Ko očetje obmolknejo
Naslov romana, ki hote deluje kot slogan – Jugoslavija, moja dežela –, spaja med sabo na videz in seveda z današnjega časovnega kota nezdružljiva duhovna teritorija: Jugoslavijo, pred desetletjema brutalno krvavo razpadlo državo, in mojo deželo, ki je sredi osemdesetih let preteklega stoletja prek oglaševalske akcije, prvotno namenjene promociji slovenskega turizma, nehote postala sinonim za skoraj idiličen nacionalizem najsevernejše jugoslovanske republike. In v tem smislu nezavedno anticipirala poznejše demokratične in osamosvojitvene procese v Sloveniji. Nacionalizem, ki se je že pred razpadom države, predvsem pa po njem razplamtel predvsem na Hrvaškem, v Srbiji ter v Bosni in Hercegovini, je bil seveda daleč od te idile. In če je zgodovina tega območja takrat doživela svojo – v heglovskem smislu – tragično ponovitev, nabito z avtohtonim balkanskim fatalizmom (ki je pri tem brezsramno prepeval Jugoslavijo, zemljo moja), se je moja dežela zadnjih dvajset let marsikdaj kazala kot farsa dobro znanih manihejskih političnih nasprotij slovenskega polpreteklika. Zanje se je zdelo, da bodo v prihodnjiku enkrat za vselej presežena, pa so, nasprotno, še naprej generator novih družbenih delitev in sporov. Vse to je moč prebrati v naslovu romana. A vendar pozor: tisti, ki jih je naslov morda napeljal na misel, da gre za roman jugonostalgičnega žanra, ki s perspektive nezadovoljnega in zagrenjenega prebivalca zdajšnje moje dežele sLOVEnije z romantičnimi spomini obuja jugoslovansko bratstvo in enotnost, ta skoraj polstoletni do perfekcije zdizajnirani mit o multikulturnem sožitju, bodo razočarani. Jugoslavija, moja dežela je namreč vse kaj drugega kot roman jugonostalgije. Tisto, kar ima z njo, je prav njena kritična refleksija. Ni izpisana neposredno, še manj tezno, je pa ves čas prisotna. Povedano drugače: nosilna tema Vojnovićevega drugega romana je prav boleče soočanje s preteklostjo nekoč skupnega državnega prostora, skupne domovine, a ne soočanje očetov, ki so to preteklost tako krvavo zaznamovali, ampak sinov, ki so zanjo brez krivde krivi.
Čefurji raus! so bridko, a tudi krohotajoče se izpisali lucidno analizo vzrokov in posledic socialno ter kulturno degradiranih priseljenskih slojev v Sloveniji po osamosvojitvi, pri tem pa je bilo ljubljansko naselje Fužine njihovo realno in simbolno prizorišče, hkrati pa so brez milosti komentirali galerijo tako južnjaške kot slovenske sociopatije. Vojnovićev drugi roman s tem simbolnim okoljem nima veliko skupnega. Oziroma nima tako, kot ga je imelo v Čefurjih. Protagonista romana to okolje namreč določa »le« toliko, kolikor se v delu svojega življenja zatakne znotraj njegovih ograj in se seveda tudi na ta način srečuje z multikulturno dediščino razpadle države. A s pomenljivim razločkom. Je namreč priseljeni Slovenec, pa obenem Slovenec med priseljenci. Domačin in tujec. Kot je – to se izkaže na koncu – domačin in tujec lastnega življenja.
Vojnovićev tokratni junak je namreč sprva enajstletni Vladan Borojević (ni moč spregledati, da njegova leta ustrezajo avtorjevim), sin svojeglavo uporne in dekliško tople matere Duše, Slovenke, in šarmantnega, duhovitega in ljubečega očeta Nedeljka, Srba, častnika Jugoslovanske ljudske armade, s katerima Vladan preživlja idilično otroštvo v blokovskem naselju v obmorskem Pulju, nekakšni Jugoslaviji v malem. Tik pred poletnimi počitnicami leta 1991 se ta idila v enem samem zamahu konča: očeta namreč čez noč pokličejo v Beograd. Tam, v sobi številka 211 beograjskega hotela Bristol, kjer materi Duši usodno zlomi dušo in med njo in sina razlije praznino, ki ne bo nikoli več zapolnjena, ga Vladan tudi zadnjič vidi. Sedemnajst let pozneje ga srečamo kot faliranega študenta družboslovja v Ljubljani, popolnoma odtujenega od zdaj tesnobne matere, njenega novega moža in svojega polbrata. In od dvanajstega leta prepričanega, da je oče mrtev. Ubit v balkanski moriji. Mrtev do trenutka, ko Vladan v Googleov iskalnik odtipka očetovo ime in odkrije, da je vojni zločinec, ki ga išče haaško sodišče. In da mu je mama lagala.
Nenadni konec otroštva z začetka devetdesetih let in spoznanje že tako rekoč odraslega moškega, da ima živega očeta, obtoženega vojnih zločinov, postaneta fabulativna generatorja tega avtorsko zrelega bildungsromana. Ta se po časovni premici vse do konca premika nazaj in naprej, dokler ni mozaik številnih krajev in usod, temeljno poškodovanih z razpadom države oziroma s posledicami tega razpada, s tem pa številnih podob Balkana nekoč in danes, sestavljen v celoti.
