Ime je izbral po bumerangu, rekvizitu, ki se vrne nazaj, če ga vržemo, tako kot se je na slovensko stripovsko sceno vrnila nova revija. Konec novembra, ko je bila v Strip.art.nici Buch na obrobju Ljubljane predstavitev prve številke, se je kar trlo obiskovalcev, vsak je pač hotel videti človeka, ki se je spustil v donkihotski stripovski boj z neusmiljenimi finančnimi mlini na veter.
Prva številka je na 76 črno-belih straneh v odlični tehnični izvedbi in na kvalitetnem papirju, kar smo tako pogrešali pri prejšnjih magazinih, poleg optimističnega uvodnika prinesla intervju z legendarnim Mikijem Mustrom, krajši zgodbi s priljubljenim detektivom nočnih mor Dylanom Dogom in mafijsko rodbino Spaghetti Brothers v glavnih vlogah ter osrednji albumski strip, intrigantnega Thomasa Nolanda, čigar sanje se skozi ves strip prelivajo v resničnost, tako da na koncu ne veš, kaj je fikcija in kaj realnost, kakor tudi bralci Bumeranga nismo verjeli, da je revija, ki jo držimo v rokah, res pred nami in da se ne bo v naslednjem trenutku razblinila kot sanje. Malokdo od takrat prisotnih je verjel, da bo izšla tudi druga številka, da o rednem mesečnem izhajanju sploh ne govorim, vendar nas je Volavšek že naslednji mesec presenetil z novim Bumerangom, in potem spet in spet, tako da je po letu dni tudi največjim pesimistom postalo jasno, da to ni le stripovska muha enodnevnica.
V naslednjih številkah so je zvrstila cela plejada evropsko znanih stripov, od pri nas in v bivši Jugoslaviji izjemno popularnih Bonellijevih junakov s Texom na čelu do francoske megauspešnice Largo Winch, ki smo jo lahko videli tudi na malih zaslonih, pa drugih francoskih pustolovskih stripov, kot so gusarski Skobec, fantazijski triler Halloween Blues, kavbojski Durango, srednjeveški Tretji testament ter ostali. Predvsem pa bi izpostavil tri serije, ki sodijo v sam svetovni vrh, srednjeveški krimič Rdeči gospodar italijanskega umetnika Iva Milazza, ter dva stripa z Divjega zahoda, gotski vestern Jonathan Cartland (Harle & Blanc-Dumont) in indijansko sago Črni griči 1890 (Swolfs & Marc-Renier). Ker je bil Bumerang namenjen predvsem srednji generaciji stripofilov, se pravi, ne ravno otrokom, si je občasno privoščil tudi razposajene izlete v erotiko; tako smo v slovenskem prevodu lahko prvič brali oziroma gledali senzibilne erotične stripe Mila Manare, ki sodi med najizrazitejše, pa tudi najkvalitetnejše predstavnike tega, vsaj pri nas dokaj zapostavljenega žanra.
Poleg tujih avtorjev je Bumerang objavljal tudi domače – tako smo lahko prvič brali Lavričevega Lomma, ki je pred tem izšel v Franciji v treh albumih, in Kollejeve Diamante, ki jih je slovenski stripar hrvaškega porekla ravno tako risal za francoske založnike. Omeniti velja še ponatis Smiljanićevega protivojnega stripa 1991 ter premierno objavljena dela Bertonclja, Kocjana, Juričaka, Štrakla, Sande in samega urednika, ki so se poleg nekaterih mlajših, še neafirmiranih kolegov občasno pojavljali v reviji s krajšimi deli.
… in odletel
Leta 2011 je mesečnik prešel na dvomesečno izhajanje, proti koncu naslednjega leta pa se je s številko 59 prikazal v povsem novi, barvni obleki, vendar tudi to ni preprečilo nizke naklade (400 izvodov) in posledične finančne izgube, tako da se je letos maja Volavšek odločil projekt ustaviti. Pri nas žal tudi t. i. komercialnejši stripi, pa če so še tako kvalitetni, nujno potrebujejo subvencijsko injekcijo, drugače je pač ves trud zaman. Mogoče se bo situacija čez čas popravila in vsemu navkljub velja upati, da bo Bumerang upravičil svoje ime in spet priletel nazaj. Pri bumerangu nikoli ne veš … pustimo se presenetiti.
Pogledi, let. 5, št. 10, 28. maj 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
