Matjaž in Jelena Bertoncelj: Ponižani in razžaljeni (KUD Apokalipsa, 2014)
Od Finžgarja do Dostojevskega
24. 11. 2014
Pred kratkim je izšla stripovska klasika F. M. Dostojevskega Ponižani in razžaljeni izpod peresa in tuša Matjaža Bertonclja, slabih petinsedemdeset let prej pa je v Slovencu Rus Sergej Solovjev narisal prvi strip po knjižni predlogi pri nas, Pod svobodnim soncem F. S. Finžgarja.
Čeprav je bil strip pri nas pa tudi drugod po svetu sprva označen kot šund ali v najboljšem primeru nezahtevno branje za zabavo, pa se je že od vsega začetka bolj ali manj uspešno spogledoval z etablirano literaturo, nasploh je bil slovenski strip vedno precej literaren, zato nikakor ni naključje, da imamo relativno veliko stripovskih priredb domačih pa tudi svetovnih klasikov književnosti. Prvo smo dobili že leta 1940, ko je Sergej Solovjev (1901–1975), ruski emigrant, ki je po boljševistični revoluciji prebegnil v Jugoslavijo in se po krajših postankih v različnih mestih kraljevine (nekaj časa je živel tudi v Ljubljani) ustalil v Beogradu, kjer je končal tudi likovno akademijo, narisal narodnobuditeljski strip po znanem Finžgarjevem romanu Pod svobodnim soncem.
Strip je prvotno izhajal v nadaljevanjih v beograjski stripovski reviji Mikijevo carstvo (v kateri je bil Solovjev, sicer eden najboljših predvojnih jugoslovanskih striparjev sploh, hišni avtor), nedolgo zatem pa ga je ponatisnil tudi ljubljanski dnevnik Slovenec. Po koncu vojne je bil strip kot produkt dekadentnega kapitalizma nezaželen, zato se je Solovjev v času informbiroja , ko je zaradi ruskih sankcij in rožljanja z orožjem Jugoslavija na stežaj odprla vrata na Zahod, odšel v Italijo, v Jugoslavijo pa je prišel strip ter si spet in tokrat dokončno pridobil domovinsko pravico.
Namesto socializma – fantastika
Leta 1952 se je v prvi številki novonastalega zabavnega lista PPP (Poletove podobe in povesti) poleg legendarnega Zvitorepca Mikija Mustra, ki je odprl novo poglavje v domačem stripu, povsem neopazno pojavila tudi stripovska priredba Stevensonovega pustolovskega romana Prigode Davida Balfourja v režiji Aca Mavca, pet let pozneje pa je Janez Vidic v strip prelil Jurčičevega Jurija Kozjaka, ki je izšel v trdo vezani knjižni izdaji in velja za predhodnika današnjih albumov. Zanimivo je tudi, da nobeden od njiju ni uporabljal stripovskih oblačkov, ampak sta tekst pisala v okvire posameznih sličic, podobno kot Hal Foster v Princu Valiantu, po katerem sta se oba tudi zgledovala, obema pa je bil to tudi edini strip, ki sta ga narisala.
Domišljijska zgodovinska tematika je bila nasploh zelo priljubljena med bralci, sitih socialistične stvarnosti, zato se je je lotil tudi takratni študent likovne akademije, Kostja Gatnik, ki je leta 1967 začel v Zvitorepcu objavljati strip v nadaljevanjih po prazgodovinskih Jalnovih Bobrih, v katerih sicer še ni zaslediti njegovega undergroundovskega stila iz kultne Magne Purge, v kateri je tudi satirična interpretacija Petra Klepca (prvotno izšla v Pavlihi leta 1970), ki je bila neposreden vzor za kasnejše znamenite Mladinine Slovenske klasike.
Stripovski vihar
V Zvitorepcu je leta 1971 objavil izvrstno verzijo Pike Nogavičke še Marjan Amalietti, potem pa je sledilo daljše zatišje pred viharjem, ki je prišel leta 1983 v podobi zbirke Klasiki svetovne literature v stripu, v kateri smo lahko prebirali Swiftovega Guliverja, Tolstojevega Kavkaškega ujetnika, Gogoljevega Tarasa Buljbo ter Klic divjine, Morskega volka in Mehikanca Jacka Londona. Vse razen slednjega je narisal Željko Lordanić, mehiškega revolucionarnega boksarja pa je likovno upodobil Rade Milošević, ki je tudi avtor Homerjeve Trojanske vojne in kriminalke Arthurja Conana Doyla Smrt v grobnici iz Pionirskega lista.
»Prvi del projekta, adaptacijo obsežnega 400-stranskega romana v zgoščen stripovski scenarij, je Bertoncelj opravil z odliko.«
Zanimivo je tudi, da so vsi našteti stripi iz omenjene zbirke najprej izhajali v Delu kot rotmanovske slikanice z obsežnim tekstom pod slikami, šele pozneje pa so jih za stripovsko izdajo premontirali in dodali stripovske oblačke. Omeniti velja še Mustrovi priredbi Sienkiewiczevega romana V puščavi in goščavi ter Levstikovega Martina Krpana, ki pa še zdaleč ne dosegata kakovostne ravni Zvitorepca. To so glavna dela, ki so izšla v socialistični Sloveniji, če seveda ne štejemo še kakih petdesetih prevedenih stripovskih priredb, ki so občasno izhajala v 24-stranskih stripovskih separatih v Zabavniku v sedemdesetih in osemdesetih letih, od indijanaric Karla Maya, viteških pustolovščin Walterja Scotta ali fantastičnih potovanj Julesa Verna do sijajnih Battaglievih adaptacij temačnega Edgarja Allana Poeja.
