Edvardu Kocbeku ob 110. obletnici rojstva
Kako se je tovarišija spremenila v črno sluzasto mavrico
Foto: Mavric Pivk
15. 10. 2014
Bonjour, Javoršek,« sem zavzdihnila ob srečanju, a v zadovoljstvo se je mešala tudi zadrega. Veliko raje bi s samovšečnim zmagoslavjem posnemala Angelo Lansbury – Murder, She Wrote – in šla novim avanturam naproti. A v življenju so stvari redkokdaj tako shematično jasne kot v kriminalkah, včasih tako zgnijejo, da se spremenijo v močvirje pod črno sluzasto mavrico. Težko je v tej krajini ohraniti čiste roke, težko se je ne zasukati in iti po svoje. Ampak »oprode kažejo zobe in trkajo s členki prstov ob sodno mizo« …
Poet, ki je iskal besede, da se ni zadavil v sluzasti črni mavrici, bi se moral danes menda obrniti v kot. Predvsem pa si očitno zaslužimo pranger »udbovski stezosledci«, ki nam ni jasno, da je bila Ozna ali Udba ustanova, kakršne poznajo po vsem svetu. In ki mažejo ime Jožeta Javorška (sprva psevdonim, nato tudi uradno ime Jožeta Brejca, 1920–90), ko ga lažnivo opisujejo kot Kocbekovega nadzornika. Tako najvišja avtoriteta v baje iskreni zelo debeli knjigi …
Sestavljanje mozaika
Ko sem ga srečala in se je bilo težko izogniti pozdravu, me je zanimala predvsem usoda slikarja Zorana Mušiča. Za vsak slučaj sem odkritje preverila pri poznavalcu, ki je tedaj, to je leta 2004, pošiljal v javnost novo knjigo iz Kocbekovih zbranih del. Pokimal je: »Ni dvoma, Piette je bila Javorškova udbovska šifra, Kocbeka je res ovajal Jože Brejc, to je Jože Javoršek.« Ko je tisto poletje izšla še monografija, ki je prinesla nekaj strani analize Dosjeja št. 584, sem se v Delu brez slabe vesti posvetila »Institutu Edvarda Kocbeka« in obljubila: »Nič ne bom rekla, tiho pa tudi ne bom.«
Ob Kocbekovi stoletnici rojstva smo izvedeli, da je UDV (Uprava državne varnosti, pogovorno »udba«, »uprava državne bezbednosti«) ob njem ustvarila prav fenomenalno agenturno-ovaduško mrežo, ki je dala rezultate, ob katerih jemlje sapo. Kocbekov osebni dosje obsega osem tisoč strani! Koliko so podatki na njih vredni, to je zanesljivi, je drugo vprašanje. Ko je sredi leta 1966 padel jugoslovanski notranji minister Aleksandar Ranković – zaradi Titu podstavljenih mikrofonov ali pa česa drugega –, je vsemogočno organizacijo stresla serija potresov. Najrazličnejše inšpekcije so si odredili, med njimi tudi pregled rezultatov dvajsetletnega zalezovanja pesnika in politika Edvarda Kocbeka. Tovarišica Tončka Durjava, ki se je tega lotila, je bila nejevoljna, tako rekoč zgrožena. Skoraj vsa poročila so se ji zdela skonstruirana, nestvarna, netočna … Zlasti poročila vodilnega med informatorji (ali sodelavci, kot je bil običajni izraz), ki se je podpisoval kot Piette in ki je k osvetlitvi Kocbeka prispeval v trinajstih letih (od 1952 do 1965) kar 197 poročil (od skupno oddanih 592). Precej kritičnih besed je namenila tudi operativcem, ki so ga imeli na zvezi, se pravi svojim kolegom.
