25 let po padcu Ceauşescuja
(R)evolucija v Romuniji?
Foto: Jože Suhadolnik
25. 12. 2014
Na božični dan leta 1989 je svet obkrožil posnetek romunskega diktatorja Nicolaeja Ceauşescuja in njegove žene Elene, kako se jezikavo upirata možem s puškami, potem pa naposled padeta pod streli eksekucijskega voda.
Kljub očitni okrutnosti je bila usmrtitev conducătorja, čigar način vodenja bi lahko primerjali s severnokorejskimi voditelji danes, sprejeta z odobravanjem. Videti je bilo, da je dober mesec po berlinskem zidu padla še zadnja evropska diktatura, Vzhodna Evropa pa se je na štefanovo prebudila v zoro demokracije in vladavine človekovih pravic. Četrt stoletja po revoluciji, ki ji romunski intelektualci danes obvezno dodajo oznako »tako imenovana«, je Romunija ena redkih držav Evropske unije z gospodarsko rastjo. Toda suhoparni ekonomski kazalniki so varljivi kot utripanje svetlobnih reklamnih panojev v središču Bukarešte, ki pod sabo skrivajo krušeči se oplesk mogočnih stavb. Skoraj dva milijona Romunov, ki so se v iskanju dela izselili na tuje, potrjujeta tezo, da Romunija v 25 letih ni bistveno napredovala. Pa tako lepo, skoraj pravljično se je vse začelo. Prelepo, da bi bilo res …
Brbotati je začenjalo že prej, s protesti pripadnikov madžarske manjšine v Temišvaru, mestu blizu jugoslovansko-romunske meje. Gnev ljudskih množic, ki ga je izzvala odločitev oblasti o izgonu protestantskega pastorja madžarskega rodu Lázsla Tökésa, se je po prvem protestnem shodu 18. decembra hitro usmeril proti komunistični partiji. Do 20. decembra so protestniki, zdaj ne več le Madžari, preplavili središče Temišvara in začeli vzklikati, naj Ceauşescu, ki se je tedaj mudil na državniškem obisku v Iranu, odstopi. Blokada informacij je bila skorajda hermetična, a nekaj o dogajanju v Temišvaru je pricurljalo tudi do Bukarešte, kjer se je po vrnitvi iz Teherana Ceauşescu 21. decembra odločil nagovoriti ljudstvo. Vse se je torej začelo na balkonu – na balkonu sedeža Centralnega komiteja Komunistične partije Romunije (KPR) na trgu, ki danes nosi ime Trg revolucije.
Balkon in ljubezen, ki se je sprevrgla v sovraštvo
Balkone po zaslugi tistega v Veroni, s katerega je v Shakespearovi drami Julija zrla na spodaj čepečega Romea, obdaja avreola romantičnosti. Tudi mož, ki je 21. decembra stal na balkonu CK KPR v Bukarešti, je od zbrane množice, ki so jo za to priložnost opremili s slikami conducătorja, pričakoval izraze ljubezni in naklonjenosti. Ampak ker so vse prave ljubezni tragične, je tudi tu prišlo do usodnega zasuka: ljudstvo se je zarotilo proti njemu. Namesto vzklikanja »Naj živita Nicolae in Elena!«, ki je dotlej redno božalo ušesa diktatorskega para, je množica zahrbtno začela skandirati eno samo ime: »Temišvar! Temišvar!! TEEE-MIIII-ŠVAAAR!!!«
Nicolae in Elena kar nista mogla dojeti, kaj se dogaja. Naredila sta usodno napako; noč sta preživela v Bukarešti in Ceauşescu je bil naslednji dan med vnovičnim poskusom nagovora romunskemu ljudstvu z istega balkona spet izžvižgan. Po tem je očitno tudi njima postalo jasno, da gre zares. Dala sta poklicati predsednikovega osebnega pilota helikopterja, ki ju je prišel iskat na streho stavbe CK KP. Tja so ju varnostniki malone prinesli, saj ju od groze niso več nosile noge. Tudi helikopter ju ni ponesel daleč, pilot ju je odložil poleg ceste proti Pitestiju, mestu sto kilometrov oddaljenem od Bukarešte, kjer je bil zloglasni zapor za oporečnike režima. Ceauşescu je v paniki ustavil rdečo dacio, ki jo je vozil neki krajevni zdravnik. Ironija je hotela, da sta se zakonca Ceauşescu, vajena vožnje v vseh mogočih prestižnih prevoznih sredstvih, malo pred smrtjo strpala v klavrno vozilo, ki je bilo njunim podanikom edino dostopno. Če gre verjeti napisanemu v Rdečih horizontih, izpovedi Iona Mihaia Pacepe, enega od vrhov Securitate, ki jo je izdal v ZDA skoraj desetletje po svojem odmevnem prebegu na Zahod leta 1978, sta Nicolae in Elena kmalu zatem, ko se je Ceauşescu leta 1967 zavihtel na oblast, prestopila v nekakšen