Gremo mi po svoje
V samostojni Sloveniji so se avtorji lotevali predvsem krajših zgodb zvečine sodobnih slovenskih pisateljev, med najbolj pogostimi so bile priredbe novel Vinka Möderndorferja izpod peresa Marka Kocipra in Evalda Flisarja, ki jih je upodobil Damijan Stepančič. Möderndorfer je bil nasploh zelo priljubljen pri slovenskih striparjih, saj je leta 2008 izšla kompilacija njegovih zgodb iz različnih knjig Deveta soba v interpretaciji sedmih različnih risarjev, ravno toliko pa se jih je tri leta pozneje lotilo priredb Mazzinijevih novel v albumu Podmazzane zgodbe. Od posameznikov velja omeniti vsaj še Primoža Krašna z adaptacijo Cankarjevih črtic, Andreja Štularja s pesmimi Srečka Kosovela ter Jakoba Klemenčiča, ki je poleg ostalih narisal tudi intrigantne Trdinove Etnološke zapise. Sicer jih ni dokončal, so se pa zato znašli v zbirki Slovenski klasiki v stripu (2009) skupaj z drugimi enostranskimi satiričnimi stripi petinšestdesetih avtorjev (idejni vodja in avtor levjega deleža stripov je bil Tomaž Lavrič), ki so brez rešpekta secirali najbolj znana dela slovenske kulture.
Vsekakor pa se še nihče doslej ni spoprijel z Dostojevskim, ki zaradi psihološke tematike, počasnega toka dogajanja in večplastnih karakterjev protagonistov velja za izjemno težkega in nestripičnega avtorja, ki se mu izogibajo tudi precej bolj izkušeni striparji, kot je Matjaž Bertoncelj (1971), čeprav tudi on ni novinec na stripovskem parketu, saj je do zdaj izdal že enajst dokaj obsežnih albumov različnih žanrov, od osebnoizpovednih in družbeno angažiranih do otroških, kot je njegov zadnji strip , sijajna Trobentica, ki zaradi igrive risbe, senzibilnega kolorja in simpatičnih edukativnih zgodb velja za njegovo najboljše delo.
Dostojevski v kafkovski atmosferi
Stripovska priredba Ponižanih in razžaljenih je bila zanj izziv že od petindvajsetega leta naprej, ko se je v postadolescentskem obdobju navduševal nad Dostojevskim, uresničil pa ga je lahko šele letos kot praktični del diplomske naloge na Akademiji za vizualne umetnosti, kljub temu pa je končni rezultat samo polovičen uspeh. Prvi del projekta, adaptacijo obsežnega 400-stranskega romana v zgoščen stripovski scenarij, je Bertoncelj opravil z odliko. Zgodba se bere tekoče, avtor je suvereno skrajšal gostobesedne dialoge in monotone monologe, ki pa s tem nikakor ne izgubijo ostrine in poante, spremni tekst (ki avtorjem tovrstnih priredb nasploh povzroča največ preglavic) je zreduciral na minimum, ljubezenski trikotnik med študentom Vanjem, lepo Natašo in mladim knezom Aljošem je prikazan plastično, kot tudi mučni medsebojni odnosi ostalih protagonistov; zelo dobra sta tako uvod kot zaključek albuma.
Precej slabši pa je vizualni del stripa. Sicer smo pri Bertonclju že vajeni estetsko nevšečne ekspresivne in robustne risbe, vendar pa je šel pri Ponižanih in razžaljenih še korak nazaj (sploh če jo primerjamo s Trobentico), risba je preveč površna, obrazi protagonistov so nedodelani, tako da imamo včasih težave z identifikacijo dokaj statičnih likov, ki so včasih precej nespretno umeščeni v prazen prostor z izjemno skopim interjerjem. Tudi trikotna montaža tabel, s katero je ponekod poskušal razbiti monotonost, ne pripomore k razgibanejšemu in preglednejšemu dogajanju, prej je moteča za narativni tok zgodbe.
Svetlejša plat likovnega dela je zelo dobra naslovnica, za kar ima nemalo zaslug koloristka Jelena Bertoncelj, ki je dobro kompozicijo nadgradila z izjemno doživetim in občutnim kolorjem ter pravo kafkovsko atmosfero. Zadolžena je bila tudi za sivine v stripu, s katerimi je poudarila temačno in turobno vzdušje, ki pa v ničemer ne rešujejo risbe same. Dobre pa so vinjete na začetku vsakega poglavja, ki so narisane povsem sproščeno in nepretenciozno in prav škoda je, ker ni avtor narisal celega stripa v slogu vinjet in naslovnice.
Pogledi, let. 5, št. 21, 12. november 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