Izgovorjene in natisnjene besede o tem so dosti starejše. Skop oris: najprej se je podatek pojavil leta 1988 v Dnevniku Staneta Kavčiča, ki sta ga za knjižno objavo uredila Janez Janša in Igor Bavčar. Bernard Nežmah je hitro pograbil izziv in spisal članek zaMladino. Javoršek je bil zelo prizadet in je objavil dva ostra ugovora. Pri obrambi se mu je pridružil sam Josip Vidmar! A potem so začeli prihajati na knjižne police Kocbekovi Dnevniki, najprej v Ruplovem, nato v Glavanovem prepisu – in množili so se podatki o tem, da je Kocbek že jeseni 1952 dobil prijateljsko svarilo, naj Javoršku ne zaupa, da se je sum krepil, a da je trajalo deset let, preden je prišlo do preloma … Vendar je stvar postala »zadokumenturana«, če uporabim interni tovariški izraz, ko je Jure Kocbek obvestil Andreja Inkreta, urednika Kocbekovih Zbranih del, da ima Sova obsežno analizo očetovega nadziranega življenja, pa je urednik podjetno stopil ponjo. Javno je bila vsaj v obrisu predstavljena v 8. knjigi Zbranega dela in v Pibernik-Kocbekovi monografiji o pesniku (Mohorjeva družba, Celje 2004). Minilo je nekaj let in glej, vrag je od kdo ve kod prinesel še Igorja Omerzo! Nekaj let je študiral, nato pa je na pomlad 2010 izšla debela knjiga, v celoti osredotočena na pregon in zasledovanje Edvarda Kocbeka. Že ob branju njenih 891 opomb človek obstane …
»Moje odločilno srečanje z Javorškom v vlogi Pietteja se je zgodilo, ko sem iskala sledove za Mušičem, sem se lotila še francoskih zvez. Sredi petdesetih je v oblastnem vrhu nastal strah, da je šlo »odpiranje« in z njim povezana odjuga predaleč.«
Čudno, a Zdenko Roter v svojih nedavno izdanih Padlih maskah o tem nič ne ve. Čeprav je bil visoki oficir UDV. V svoji mogočni knjigi poudarjeno pove, da je bil štirideset let prijatelj Jožeta Javorška, da sta si občasno pomagala (najprej Roter Javoršku po prihodu iz zapora), da ima in je prebral vse njegove knjige (prvo še pred objavo) in da je nedopustno, kako danes nekateri blatijo njegovo ime. Kajti Roterju kot nesporno velikemu poznavalcu »ni znanega prav ničesar o tem, da naj bi Javoršek 'vohunil' med kulturniki in bil celo poseben 'nadzornik' nad E. Kocbekom. Med njima že iz vojnih časov (v partizanih) ni bilo posebnega prijateljstva, po Javorškovem zaporu je bilo slišati tudi očitanje, da se Kocbek zanj ni politično zavzel vsaj takrat, ko je imel še visok politični položaj. Zato je Javoršek svoja nestrinjanja s Kocbekom vsa leta izražal tudi javno. Udbovski 'stezosledci' z žigosanjem Javorška prej govorijo o svoji, in ne njegovi moralni podobi.«
Tako torej: v naše zadeve se mešajo neki tipi, ki nič ne vedo, povrhu so pa še barabe …
Stezosledstvo do zapora
V tem grdem sklepu zase ne vidim ne posebno hude krivde ne zaslug. Ob Inkretu in Omerzi ter njunem mojstrstvu sem tako rekoč mala bobnarica. Če se prav spomnim, bi si zaslužila pranger samo zaradi eseja Ozna je strašna zadeva pod črno sluzasto mavrico(v zborniku Krogi navzven, krogi navznoter, 2004). Vendar: zakaj se ne bi dodatno potrudila? Navsezadnje je na tem svetu poleg ljudi, ki nič ne vedo in bi tudi najraje nič ne vedeli, nekaj takih, ki ne vedo, pa bi radi kaj zvedeli. Ali vedo malo, pa bi želeli zvedeti kaj več.