milni mehurček razkošja, kjer nista imela nikakršnega stika z realnostjo, v kakršni se je bila prisiljena prebijati velika večina Romunov, ki ni pripadala t. i. nomenklaturi. Rdeči horizonti (slovenski prevod je izšel leta 1990 pri Cankarjevi založbi), ki se še danes berejo kot mešanica vohunskih romanov Johna le Carréja in tabloidov s čenčami o glavnih protagonistih svetovne politične scene v sedemdesetih letih 20. stoletja, so s šokantnimi popisi Elenine zapravljivosti in Nicolaejeve paranoidne želje po tem, da bi s prisluškovanjem nadzoroval vse in vsakogar v državi, menda nemalo prispevali k strmoglavljenju režima. V obliki radijskega feljtona so Rdeče horizonte prebirali na radijski postaji Free Europe/Radio Liberty, ki je bila v Romuniji uradno prepovedana, a leta 1988 so se v času njihovih oddaj ulice romunskih mest menda dobesedno spraznile. Verodostojnost vsega, kar je objavil Pacepa, danes 86-letni privrženec konservativcev, ki v ZDA še vedno izdaja knjige, ni bila stoodstotno potrjena. Toda eno je gotovo: ne glede na stopnjo razkošja, v katerem sta zakonca Ceauşescu uživala, jima ne brezštevilne vile s kičasto pozlačeno notranjščino ne grmade neokusnih oblačil tistega mrzlega decembrskega dne, ko sta se stiskala na zadnjih sedežih uborne rdeče dacie, niso več mogle pomagati. Gotovo pa sta morala slutiti, kakšen je romunski vsakdan, kajti ko ju je zdravnik obvestil, da je motor dacie odpovedal – kar je bila laž –, sta ubogljivo izstopila iz avta. Naslednji, ki sta ga ustavila, ju je odpeljal naravnost v past: v vojašnico v mestu Targovişte, kjer so ju zadrževali do sojenja.
Otrok leta 1966
Ubili so ga predvsem zato, ker so se hoteli zavarovati, da ne bi preveč povedal o drugih vodilnih politikih, je petindvajset let po bliskoviti eksekuciji predsednika Ceauşescuja prepričan Bogdan Dumitrache. Oblikovalec, ki se je sam naučil tudi programiranja in čigar zadnji dosežek je aplikacija za pametne telefone, namenjena ljubiteljskim vrtnarjem, je do pridružitve Romunije EU desetletje delal v slovenski oglaševalski agenciji. Z velikim navdušenjem sprejme povabilo na srečanje s slovensko novinarko in fotografom, na Slovenijo ima lepe spomine in razmišlja o vrnitvi. Prepričevanja, da je Slovenija, kakršno je poznal, le še spomin in da ji kriza ni prizanesla, v Romuniji nekako izzvenijo v prazno. Večerjamo v enem najbolj trendovskih lokalov v starem delu Bukarešte, ki je v lasti Mircee Dinescuja, pesnika in nekdaj prvoborca v opozicijskih vrstah, ki je bil zraven, ko so strmoglavili Ceauşescuja. Danes je možakar uspešen podjetnik, restavracija je samo eden od njegovih donosnih poslov, uspešno se prodajajo tudi knjige, kuharske in tiste s politično vsebino, ki jih izdaja. Sprva dogovorjeni intervju zaradi promocijske turneje njegove nove knjige pade v vodo. Tako in tako pa se v nobenem od štirih ponujenih tujih jezikov ne počuti dovolj domače za pogovor in zahteva tolmača, mi pove, ko ugasnejo reflektorje, pod katerimi je dajal izjavo za eno od romunskih televizij. Ampak ker bi le stežka povedal kaj bolj slikovitega, kot sporoča njegova življenjska pot – od oporečnika do podjetnika je vendar imenitna metafora za romunsko revolucijo leta 1989! –, ga prepustimo pomembnejšim opravkom.
Bogdan Dumitrache se s svojim iPhonom in veščino obvladanja informacijskih tehnologij ne bi mogel zdeti bolj oddaljen od nečesa tako okostenelega, kot je bila komunistična diktatura. Toda da jo je izkusil na lastni koži, in to tako rekoč še preden se je rodil, bi lahko dala misliti že njegova letnica rojstva, konec šestdesetih. Bogdan je eden od »otrok leta 1966« – takrat je Ceauşescu z zakonom prepovedal splav, zato je naravni prirastek bliskovito zrasel. Prepoved splava pojasnjuje obstoj vseh tistih romunskih sirot, katerih ganljivi posnetki so še v devetdesetih polnili svetovne medije. Dumitrache je šele pozneje izvedel, da ima tudi sestro, ki jo je bila mama po porodu prisiljena oddati v »eno tistih ustanov«, reče, in s tem misli na sirotišnico.
