Špela Čadež, animatorka in filmska ustvarjalka
Mukotrpnih 18 ur za 6 čudovitih sekund
29. 01. 2015
Domača produkcija animiranega filma je v razcvetu, kar potrjujejo tudi številna gostovanja del domačih avtorjev na mednarodnih filmskih festivalih. Boles Špele Čadež je bil »na poti« praktično celo lansko leto.
Čeprav je res, da nikoli ni dosegla statusa, kakršnega je uživala t. i. zagrebška šola animiranega filma, in čeprav je bila produkcija vedno bolj kot ne skromna, pa je slovenska filmska animacija prek del avtorjev, kot so bili S. Dobrila, Č. Škodlar, Koni Steinbacher in Janez Marinšek, že za časa nekdanje skupne države dosegla nekaj lepih uspehov. A nato je z vstopom v devetdeseta leta skoraj povsem poniknila, zaradi česar sta se Z. Čoh in M. Erič leta 1998, ob zaključku dela na dolgoletnem projektu, celovečercu Socializacija bika?, zdela kot dinozavra, ki sta pozabila izumreti. Toda prav njun skoraj »čudežni« dosežek (ter pozneje tudi delovanje Animateke) je nato spodbudil vznik nove generacije ustvarjalcev, in tako danes lahko ugotovimo, da domača produkcija animiranega filma še nikoli ni bila tako bogata, raznovrstna in prodorna. Pa vendar se zdi, da iz nje izstopa ime Špele Čadež.
Čeprav tudi ostali avtorji (omenimo vsaj D. Kastelica, K. Saksido, G. Mastnaka in B. Dolenca) nizajo mednarodne uspehe, pa je Špela Čadež slovenski animirani film pripeljala na sam vrh sodobne svetovne filmske animacije. O tem ne nazadnje priča tudi dejstvo, da je avtorici – ki nas je na predzadnjem nacionalnem filmskem festivalu navdušila z animiranim, kratkometražnim in kratko malo veličastnim Bolesom (sploh prvo filmsko animacijo, ki je prejela nagrado vesna za kratki film) – mednarodna javnost nedavno znova izrekla veliko priznanje. Festival v francoskem Annecyju, daleč najpomembnejši dogodek s področja filmske animacije na svetu (tudi »Cannes animiranega filma«), je med svojo zadnjo izdajo (leta 2014) navdušenje nad Bolesom izrazil tako, da so avtorico povabili v uradno žirijo festivala, lutko glavnega lika pa uvrstili med izbrane eksponate razstave sodobne lutkovne animacije. Pred tem pa se ji je s pregledom njenega dosedanjega dela poklonil tudi prestižni zagrebški Animafest, najpomembnejši tovrstni dogodek v regiji.
Glede na to, da pri nas filmska animacija nikoli ni bila deležna konkretnejše podpore, da nikoli ni institucionalno zaživela, pač pa je bila vedno prepuščena le zasebni, ljubiteljski pobudi – čeprav jo je s svojimi izdelki praviloma presegala –, skratka, da še danes bolj ali manj životari nekje na obrobju, me zares zanima, kaj je bilo tisto, kar vas je prepričalo, da se ji posvetite? Če so moje informacije točne, se ji pred študijem niste posvečali, pa tudi študijsko ste se usmerili drugam, h grafičnemu oblikovanju.
V Ljubljani, na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, sem študirala grafično oblikovanje in ga leta 2002 tudi dokončala, a v tem času sem eno leto preživela v Essnu na študijski izmenjavi, kjer sem odkrila in se kmalu tudi navdušila na interaktivno gibljivo sliko. Prav tako me je pritegnil njihov drugačen pristop k študiju: pri nas je ta usmerjen, z vnaprej začrtano potjo, pri njih pa je veliko bolj odprt, prilagodljiv. Kmalu sem izvedela še za Akademijo medijskih umetnosti, ki deluje v Kölnu, in tako sem se odločila za nadaljevanje študija pri njih.
Če prav razumem, so na tej akademiji poudarek dajali novim medijem?