Moje stezosledstvo se je začelo leta 2003, ko sem se odločila najti sled za slikarjem Zoranom Mušičem, ki je poleti 1945 pobegnil iz te države. Našla sem nekaj drobcev o njegovem anglofilstvu, ki se je baje kazalo tudi v Dachauu, o kršenju kulturnega molka, o buržujski drži, pa tudi poročilce, ki ga je podpisal neki Piette:
»Poročilo o Mušič Zoranu – Zoran Mušič je bil eden najnadarjenejših slikarjev v klubu Neodvisnih pred vojno. V času med vojno se je kretal v Ljubljani in je bil povezan z okupatorji preko svoje ljubice, sestre Žerjav Boruta. Kljub temu pa je bil zaprt, in sicer nekje v okolici Trsta. Osvobodili so ga partizani. Z nekim partizanskim avtomobilom se je tudi pripeljal v Ljubljano in med potjo izgubil večino svojih slik, ki jih je v zaporu ustvaril. To ga je baje držalo, da je tiste prve mesece ostal v Ljubljani, ker je mislil, da bo našel svoje slike. V tistem času je mene Zupan Vito peljal k njemu na njegovo stanovanje, ker sta bila intimna prijatelja. To sem se spomnil v zvezi s pripovedovanjem Škodlarja, da je povsod oglašal, da je izgubil svoje slike. Nato Škodlar nadaljuje, da leta 1945 pa je ušel iz Ljubljane v Italijo. Osnovni motiv njegovega bega je bila Žerjavova, ki se je takrat nahajala v Italiji. Poleg tega pa je bil reakcionar in je bil v celoti proti novemu načinu življenja, ki je nastopilo pri nas. Nastanil se je v Benetkah. Važno pa je to, da danes predstavlja Zoran Mušič za vse slovenske slikarje, ki niso krepkeje povezani z OF, magnet, ki jih vleče v Italijo. On je slovenski slikar, ki je v Italiji brez dvoma najbolj uspel. Razstavljal je na Bienalu v Benetkah, imel je več samostojnih razstav, poleg tega pa ima urejeno materialno življenje velikega stila (par ateljejev, par stanovanj, ženske itd.). Problem Mušiča postaja toliko bolj akuten, kolikor bolj se pri nas ostri kulturni boj in kolikor bolj težko je življenje za umetnike, ki ne dobivajo več toliko podpor kakor tik po vojni. Škodlar pravi, da zvedo o njem največ preko tiska. Ima pa tudi pismene zveze s svojimi nekdanjimi slikarskimi tovariši.« (Piette, 7. 4. 195x – zadnja številka letnice nečitljiva)
To očitno poroča razgledan moški, ki se zanima za umetnost, je Zupanov prijatelj, marsikaj ve o razmerah v kulturniških krogih in se je naučil z izrazi kot «reakcionar» dokazovati, da je na pravi strani zgodovine. (Več trditev o Mušiču pa je napačnih.)
Čez nekaj let, ko sem se spet napotila v mučne mikrofilmane labirinte, sem ugotovila, da je Piette poznal tudi Malešo, Kambiča, nekoga, ki je verjetno Perko, mogoče Mihelič, pa Škodlarja, Boža Voduška, Cirila Kosmača … Kadar je besedilo opremljeno s psevdonimom avtorja in datumom, je to ponavadi pomlad 1952. Očitno je šlo za intenzivno dejavnost, saj se poročilo o Borisu Pahorju začne z opravičilnim, skoraj zasoplim »med svojimi poznanstvi sem pozabil navesti Borisa Pahorja«. No, tu moram dodati svoje opravičilo: pri Borisu Pahorju in Cirilu Kosmaču nisem mogla najti podpisa. (Mikrofilm je izredno slabo čitljiv, mestoma črn, mestoma prežgan.) Če ju uvrščam sem, je razlog v logičnem sklepanju: avtor je zelo pismen, razgledan, komunikativen, partizan, doma v gornjem partizanskem politično-kulturnem funkcionarskem sloju, bil je tudi v Franciji …
Borisa Pahorja je spoznal kot avtorja pred vojno, saj je objavljal v Dejanju: »Osebno pa sem se srečal z njim na naši ambasadi v Parizu, verjetno na začetku leta 1946.« Predstavil ju je Veno Pilon, s katerim se je Pahor, ki se je tedaj zaradi tuberkuloze zdravil blizu Pariza, pogosto družil, saj sta oba Primorca. Piette je napisal tudi obsežno poročilo o Cirilu Kosmaču, ki je pred vojno in prva leta vojne delal s »tedanjimi predstavniki pobegle jugoslovanske vlade v Londonu. Natančno pozna zgodovino tega obdobja in slovi po tem, da zna na pamet vsa imena diplomatov, pozna njih zakulisno življenje in zunanjepolitične borbe … V partizanih je bil razočaran nad Vidmarjem. To je bilo obdobje Vidmarjevega čaščenja Vita Zupana in Zupan ni pustil, da bi mu Kosmač pobral tutorja … Po