Sam je nato šel skozi vse glavne indoktrinacijske mehanizme Ceauşescujevega režima, od treniranja gimnastike do članstva v pionirski organizaciji. V partijo se nisem včlanil, razlaga. Skorajda v isti sapi prizna, ne brez ciničnega nasmeška, da ga je v najnežnejši mladosti, ko ga je prevevalo domoljubje, mikalo vstopiti v Securitate, ker se mu je »vohuniti v tujini za dobro domovine zdelo nekako kul«. Še pravočasno je spoznal, da večina tistih, ki se je pridružila Securitate, ne vohlja v tujini, ampak za bližnjimi. Ljubezen do domovine je imel nato priložnost izkazati v praksi med služenjem vojaškega roka, ki je potekalo prav v letu 1989. Sprva mirno, kot rekrut je izdeloval makete za obnovo muzeja vojaške zgodovine v Bukarešti, ko pa so se konec decembra začeli nemiri, ga je zavrtinčilo v kaos, v katerega je padla prestolnica. Videl sem kri in razstreljene glave, ampak potem je bilo kmalu vsega konec, pravi. Je bilo po padcu komunizma kaj bolje? Ja, seveda, za začetek smo spet imeli elektriko ves čas – prej je moral neredko delati domače naloge v soju sveč – pa toplo je bilo v stanovanjih in hrana se je pojavila v trgovinah. V drugi polovici osemdesetih je res postajalo peklensko, saj si je Ceauşescu zamislil, da bo vso hrano, pridelano v Romuniji, namenil izvozu, prebivalci pa so stradali. Vate se sčasoma zažre občutek ponižanja, za vse je treba čakati v vrsti ipd., sklene Bogdan. Stanje niti danes ni rožnato, a upanje zbuja izid novembrskih predsedniških volitev: zmagal je Klaus Iohannis, nekdanji župan mesta Sibiu in pripadnik nemške manjšine. Politiku z izrazito protikorupcijsko agendo je svoj glas namenil tudi Dumitrache, ki sicer resno razmišlja, da bi se spet podal na delo v tujino; kot strokovnjak v eni najbolj iskanih panog ima privilegij, da si delovno mesto lahko izbere kjerkoli, pa tudi srednjeevropsko okolje mu je zelo všeč. Ne, Bukarešta ni srednjeevropsko mesto, v smehu odkima.
Rojen v SZ – in nostalgičen
Naj se sliši še tako čudaško ali obešenjaško, toda tudi v Romuniji so ljudje, ki se jim toži po starih časih – s čimer je seveda mišljen tisti pozitivni aspekt komunističnega režima, ki se v neizprosnem kapitalizmu zdi kot neresničen privid. Vasile Ernu, novinar in avtor knjige Nascut in USSR (Rojen v SZ) je bil rojen v Moldaviji, a zdaj že dobršen del življenja živi v Romuniji. Opredeljuje se za levičarja, čeprav priznava, da so politični poli v Romuniji tako kot v drugih državah v tranziciji povsem pomešani. Glavno sporočilo njegovega dela, ki se nikakor ne pretvarja, da je resna zgodovinska knjiga, prej osebno pričevanje po vzoru Slavenke Drakulić (Kako smo preživeli komunizem in se celo smejali, 1992), je, da se preveč poudarja negativna plat prejšnjega režima, saj je premogel tudi dobre lastnosti. »Tudi takrat smo se smejali, veselili, ljubili,« pravi Ernu.
Leta 1989 je bil konec ureditve, ki je veljala za najslabšo na svetu, vstopili pa smo v novo, ki ni najboljša na svetu, se zaključi Ernujeva knjiga. Obdobje po revoluciji leta 1989 primerja s hudim mačkom po pretiranem popivanju, ko se človek zbudi in se zbegano ozira naokoli, ne vedoč, kaj natanko se je zgodilo. A četrt stoletja po padcu komunizma bi bil že čas, da se država ove in pove, kam naprej, meni Ernu. Pridružitvi EU ne nasprotuje, navsezadnje Romunija v tistem trenutku ni imela druge izbire, a meni, da bi si morala znotraj Unije oblikovati cilje, ki jih želi doseči. Sicer se ne bo mogla izogniti usodi, za katero se vse bolj zdi, da je neizogibna: postati nekakšna kolonija zahodnih korporacij. Težko je spregledati obilje nakupovalnih centrov in izveske tujih blagovnih znamk, ki krasijo bukareške ulice. Staro mestno jedro, kolikor ga je še ostalo, je po Ernuju značilen primer diznilenda za turiste in priseljence, ki jih je delodajalec poslal delat na predstavništvo v Bukarešto, kjer zaslužijo vsaj za kakšno ničlo več kot domačini (povprečna neto plača po podatkih iz februarja 2013 je 440 evrov).