Ja. Akademija ima zelo močan oddelek ustvarjanja interaktivnih multimedijskih disciplin v okviru sodobne umetnosti. A žal sama pri izbiri študijske smeri nisem imela sreče. Vpisala sem se namreč na neki drugi oddelek, oddelek za oblikovanje v medijih oz. Medien Gestaltung, za katerega pa se je žal kmalu izkazalo, da ne dosega ravni prvega. Zdi se mi, da je vsaj deloma temu botrovalo dejstvo, da na akademiji, ki je bila zelo ponosna na svojo »umetniško« usmeritev in je to rada izpostavljala, za »uporabne umetnosti« ni bilo prostora. Pa tudi sam oddelek si ni znal izboriti pravega mesta. Sicer pa je bil eden najbolj uspešnih predmetov na oddelku Medien Gestaltung prav animacija, ki pa se je nekaj let po mojem odhodu preselila na oddelek za film in televizijo, saj je zaradi številnih skupnih točk tam zanjo naravnejše okolje. A to je bil dosežek študentov, saj imajo pri razvoju in spremembah v študijskih programih njihovo povpraševanje in njihove želje večjo težko, kot pa sami interesi šole ...
Vi ste pogrešali trenutke ustvarjalnosti, jaz pa še vedno pogrešam kakšno besedo o vašem prvem in očitno usodnem srečanju z animacijo. Je do njega prišlo že med študijem? Je bila odločilna izkušnja ustvarjanja za nove medije, za katere se zdi, da imajo z animacijo prav posebno razmerje?
O nečem podobnem sem razmišljala tudi sama oziroma bi morda lahko celo rekla, da me je prav podoben tok misli pripeljal do animacije. Ko sem v času študija povsem naključno naletela na delavnico animiranega filma, sem še vedno razmišljala predvsem o novih medijih, o tem, kako je poznavanje animacije za ustvarjalca na področju novih medijev pravzaprav nujno. Tako sem se udeležila te delavnice, tam povsem brez pričakovanj in nekih večjih ambicij izdelala lutko – delali smo lutkovno animacijo –, ki pa je bila nato profesorju tako všeč, da me je povsem nepričakovano povabil, naj se jim v naslednjem tednu pridružim na poti v Annecy, na morda najpomembnejši festival animiranega filma (to so bili še »lepi stari časi«, ko je šola plačala vse stroške za festivalske izlete študentov, danes pa tudi v Nemčiji tega ni več). In tam sem doživela nekakšno razodetje, saj se mi je odprl povsem nov svet.
Boles
Ob ogledu vaših filmov, zlasti Bolesa, preprosto ni mogoče spregledati, kako suvereni, že skoraj virtuozni ste v pripovedovanju s podobami. Kot da bi to počeli od nekdaj. A iz povedanega je razbrati, da je do srečanja s filmom prišlo relativno pozno ...
Bo kar držalo. Sicer sem filme vedno rada gledala, a če sem iskrena, se pred dejanskim začetkom ustvarjalne poti na področju animiranega filma z mislijo, da bi sama snemala filmska dela, nikoli nisem poigravala. Nikoli si sebe nisem predstavljala »na drugi strani«, za filmsko kamero, v vlogi režiserke. Tudi pozneje, ko sem že začela ustvarjati prva animirana dela, se še dolgo nisem imela za »ta pravo« filmarko.
Številni ustvarjalci sodobnega animiranega filma poudarjajo, da gre izvor specifičnosti njihovega avtorskega izraza iskati v nekakšnem »trenutku odločitve«, v odkritju določenega elementa ali vidika animacije, morda celo postopka. Je tudi vaše odkrivanje animacije poznalo tak trenutek?
Pravzaprav je. Mene je namreč očaral tisti trenutek v procesu ustvarjanja, ko svet, ki si ga ustvaril – pri meni konkretno gre na primer za lutke in njihovo okolje –, nenadoma oživi. Ta trenutek je preprosto lep, prav čaroben. Zaradi njega si pripravljen stoje opraviti 18 ur mukotrpnega dela, da potem lahko vidiš tistih šest sekund, v katerih tvoji liki oživijo. Ko sem ga prvič doživela, je bilo to res nekaj posebnega.