vojni je bil glavni urednik Slovenskega poročevalca … Mislili so ga zapreti, kar pa je Vidmar preprečil. To mi je izjavil v začetku leta 1947. Ko sem se vračal v Pariz, me je Vidmar prosil, naj karkoli poizvem o Kosmaču in poskušam ugotoviti, če je bil res IS (Intelligence Service). Verjetno je hotel za svojo obrambo Cirila Kosmača dobiti nekaj konkretnih podatkov, s katerimi bi ga lahko v celoti opravičil. Ko sem se leta 1948 vrnil, sem Vidmarju izjavil, da se mi zdi Kosmač kljub vsemu sumljiv. In da bo najbrž res nekaj na tem, kar sem oprl na Kosmačevo intimno prijateljstvo s Furlanom, Snojem, ki so bili med tem časom zaradi IS sojeni ...«
Med najdbami pa se me je najbolj dotaknilo poročilo o Lili Novy. Opisana je s toplino, poleg tega pa stavki ne morejo skriti, da bi avtor rad dal duška svojemu pripovednemu talentu: »Karakter Lili Novyjeve je še površnemu opazovalcu čuden in izreden. Njena lastnost je, da se živo zanima za vso okolico in da najde z vsakim človekom takojšen prisrčen in intimen kontakt. Vsakega človeka hvali, povzdigne, se zanima za njegovo privatno življenje. Posledica njenega načina občevanja z ljudmi je, da jo imajo vsi radi, da so proti njej zaupljivi … Ena bistvenih potez njenega značaja je, da ne prenese trdih posegov v osebno življenje ljudi. Njej se vse smili. Smilil se ji je belogardistični pesnik Balantič in smili se ji Kajuh. To je bil vsaj zunanji razlog, da se je potegovala za celo vrsto ljudi, da bi jih rešila po osvoboditvi iz zapora. V tem smislu je nadlegovala predvsem Josipa Vidmarja. Večkrat sem bil prisoten, ko je prosila za kakšnega človeka, vendar se konkretnih imen nisem zapomnil, ker me njene akcije niso zanimale. Nekoč mu je telefonirala iz unionske kavarne v zvezi z neko prošnjo – in Vidmar ji je po telefonu rezko odvrnil, naj se ne vtika več v take stvari in da ji ne bo več pomagal. Zelo žalostna se je vrnila k mizi, kjer so sedeli Anton Vodnik, njena intimna prijateljica Mira Pucova, Lino Legiša in drugi ter je pripovedovala o svojem neuspehu … Svojo trditev, da se je potegovala za zapornike, sem oslonil tudi na njene poskuse, da bi rešila iz zapora Zupana in Ahaca, kar je skušala tiste prve tedne, ko sta bila zaprta in ko sem bil še na svobodi …«
Da obnovim litanijo: avtor je razgledan moški, doma v partizanski in povojni kulturno-funkcionarski družbi, potuje v Pariz in nazaj, ko zaprejo Zupana in Pirjevca, je v Sloveniji, še vedno na svobodi … Naj povem še to, da sega njegovo obzorje od Lašč do Pariza? Znano mu je, da je bila Lili Novy v prijateljskem odnosu »s klerikalnim županom iz Velikih Lašč Paternostom, ki je imel v njeni hiši mlekarno velikolaške mlekarske zadruge«, po drugi strani pa je bila »v ozki povezavi z Jeanom Lacroixem, Francetom Ramovšem, z inozemci, ki so hodili k nam po vojski. (Pierre Emmanuel je tudi vedel povedati, ko se je vrnil v Pariz, da je govoril z njo.) Karakter teh zvez pa mi seveda ni mogel biti znan …«
Še iskriv spominski utrinek: »Čeprav se je kretala pred vojno večinoma le med ateisti, je hodila vsako nedeljo v cerkev, česar ni opustila po vojni. Ko je prebivala pri Vidmarju na gradu Sv. Jurij pri Tržiču, je vstajala ob nedeljah ob treh zjutraj, šla peš v Tržič, obiskala nato mene, ko sem bil pri bratu, in šla nato k maši. Vsi njeni prijatelji so ocenjevali njeno religioznost kot eno vrsto njenih prismodarij, v katero se niso hoteli vtikati (npr. Josip Vidmar). Škodlar pravi, da je njena pobožnost samo vrsta njene eksaltiranosti …«
K seznamu lastnosti, ki jih o avtorju nakazujejo besedila, je treba očitno dodati še to, da se zelo pogosto sklicuje na Čora Škodlarja. Ker je bil Škodlar aretiran februarja 1951 in z ženo Nino septembra obsojen na dolgo zaporno kazen, je jasno, da pogovori z njim tečejo za rešetkami. Avtor poročil o svojih znancih iz sveta kulture je torej zaprt. Za sabo ima muke, pred sabo muke … Zunaj ima ženo in majhnega otroka … Verjetno se s temi podatki poskuša rešiti. Psevdonim, za katerega se je skril, bo odnesel s sabo na tako imenovano prostost.