Rdeča nit tega tesnobnega potovanja je seveda Vladan, sin, ki išče očeta – vojnega zločinca. To iskanje ni le soočanje z vzroki, zakaj mu je pred očmi razpadel svet, ki se je zdel tako varen, zakaj je razpadla njegova družina, zakaj je njegovo otroštvo naenkrat postalo otroštvo samotnega najstnika, zakaj je njegova sedanjost tako hladna, ampak je predvsem iskanje, polno utvar in etičnih dilem, ki jih bo moral razrešiti ne kot sin, ki je odrasel in ki svojega očeta vidi pač manj idilično, kot ga je v otroških letih, temveč kot sin, ki je ostal brez očeta, potem pa se je ta ponovno rodil v pošastni podobi vojnega zločinca. Kako je sploh mogoče sprejeti, da je tvoj oče vojni zločinec? Kako ga razumeti? Ga je sploh treba razumeti? Zlo, ki je razumljeno, zlo, ki je racionalizirano, sproža njegovo opravičevanje. Je zlo mogoče upravičiti? Ga je mogoče vzeti v zakup? Kaj pa zlo, ki je posledica zla? Skušnjava je za Vladana, ki se je moral kot nežni najstnik že enkrat soočiti s smrtjo očeta, velika.
Vojnović pelje svojega junaka skozi ostanke časa, natančneje, skozi kraje, kjer se je čas ustavil. Kraje, ki so bili nekoč nabiti z življenjem, danes pa so mrzla pokopališča razsutih usod, naj gre za bosanske vasi, kjer se je skrival njegov oče, novosadsko blokovsko stanovanje, kjer so ju z mamo tik pred začetkom vojne radodarno in bučno gostili tamkajšnji očetovi sorodniki, zdaj pa v njem sam in postaran živi le še njegov stric, srbski nacionalist, ali pa slovensko primestno hišo nedostopnih, hladnih, homofobnih, malomeščanskih Dušinih staršev … To potovanje spremlja postopna demitizacija Balkana kot simpatične in romantične domovine plemenitih bratomornih divjakov in ponavljajočega se zgodovinskega fatalizma, medsebojnega klanja, ki krvavi preteklosti vedno znova izstavlja račune v smislu klin se s klinom zbija, oko za oko, zob za zob, smrt za smrt … Gre, skratka, za demitizacijo Balkana kot prostora, kjer nekakšno iracionalno mitološko zlo »gensko« določa njegove prebivalce, ki zato ne morejo delovati drugače, kot pač delujejo. Vojnovićeva poanta je jasna: ni usoda tista, ki živi človeka, ampak človek živi usodo. Vladan bo tako še enkrat ostal brez očeta, a ponovno žalovanje ne bo prineslo odrešitve: »Laže sem pač sprejemal idejo, da se je Nedeljko Borojević nekoč čez noč razčlovečil, se spremenil v mehanski stroj in da kot tak ni bil več moj oče. /.../ Vse mi je bilo v tistem trenutku lažje sprejeti kot misel, da so ljudje umirali, medtem ko je on mislil na Dušo in name.«
Jugoslavija, moja dežela je tako v temelju roman o ponovnem iskanju identitete odraslega fanta, potem ko mu je bila ta nekoč davno, na pragu brezskrbnega poletja v sončnem Pulju, odvzeta. Prav ta trenutek nepovrnljivo izgubljenega otroštva, ta odvzeti dom, po katerem nezavedno hrepenimo vse življenje tudi vsi tisti, ki smo ga, ko je bil za to čas, prostovoljno zapustili, je začetna in končna postaja Vladanove zgodbe. Obenem roman v opombi pod črto odgovarja tudi na vprašanje, kako se identificirati z državo, ki je ob svojem koncu porodila bratomorno vojno ter uničila toliko življenj. Je lahko oboževani predmet nostalgičnega poželenja?
V Čefurjih Vojnović svojega junaka Marka Đorđića vzpostavi prek jezika; jezik je v Čefurjih travma priseljencev in maksima domorodcev. Rezultat je avtonomna govorica, utemeljena v neposrednem tukaj in zdaj, obenem je to izvirna preobrazba mešanice jezika prišlekov in domačinov. V Jugoslaviji, moji deželi, spisani večinoma po zahtevah knjižne norme, jezik pri gradnji značajskih mentalitet nima več tako močne vloge, čeprav Vojnović tudi tokrat postreže z različnimi jezikovnimi registri, v katere vpleta v Čefurjih ponotranjeno »južnjaško« jezikovno folkloro. Morda gre avtorju tu očitati nekaj jezikovne kontekstualne nedoslednosti; če je razumljivo, da knjižno slovenščino meša z »balkanizmi« v primeru, ko gre za priseljence ali govorce, katerih materinščina je slovenščina, je manj razumljivo, zakaj bi isti jezikovni kod polagal v usta izključno srbsko ali hrvaško govorečim osebam. A kakorkoli: vlogo, ki jo ima v Čefurjih jezik, v Jugoslaviji prevzamejo mentalitete različnih kulturnih okolij – pluralnost značajev je sicer izpisana prek govorice, a je ta, razen v primeru Vladana kot prvoosebnega pripovedovalca, bolj v funkciji izrisa okolja, v katerem posamezniki živijo. To pa so različni kraji nekdanje skupne države ob njenem razpadu in skoraj dve desetletji po njem.
Če drži, da je teža drugega romana za pisatelja najtežja (še zlasti seveda, kadar prvi postane tako ljubljenec kritike kot bralcev), potem je treba reči, da je Vojnović z Jugoslavijo, mojo deželo dokazal, da Čefurji niso bili zgolj »srečno naključje«.
Pogledi, št. 23, 23. november 2011