Mislim, da mi je prav takrat animacija zlezla pod kožo. Šele takrat sem ugotovila, koliko je mogoče z njo povedati, kaj vse omogoča. Ena največjih nevarnosti, ki preži na ustvarjalce animiranih del, je namreč ta, da se pustijo zavesti navdušenju nad samo tehniko, zanemarijo pa njene pripovedne in izrazne možnosti.
Zdi se, da te nevarnosti pri vas ni. Prej nasprotno, kot nam tako sijajno pokaže Boles. V mislih imam čudoviti prizor »plesa« prstov po tipkah pisalnega stroja ob mladeničevi »ustvarjalni blokadi«, ki je morda celo eden najsijajnejših trenutkov v zgodovini slovenske animacije. Trenutki take hudomušne igrivosti v pripovedovanju s podobami, ki se prepleta z izrazno inventivnostjo in pomensko večplastnostjo, so sila redki, tudi v širšem, mednarodnem kontekstu.
Sama sem imela to srečo, da je prej omenjeni »trenutek odločitve« pri meni nastopil ob naravnost idealnem času, da sem bila »razodetja« deležna v obdobju svojega najbolj intenzivnega raziskovanja, srkanja (ne nazadnje tudi obrtnega) znanja in vedenja. Tako sem že pri ustvarjanju svojega prvega filma, Zasukanca iz leta 2004, nedvoumno vedela, da me tehnična raven realizacije lutk, njihove zasnove, pušča bolj ali manj ravnodušno, da bom v tem pogledu prej kot ne konvencionalna. Da pa me po drugi strani močno vznemirja pripovedni potencial animacije, raznovrstnost njenih izraznih možnosti. Da bom torej lastno inovativnost poskušala udejanjiti na ravni zgodbe in pripovedi.
V tehničnem pogledu ste res nekakšna tradicionalistka, saj vztrajate pri uporabi klasične stop-motion tehnike in lutk, ki utelešajo vaše like. Zakaj? Gre pri tem za estetsko ali praktično odločitev?
Hm, pa še res je. Kaj pa vem, zakaj ... In priznati moram, da mi lutkovna animacija sploh ne leži tako zelo, da je v primeru, če bi se zdaj lotila zavestnega izbora, morda sploh ne bi izbrala kot prve! A kaj, ko nikoli nisem bila prav dober risar. Te svoje »hibe« sem se vseskozi zavedala. Za to so ne nazadnje poskrbeli tudi na akademiji, saj so mi večkrat namignili, naj risbo raje prepustim komu drugemu. In če k temu dodam še dejstvo, da sem po naravi taka, da ko za neko stvar poprimem, pri njej vztrajam, dokler se mi zdi, da lahko v njej odkrivam nove stvari, neuhojene poti ...
Je pa pri odločitvi za delo z lutkami določeno vlogo brez dvoma odigralo tudi dejstvo, da je ta tehnika bližja praksi s področja igranega filma, saj se liki prav tako gibljejo v prostoru, tu ni več dvodimenzionalnosti risbe na papirju. Tvoja naloga je, da jih umestiš v prostor, da jim omogočiš, da ga osvojijo, jim predpišeš kretnje in linije gibanja. Veliko je torej t. i. actinga, seveda pa pri lutkah ne moreš računati na njihovo sodelovanje. Tu ni prostora za improvizacijo. Vsaka najmanjša podrobnost, vsaka kretnja, vsak pogled – vse mora biti vnaprej predvideno.
Boles
In prav v tem pogledu, torej iz perspektive razmerja med liki in prostorom, v katerega so umeščeni, iz vašega opusa izstopa eno delo – Maraton (2008). Čeprav ste tudi v njem uporabili lutke in stop-motion tehniko, pa je v primerjavi z vsemi ostalimi presenetljivo dvodimenzionalen, ploskovit. Kako to?