Francoske zveze
Ampak moje odločilno srečanje z Javorškom v vlogi Pietteja se je zgodilo na drugi poti. Ko sem iskala sledove za Mušičem, sem se lotila še francoskih zvez. Sredi petdesetih let je v oblastnem vrhu nastal strah, da je šlo »odpiranje« in z njim povezana odjuga nekoliko predaleč, pa so sklenili zaostriti odnos do tujcev in tistih ustanov, iz katerih so se širili tuji vplivi. Iz varnostnih poročil UDV lahko razberemo, da pri kontrolah niso bili posebno diskretni. Lektorja sicer niso več izgnali (kot direktorja Francoskega inštituta Lacroixa v prvih letih po vojni), toda francoski profesor Michel Schiama je leta 1958 »podal ostavko in odpotoval (…) zaradi nevzdržnega terorja od strani policije«. Ker je bilo Mušiču leta 1956 prvikrat dovoljeno, da je prestopil mejo in se znova pojavil v domovini, seveda s svojimi École de Paris slikami, s svojim francoskim in italijanskim uspehom, italijansko ženo, francoskim avtom itd., se mi je zdelo važno dobiti vpogled v to dogajanje. Na Mušiča v tem obsežnem sklopu (še) nisem naletela, na marsikaj zanimivega pa. Tule je poznavalsko poročilo, ki ga je prispeval Piette:
»Kot sem že pred odhodom rekel, sem tudi v resnici poskušal dognati, do katere mere uporabljajo Francozi svoje kulturne delavce in nastavljence za obveščevalno službo,« piše 'sodelavec Piette' februarja 1960. »Domenacha sem naravnost vprašal, kaj o vsem tem ve, saj je bil nekoč zelo dober prijatelj z Jeanom Lacroixem. Opisal sem mu delovanje Jeana Lacroixa, kako je prenašal pisma angleških obveščevalcev v Sloveniji Herriotu, kako je delal za Angleže … Domenach je trdil, da ne ve prav nič o Lacroixovi tovrstni dejavnosti, da sta se pred leti hudo sprla, in sicer zaradi tistega prvega članka, ki ga je leta 1950 napisal o Jugoslaviji. Tedaj mu je Lacroix pisal dolgo in sramotilno pismo iz Nemčije, rekoč, kako more hvaliti Jugoslavijo, ko pa čisto nič ne ve, kaj se v njej dogaja. Med drugim mu je v tistem pismu na dolgo in široko govoril o meni, ki sem bil tedaj v zaporu. Dejal mu je, da nima nobene pravice hvaliti Jugoslavije, ki zapira pesnike, in da njegovo pričevanje o FLRJ nima nobene moralne kvalitete, ker ni povzdignil svojega glasu v mojo obrambo, kar bi bilo v stilu in tradiciji francoskih kulturnih delavcev. Domenach, ki je prebil božič 1949 s Kocbekom, o meni niti slišal ni, njegovi ljubljanski prijatelji tedaj o meni, ki sem bil zaprt, sploh niso govorili.«
Poročilo je dolgo, v njem nastopa veliko znanih Francozov. Ne manjka Pierre Emmanuel, s katerim o teh špijonskih zadevah še ni govoril, ker »se s Pierrom preveč drug drugega veseliva, kadar sva skupaj, da bi govorila o tako resnih problemih«. Nastopa beograjski in zagrebški francoski lektor Michel Aubin, »ki sem ga jaz pripeljal v Jugoslavijo, jaz napravil iz njega jugoslovanofila in sem torej neposredno zanj jaz odgovoren, če je špijon«. Ampak »Michel je bil seveda v Parizu čudovit. Na sprejemu, ki ga je Daisy Dugardin priredila za Slovence in kjer je Janez Matičič igral svoje skladbe, je v hrvaščini sramotil prisotne kulturne delavce ter pel svoje večne songe o Jugoslaviji ...« Nastopa Jacques Brenner, »Michel je največja Brennerjeva ljubezen«, pa Michelova mama, pa …
Ne bo vprašanje, kdo bi utegnil to napisati, zvenelo plehko retorično?
