Dvoživke s presečišč
Prav v slednjem – presečišču bolečine, v katerem se stakneta obe kulturi, pa je tudi razrešitev naslova zbirke Dvoživke umirajo dvakrat. Tisti, ki so ujeti med »nekoč« in »danes«, med »tam« in »tukaj«, in na katere izvajajo pritisk z obeh strani, ker niso ne »njihovi« ne »naši«, ker so nevidni ali pa – bolje – izbrisani. So dvoživke, ki se ne najdejo ne »doli« ne »v beli Ljubljani« in ki umirajo dvakrat, ko so zavrnjeni tako »na rodni grudi« kot tudi v »obljubljeni deželi«.
Obravnavane tematike tujstva ter priseljevanja, predvsem iz držav nekdanje Jugoslavije, so v sodobni slovenski prozi precej popularne – od Vojnovićevega romana Čefurji raus! dalje se zdi, da so nas te teme skorajda preplavile. Podobna vprašanja se denimo zastavljajo še v enem od kratkoproznih prvencev, ki so izšli v zadnjem letu, in sicer v zbirki V imenu očeta Dijane Matković, ki se prav tako kot Knežević loteva motivov, kot so avtoritarni (srbski) oče, patriarhat, izseljenstvo oziroma priseljenstvo.
Kar je pri Kneževiću morda zanimivo v tem kontekstu, je prav ta uvrščenost na mejo, na stičišče, s čimer kratke zgodbe (morda nekoliko paradoksalno) pridobijo na univerzalnosti. Kneževićevi junaki niso trdno vpeti v noben prostor – prav to je njihovo veliko breme –, obloženi so s težo preteklosti, s težo sedanjosti, z nostalgijo in še neuresničeno (a vendar živo) željo po boljšem življenju in pomiritvi. S to neuvrščenostjo Knežević na eni strani vzpostavlja dialog s tematiko izbrisanih, kot subtilno kuliso nastavlja balkanske vojne, hkrati pa je to ozadje dovolj nejasno, da bi se zgodbe lahko dogajale tudi marsikje drugje na svetu in bile umeščene v druge zgodovinske in kulturne prostore. S tem so odprte navzven, sporočilnost pa se s prehodom v drug kulturni prostor ne izgubi.
Ta očitna prednost pa je morda lahko v nekaterih primerih tudi slabost – tu in tam so zgodbe premalo trdno umeščene v širši zgodovinski kontekst in se zdi, da jim popularnost izpostavljenih tematik morda prinaša preveliko uslugo oziroma bi zgodbam, v kolikor bi jim odvzeli ključ branja, značilen za naš kulturni prostor, odvzeli tudi določeno mero pomena.
Vse zgodbe namreč nimajo tako trdnega, večpomenskega ozadja, kakor v uvodu povzeta zgodba Miki ali šepavec na kolinah, temveč se gibljejo po polju predvidljivega in preverjenega »novega socialnega realizma«. Prinašajo sicer ganljive, vendar že slišane ali nekoliko patetične pripovedi o »malem človeku«, ki bi se lahko zgodile kjerkoli, kadarkoli, komurkoli. Črpajo predvsem iz bogate zakladnice »nesrečnih družin« in družinskih odnosov ter ne ponujajo veliko novega. Srečamo se z avtoritarnim, zatiralskim očetom in upornim sinom, zapuščeno materjo, arogantnim izseljencem v deželo novih priložnosti, z usodno žensko, zavrženim otrokom, revnim delavcem, ki prestaja družinsko tragedijo ipd.
Gotovo je to nekolikšna hiba zbirke, ki je sicer slogovno tekoča, prijetno berljiva in ima nevsiljivo, a vendar jasno prepoznavno konceptualno povezanost, prinaša pa nekaj več svežine Kneževićevo menjavanje fokalizatorjev in tipov pripovedovalca; pogosto je uporabljen celo drugoosebni pripovedovalec, fabule pa se razkrivajo na raznovrstne načine – preko vloženih zgodb, počasnega odkrivanja dogodkov in živahnega, neumornega toka dogodkovno nabite pripovedi.
Kljub izpostavljenim primanjkljajem zbirka nekatere pogosto uporabljene teme in motive približa arhetipskemu, občemu in s tem presega pogosto kulturno in prostorsko omejeno obravnavo, kar pa je gotovo tudi prvi korak k preseganju ustaljenih vzorcev, ki ne vodijo drugam, kakor v slepe ulice.
Pogledi, let. 5, št. 15-16, 6. avgust 2014