Maraton pravzaprav niti ni moje delo. Oziroma je še najmanj moje. Gre za projekt Izabele Plucinske, pri katerem sem sicer navedena kot sorežiserka, a mislim, da je to bolj njeno delo. Prav to je verjetno tudi razlog, da tako odstopa od ostalih del mojega opusa. To in dejstvo, da sva k snemanju pristopili, ne da bi imeli natančno razdelano idejo, brez natančno spisanega scenarija ali vsaj scenosleda. V animaciji je to nadvse pomembno. Sem se pa pri tem filmu vseeno veliko naučila. Predvsem sem osvojila prav ta dialog s sodelavci v procesu ustvarjanja, ki je v animaciji zelo pomemben.
Kar pravzaprav preseneča, saj v ustvarjalcih animiranih filmov še danes mnogi vidijo »osamljene čudake«, ki cele dneve v samoti rišejo tisoče risbic oziroma milimeter za milimetrom premikajo svoje lutke, svoje like, ki so – vsaj pri vas – prav tako izrazito osamljeni ...
No, če prek osamljenosti, v katero so na ravni fabule ujeti moji liki, verjetno res spregovorim o neki lastni izkušnji, povezani s svojim otroštvom, obdobjem odraščanja oz. z načelnim videnjem posameznikove eksistence v današnjem svetu, pa dandanes pri ustvarjalcih animiranega filma vsekakor ne moremo govoriti o osamljenosti. Če hočeš doseči neko standardno produkcijsko raven, ki je značilna za sodobni animirani film, brez ekipe sodelavcev preprosto ne moreš. In ta ekipa je pogosto večja od ekipe, ki bi jo imel podoben igrani projekt.
Pri snemanju animiranega filma morajo namreč poleg običajnih sodelavcev v produkciji filma (direktor fotografije, montažer, obdelovalec zvoka ...) sodelovati tudi nekateri za animacijo specifični kadri, kot so animator(ji), izdelovalci lutk, izdelovalci prizorišč in scenografije ... Rekla bi celo, da je snemanje animiranega filma produkcijsko zahtevnejše od snemanja igranega filma. Tudi če bi bili pogoji idealni, gre še vedno za skrajno zahteven, dolg, fizično in psihično izčrpavajoč proces.
Kljub temu pa ste si pri Bolesu naložili kar tri vloge: režiserke, scenaristke in producentke. Seveda predvsem odločitev za prevzem zadnje vloge odpira številna vprašanja ...
Priznati moram, da mi je glede birokratskih zadev, povezanih s produkcijo, zelo pomagala koproducentka Tina Smrekar. A te tri vloge so še vedno velik zalogaj, o tem ni dvoma. Zakaj torej vztrajati tudi pri vlogi producenta? Preprosto zato, ker nisem hotela tvegati, da bi v procesu realizacije svojega dela naletela na nerazumevanje producenta. Produkcija animiranega filma je namreč tako specifičen proces, da ga tisti, ki v njej nima predhodnih izkušenj, težko razume in sprejme nekatera pomembna dejstva. Na primer že to, da smo samo za izdelavo osrednje scene, tiste sobe, potrebovali dobro leto. Eksteriere, predvsem veduto mesta, povečani pisalni stroj in ostalo pa smo nato izdelovali med snemanjem. A pri nas je že sam zakon o javnem sofinanciranju filmskih produkcij spisan tako, da ne upošteva specifike produkcije animiranega filma. Terja namreč, da se v sofinanciranje sprejeti projekt dokonča najpozneje v dveh letih, kar je že za produkcijo kratkometražnega animiranega filma kratek rok. In pri tem pri morebitnem prekoračenju roka niti taki objektivni zapleti, kot je nosečnost avtorice in producentke, niso olajševalna okoliščina, zaradi česar sem izgubila možnost uporabe Vibe. In zdaj najdite osebo, ki bi ob takih pogojih pomislila na realizacijo celovečernega animiranega filma!
