Dr. Darko Štrajn, znanstveni svetnik
Današnje liberalne stranke so fosili
Foto: Igor Zaplatil
06. 12. 2014
Kaj je liberalizem?
Po najpreprostejši definiciji gre za političen nauk, ki stavi na svobodo. Seveda je opredelitev svobode že brez politične dimenzije dovolj zagonetna in filozofe bega skozi celotno zgodovino. V kontekstu liberalizma pa je odločilno tisto specifično razumevanje svobode, ki se je razvilo pri prehodu iz fevdalnega v meščanski red. Ideje klasičnega liberalizma so se v politično prakso prelile takrat, ko je meščanstvo kot razred postalo tako močno, da je lahko terjalo popolno prestrukturiranje družbe: sekularizacijo oblasti, osvoboditev komunikacije, gibanja, kapitala, javnosti. Liberalizem je ključen za to, da se je naš svet rešil številnih oblik zasužnjevanja. Tovrstni prelomi sicer niso bili instantni, trajali so kar nekaj časa, a teoretsko delo velikih mislecev liberalizma so gotovo v veliki meri realizirale meščanske revolucije, npr. ameriška in francoska. Treba pa je poudariti, da je izvorni, klasični liberalizem – ki je še funkcioniral v kontekstu 18., 19. in delno tudi 20. stoletja – danes preozek. Ne zadošča.
Kakšna je potem vloga liberalizma danes?
Danes smo v določeni zagati glede liberalizma. Ne deluje več kot kompaktna doktrina, obenem pa je – najbrž posledično – v političnih praksah vse manj »čistih« liberalnih strank. Imamo pravzaprav veliko strank demokratičnega loka, ki tako ali drugače zastopajo posamezne liberalne ideje, od socialne demokracije do konservativcev. Strinjam se z Anthonyjem Arblasterjem, ki je napisal avtoritativno zgodovino liberalizma (The Rise and Decline of Western Liberalism, 1984), izjemno lucidno, v marsičem preroško knjigo. Arblaster trdi, da liberalizem ni več le ena izmed opcij na političnem prizorišču, temveč se je v 20. stoletju transformiral v neločljiv del skupne demokratične dediščine Zahoda. Liberalizem je postal generalno navzoč.
Kdaj se je odvilo to »razpršenje« liberalnih idej?
Bistveni so dogodki po drugi svetovni vojni. Takrat se je v konceptu države blaginje na ravni političnih praks – celo bolj kot na ravni teorij – zgodilo zbližanje liberalizma in socialne demokracije. V Ameriki je to specifično: tam liberalizem že kot pojem označuje nekaj, kar je bližje našemu pojmovanju socialne demokracije.
Pravite, da v raznolikih zahodnih političnih skupinah prepoznavate skupne liberalne osnove. So potemtakem politične skupine, ki nosijo liberalno ime, zastarel pojav?
Tako je, to je fosiliziran preostanek. Evolucija teh političnih organizmov je pač pripeljala do tega, da so to postale stranke neke politično zmerne intelektualne elite, ki se težko sooča s praksami sodobnega obdobja političnega populizma.
»DOSEGLI SMO STOPNJO, KO SO KLJUČNE ZAHTEVE LIBERALIZMA UTRJENE, DOSEŽENE; NEKI ZGODOVINSKI BENCHMARK, OD KATEREGA JE ZELO TEŽKO ODSTOPITI.«
Ali sodobne liberalne stranke lahko pozicioniramo znotraj klasične delitve na levico in desnico?
V tem kontekstu gre za sredino. Bi pa rekel, da so – ko se stvari res zaostrijo – še vedno bolj na levi. Tudi tiste, ki so naredile velike kompromise z neoliberalizmom. Vse te stranke so danes v hudi zagati. Nemški liberalci so npr. naredili ta salto mortale in se jim seveda tudi močno pozna.
V zadnjem času je na slovenski levici moč zaznati vse večjo polemiko z liberalizmom, obenem pa se zdi, da se desnica ob uporabi te opredelitve počuti vse bolj domače. Kako razlagate ta obrat?
Gre za zmešnjavo, h kateri je na mednarodni ravni veliko prispevala t. i. čikaška šola. Morda tudi sam Hayek, ki je po mojem mnenju z eno nogo še vedno v klasičnem liberalizmu. Opisana zmešnjava je nastala zaradi določenih zgodovinskih političnih prisvojitev, kjer so bili gotovo ključni ameriški republikanci, ki so si v sedemdesetih prisvojili liberalno retoriko in jo dodobra spervertirali. Liberalizem je v tem kontekstu postal orodje za destrukcijo države blaginje. Država blaginje je zgodovinski konstrukt, v katerem sta politično sodelovala liberalizem in socialna demokracija. Ta konstrukt je deloval zato, ker je po šoku druge svetovne vojne vladajoči razred uvidel, da je treba bogastvo prerazdeliti. Thomas Piketty je pred kratkim lepo pokazal, kako je to obdobje prispevalo k zmanjševanju socialnih razlik. Neoliberalizem v sedemdesetih letih torej pomeni neke vrste restavracijo, temu pa je seveda prilagojena celotna ideološka govorica.
Restavracijo česa?
Restavracijo klasičnih kapitalskih razmerij.
Ne pa tudi klasičnega liberalizma?
Seveda ne, to je pervertiranje liberalizma. To je konservativni obrat, ki zamegljuje tisto, kar je bilo nekoč nasprotje med liberalizmom in konservativizmom. V 18. stoletju so bile meje popolnoma jasne: vedelo se je, kdo je Edmund Burke, vedelo se je, kdo so Kant, Fichte, Bentham itn. To je zdaj zamegljeno.