Toda prava Romunija ni spodnja etaža starih hiš, kjer so trgovine in kavarne, ampak zgornja nadstropja, kjer se v razpadajočih stanovanjih gnetejo številčne družine, opozarja sogovornik. »Poleg tega je v zgornjo etažo strpanega 90 odstotkov prebivalstva,« zaključi metaforo. Po nekaterih kazalnikih je v Romuniji revna kar polovica prebivalstva. Zaskrbljujoče je tudi, da romunska družba vse bolj postaja podobna kastnemu sistemu, kjer je onemogočeno prehajanje med razredi. To se vidi pri odstotku mladih, ki se na univerze prebijejo iz ruralnih območij – in jih je v fakultetnih predavalnicah bistveno manj kot v nekdanji ureditvi. V komunizmu je bilo mnogo bolje poskrbljeno tudi za socialno skrbstvo in storitve zdravstvenega sistema, meni Ernu.
Geto z Romi in levi
Blokovska naselja z veliko gostoto poselitve na kvadratni kilometer so ravno tako zapuščina prejšnjega sistema. V tem Bukarešta ni izjema, dolge linije stanovanjskih stolpnic se rišejo po obzorju, od koder se ozreš po mestu, a v romunski prestolnici so mestni planerji zakoličili pravi pravcati geto za t. i. deprivilegirane, predvsem Rome. Poglede, kakršne ponuja Ferentari, soseska v petem okrožju, bi človek prej pričakoval v predmestju Kaira ali kakšnega drugega afriškega mesta kot znotraj evropske prestolnice. Blokovsko naselje, v katerega je oblast za časa Ceauşescuja strpala vse s stanovanjskim problemom, je bil eksperiment, ki se ni obnesel …
Nekaj desetletij pozneje je Ferentari soseska, v katero ne zaide nihče razen tistih, ki tam stanujejo, taksist pa samo s stisnjenimi ustnicami in rahlo nervoznim nasmeškom. In še ta zamre, ko med počasno panoramsko vožnjo med bloki proti avtomobilu zakorakajo trije mladeniči v špalirju kot iz kultne hrvaške mladinske nadaljevanke Smogovci – le da njihov izpraznjen in srepeč pogled sporoča, da jih ne gre šteti med običajne muhaste pubertetnike, ki si nadenejo kapuco, da bi jezili skrbne starše. Ferentari je naselje, v katerem se trguje z mamili, tuji mediji, predvsem tisti s senzacionalistično nagnjenostjo, pa so pred dobrim letom na veliko povzemali vest, da je veterinarska inšpekcija prav tu zasegla dva leva, ki ju je lokalni gangster (in narkošef) Ion Balint imel na vrtu svoje močno zastražene hiše ter se bahal, da ju krmi z ljudmi. Taksist zamrmra, da je gangster zdaj v zaporu in da so leva menda izročili v oskrbo bukareškemu živalskemu vrtu.
Človeški safari se počasi zaključuje, mladeniči od neprijetnega srepenja ne preidejo k neprijetnim dejanjem, med smetmi pred blokom brskajo golobi in postavajo domorodci. Če za stanujoče v bližini bolnišničnih kompleksov velja, da se brez zgražanja lahko zjutraj sprehodijo v trgovino po kruh ali časopis v domači halji, je k takim mestnim predelom po videnem sodeč mogoče dodati tudi Ferentari, kjer je bilo še okrog poldneva srečati gospe, odete v frotir kopalnih plaščev. S to razliko, da pri njih (pri moških pa trenirke) ta oprava izraža stanje duha ali, bolje rečeno, življenjske okoliščine,v katere so bili pahnjeni: večina tu stanujočih je brezposelnih. V najboljšem primeru delajo pri mestni komunali, zaničljivo prhne taksist. S tem se potrdijo besede fotografskega zanesenjaka, ki v prostornem podstrešju v starem delu Bukarešte prodaja dagerotipije in izdelke še starejših, že davno opuščenih fotografskih tehnik. Romuni so hudi rasisti, ste vedeli, da je bilo tu sužnjelastništvo odpravljeno še pozneje kot v ZDA, je razlagal dan pred obiskom Ferentarija. Film o enem poslednjih romskih sužnjev v Romuniji z naslovom Aferim! je prav zdaj v postprodukciji in bo doživel premiero predvidoma v naslednjem letu, pričakovati je, da bo kot večina filmov t. i. romunskega novega vala, kjer je najbolj izpostavljeno ime Cristiana Mungia (4 meseci, 3 tedni, 2 dneva, 2007), tudi ta deležen pozornosti in priznanj na mednarodnih filmskih festivalih.
Foto: Jože Suhadolnik
Nadaljevanje sledi jutri ...
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