Glede na zakonsko nefleksibilnost in okorelost, že prav cinično nižanje sredstev, pomanjkanje in celo izginjanje usposobljenega tehničnega kadra ter pogosto neživljenjske razpisne pogoje se zdita raznovrstnost in kvaliteta domače filmske produkcije že prav čudežni.
Bo kar držalo. Največja težava je morda prav izginjanje usposobljenega kadra, ki je posledica skromne in pogosto diskontinuirane produkcije. A namesto da bi mlade spodbujali, da se znova vrnejo k tem poklicem, jih na vseh ravneh onemogočajo. Razpis za sofinanciranje filmskih del tako na primer posameznemu projektu na račun uveljavljenega producenta, ki ga prijavlja, podeli nesorazmerno veliko točk. S tem se seveda onemogoča vstop novih, mladih producentov. Razumem, da je to neke vrste zagotovilo za kredibilnost projekta, a naj se potem pripravi ločene razpise tudi za produkcijske prvence (in prvence kratkih filmov, če lahko dodam), kjer predhodne izkušnje ne bodo imele tako pomembne vloge pri končni oceni projekta. Le tako bomo lahko pridobili nove kadre.
Ekipa, ki ste jo izbrali za produkcijo Bolesa, na eni strani govori o pomanjkanju usposobljenega kadra pri nas, na drugi pa je lep dokaz tega, kaj vse lahko dosežeš, če si upaš dati priložnost mladim, še neuveljavljenim, a predanim kadrom ...
Ja, pa še res je. Ker imamo pri nas preprosto premalo izkušenj s tovrstno produkcijo, sem iz Nemčije pripeljala animatorja Oliverja Throma. Čeprav sva z Gregorjem Zorcem spisala resnično dodelan in natančen scenarij, pa se je Oliver lahko pri posameznem kadru zadržal tudi cel teden. To zgovorno priča o tem, kakšen perfekcionist je ter kako resno in predano se je lotil dela. Kot avtorico me je s tem seveda povsem navdušil, malo manj pa kot producentko, saj se je projekt časovno občutno podaljšal, s tem pa seveda tudi podražil. Kljub temu bi se danes znova brez pomisleka odločila zanj, saj je filmu prinesel ogromno.
Nič manjši pa ni bil prispevek Žige Lebarja, oblikovalca lutk in scene, pa čeprav je sploh prvič delal s silikonom. Kako neprecenljiv, preprosto vrhunski je bil njegov prispevek, nadvse zgovorno pove že dejstvo, da smo na večini najpomembnejših festivalov, ki se posvečajo stop-motion tehniki, za lutke pobrali najpomembnejše nagrade. Zame, prav tako pa tudi zanj, pa je bilo še pomembnejše priznanje, ki smo ga dobili od stroke, od ljudi, ki se s tem profesionalno ukvarjajo. Govorila sem na primer z ljudmi, ki so delali pri Brezglavem jezdecu (1999) in Mrtvi nevesti (2005) Tima Burtona. Svojega navdušenja niso mogli skriti in med pogovorom so si neprestano ogledovali naš DVD ter se ustavljali na posameznih mestih in hoteli izvedeti, kako smo posamezno stvar naredili.
Pa tudi sicer se zdi, da vam mednarodni prostor prej in bolj iskreno izreče priznanje kot to naredimo doma.
Žal. Biti ustvarjalec v takem okolju je nadvse nehvaležno. Preprosto ne veš, kam sodiš, kako javnost ocenjuje tvoje delo. A Boles mi je v tem pogledu podaril veliko. Dejstvo, da so nas tudi na najpomembnejših festivalih animiranega filma ter še prav posebej stop-motion animacije nagrajevali in nam izrekali nedvoumne pohvale, mi daje potrditev, da se naše delo zares uvršča v sam vrh sodobne animacije. In da je bil ves trud, ki smo ga vložili vanj, smiseln in utemeljen. To mi veliko pomeni.
Pogledi, let. 6, št. 1, 14. januar 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