Je bilo to zamegljevanje zgolj politično ali tudi teoretsko?
Na konceptualni ravni se je gotovo primarno odvijalo prek Hayeka, v tem smislu, da je on izvedel določeno zamenjavo pojmov in je na sodobno državo blaginje, ki je vendarle nastala v demokratičnih procesih, prilepil atribute nekdanje paternalistične države, kakršna je bila npr. v času razsvetljenega absolutizma.
Kako bi morala torej na liberalizem gledati sodobna levica?
Treba je vedeti, da je določeno obuditev liberalizma prinesla prav »nova levica« šestdesetih in sedemdesetih. Ko se je na eni strani soočala s stalinizmom – ob tem velja spomniti, da je kritična teorija s stalinizmom opravila že v dvajsetih letih – in na drugi strani z rigidnostjo zahodnih komunističnih strank, se je spomnila na dediščino liberalizma kot na nekaj, kar ne sme umanjkati tudi pri socialističnih projektih. Tragično je, da je šla po propadu nasledkov stalinističnih režimov k vragu tudi vsa dediščina nove levice. Na neki način je desnica dobro izkoristila tisti moment. Sicer globoko dvomim, da je šlo za orkestriran projekt uničenja komunizma, kot menijo nekateri; šlo je predvsem za strukturna soočenja. Po devetdesetem letu pa nas je presenetil prodor novega populizma, na katerem jaha tudi neoliberalizem. Ta ideologija omogoča, da se lahko pred javnostjo zastrejo realni procesi, ki vodijo v povečevanje družbene neenakosti.
Je liberalec, ki meni, da živi v političnem sistemu, globoko zakoreninjenem v liberalizmu, rahlo razdvojen, ko pozdravlja politične zamisli o radikalnih sistemskih spremembah?
Mislim, da živimo v obdobju, ko imamo veliko navzočnost desničarskega radikalizma, levega radikalizma pa praktično ni. Celo na področju misli. Tisto, kar je najbolj radikalno v mišljenju – misleci kot so Badiou, Rancière in Žižek –, je getoizirano. Vse to je – ne glede na svojo popularnost – še vedno misel, ki je zelo oddaljena od kakršnihkoli vzvodov moči in nima resnih konsekvenc v političnem prostoru ter na območju političnih praks. Nihče se ne počuti ogroženega od Žižkovih eksklamacij v prid komunizmu. Ravno tako je na področju umetnosti. Umetnost je verjetno bolj politična, kot je kadarkoli bila. Pa kaj potem? Političnost je danes pač postala estetski atribut, ki ga jemljemo s humorjem. Mogoče se kdaj uspemo malce zamisliti nad tem, kar nam sporoča, tudi kritično pomislimo, večjega učinka pa vseeno ni.
Pa ni to konec koncev ena od pozitivnih »liberalnih« lastnosti naše dobe? To, da je najrazličnejšim političnim izrekanjem omogočena prisotnost v javnem prostoru, obenem pa ravno zaradi množičnosti niso tako usodna?
S tem se strinjam. Vsaj deloma ima zato tudi Fukuyama neki realen temelj za svoja izrekanja. Dosegli smo stopnjo, ko so ključne zahteve liberalizma utrjene, dosežene; neki zgodovinski benchmark, od katerega je zelo težko odstopiti. Se pa danes gotovo pojavlja resna problematika, ki jo lahko beremo v vsem, kar pišejo Krugman, Stiglitz, tudi Piketty. Skratka, problematika, ki se tiče razmerja med kapitalizmom in demokracijo. V tej debati bo nujno moralo priti do temeljnega povratka in zaščite države blaginje, ki danes po svetu postaja vse bolj ogrožena, z njo pa tudi liberalne vrednote.
Klasični liberalci obenem opozarjajo, da lahko vloga države na neki točki postane tudi prevelika. Kako daleč mora iti ta liberalna zamisel, da vznikne paradigma, ki jo njeni kritiki imenujejo neoliberalizem?
Pri neoliberalizmu ne gre za to, da bi šel predaleč v svoji liberalnosti; neoliberalizem je uničenje liberalne zamisli o vlogi države, kajti z radikalno ideologijo svobodnega trga pravzaprav instrumentalizira državo.
Ali ob tem uporablja drugačne argumente, kot jih uporablja socialni liberalizem na področjih svojih osvobajanj, ali pa uporablja skoraj identične argumente, vendar na »neustreznem« področju?
Na zunaj se to lahko bere kot nekaj podobnega, treba pa je videti, kako zadeve funkcionirajo politično. Tisto, kar danes resnično ogroža svobodni trg, je privatizacija, ne pa država. Država ni več nikakršen nasprotnik svobode. Vprašanje je le v tem, kdo jo drži v rokah. Država je šibka, ni več center moči. In ravno to je povzročil neoliberalizem.
Bi morala biti torej država z liberalnega vidika močnejša, kot je danes?
Vsekakor. »Država je slab gospodar« – to je dogma, ki jo ponavljamo od Friedmana dalje. To ni res. Lahko je odličen gospodar in primerjava ZDA in Evrope ponuja empirične dokaze, da nekateri sistemi funkcionirajo bistveno bolje in celo ceneje, kadar so javni. Gotovo lahko pride tudi do določenih zlorab, vendar – kje pa to ni mogoče?
Pogledi, let. 5, št. 22, 26. november 2014
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