Lokalna predzgodba z brutalnim epilogom
Reševanje te križanke pa je mogoče začeti tudi čisto drugače.
Za uvod in za razumevanje bi bilo treba reči, da se je junija 1950 pojavila na sedežu UDV v Ljubljani Marija Košir, se odločno pritožila in tako rekoč zahtevala, da ji končno dovolijo obisk zaprtega moža. Videla ga ni že dobri dve leti – od procesa proti dachavcem, ki so bili v glavnem obsojeni na smrt, Mirko Košir pa na dvajset let zapora s prisilnim delom. Oficirji UDV so ji sklenili omogočiti srečanje, a po strogo koreografiranih pripravah. Dopustitev drobnega privilegija so hoteli obrniti sebi v korist – nastaviti past in Koširjevo bivanje v ljubljanskem zaporu izrabiti. Najprej je bilo treba Koširja iz Škofje Loke (in izolacije) preseliti v zapor v Ljubljano, nato mu je bilo treba najti ustrezno družbo in službo …
»Obsojenci bi prevajali knjige iz tujih jezikov v slovenščino,« je predlagal kapetan Turk polkovniku Peršiču. »Vsi navedeni obsojenci obvladajo nemški, italijanski, delno francoski in angleški jezik /podatki za Koširja še niso znani/. Vsakega obsojenca bi individualno zadolžili za prevod knjige, tako da je vedno dana upravičenost kontakta z agenturo. Vse obsojence, ki jih boste določili, da pridejo v poštev, bi skoncentrirali v sobo skupaj z obsojencem Koširjem, nakar bi jih po nekaj urah klicali in jim dali delo, obenem pa že dobili prva poročila o razgovorih. Ali bi ostali obsojenci prinesli s seboj časopis v sobo in katere stare časopise, ki bi bili za obsojenca Koširja najbolj interesantni, in kakšno literaturo bi prinesli s seboj, bi bilo treba še vnaprej določiti.«
Predlagani sta bili dve varianti s po štirimi zaporniki v eni celici; v prvi bi dva ovajala dva (in drug drugega), v drugi bi prišli trije na enega in spet drug na drugega.
»Jože Brejc naj bi v drugi kombinaciji nadomestil obsojenca Furlana. Obsojenec Brejc Jože je obsojen v skupini Zupan Vitomila na 12 let prisilnega dela. Na izdrževanju kazni v KPD Ljubljana je od marca 1949. Povezan je bil v KPD-ju s skupino Slovana. V toku preiskave je iskreno priznal vse zveze, ki jih je imel s Slovanom, razen tega je podal obširne podatke za ostale obsojence, ki smo jih preverili in so točni. Materjal v zvezi s Slovanom bi uporabili za ponovno vrbovko /prvič vrbovan že na svobodi/. Brejc pozna dobro svetovno politični položaj, bil je tudi sam v inozemstvu /Paris/ in bi bil dober diskutant z obsojencem Koširjem. Kontrola v sobi je z uporabo preverjenih sodelavcev v sobi Alujeviča in Šajna dobra, razen tega bi tudi Brejc dajal poročila o razgovorih s Koširjem.«
Režiser te krute predstave se je odločil drugače, za tretji scenarij. Rezultati so bili hitro v skladu s pričakovanji. Košir je kmalu prispeval k diskusiji take izjave in o njem so se zbrala taka medsebojno kontrolirana poročila, da so omogočila dodatno, »administrativno« kazen. Iz ljubljanske ječe so ga poslali na Goli otok, kjer ga je marca 1951 doletela grda, grda smrt.
Za Jožeta Brejca so začeli pisati drugo vlogo.
Au revoir, Piette.
Pogledi, let. 5, št. 19, 8. oktober 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
