Iskanje užitka onstran falusa
Evald Flisar: Tam me boš našel. Spremna beseda Tina Kozin. KUD Sodobnost International, Ljubljana 2014, 300 str., 24,99 €
17. 08. 2015
Roman Evalda Flisarja Tam me boš našel spričo svoje vsebinske polnosti ponuja celo pahljačo interpretativnih možnostih, toda glede na to, da sta ključni premisi njegovega novega romana ženska oziroma moška fantazija o njej ter t. i. paradigma poti, izpisana na avtorju lasten način, bi zgodbo lahko zvedli tudi na odnos seksualnega in kolonialnega. Tega Ania Loomba v svoji znameniti knjigi Kolonializem/postkolonializem (1998) opiše s pomočjo gravure iz poznega 16. stoletja, ki nosi naslov Vespucci discovering America. Na njej Vespucci v eni roki drži zastavo, v drugi pa mornarsko šestilo in strmi v Ameriko, golo žensko, napol vzdignjeno iz viseče mreže. Slika naj bi ponazarjala kolonialno paradigmo: ženska, kolonialno telo, obljublja (materialno) zadovoljitev, hkrati pa je pojmovana kot legitimni objekt moške želje. Pri tem je simptomatično, da je evropski avanturist individualiziran, aktiven, medtem ko kolonizirani predstavljajo kontinent v celoti, deželo, naravo, ideje ali skupino.
S tem je sugerirana ne samo dvojna narava novega Flisarjevega romana, ki korespondira z enim najbolj branih in največkrat ponatisnjenih slovenskih romanov, Čarovnikovim vajencem, temveč predvsem tonaliteta, ki se je avtor poslužuje. V prvem delu romana smo soočeni z bolj ali manj nazorno podanimi pornografskimi scenami, ki jih uprizarjata zdravnik Plečnik in trideset let mlajša, psihično nestabilna Natalja. Ne glede na to, kolikšno naslado avtor kaže nad temi prizori, se zdi, da mu je pomembnejša druga, poduhovljena plat, ko zgodbo prestavi v Afganistan. Tam me boš našel se žanrsko spogleduje s potopisnim, pisemskim in morda celo avtobiografskim romanom, a je vseeno mogoče trditi, da Flisar svoja protagonista približuje in oddaljuje na zgodbeno konservativni premici. Predvsem Natalja je v prvem delu prezentirana kot absolutni objekt; vse, kar počne, počne zato, da bi zadovoljila njega. In ker se njuno razmerje, imenovano »Velika ljubezen«, v nekem trenutku prekine, Plečnik odpotuje v Afganistan. Razlog njegovega odhoda je Natalja oz. njena pisma, v katerih mu bežno nakaže, kje bi se utegnila nahajati.
Natalja se že zelo zgodaj v romanu – in predvsem s pomočjo dejstva, da je zgodba pisana z moške perspektive (primarno gre za njegovo zadovoljevanje) – otrese individualnosti in postane arhetipska ženska. Ali upovedano z lacanovskim jezikom: Nataljino iskanje je omejeno le na podoživljanje orgazma, kar se izkaže za nemogoče. Njen užitek je obravnavan le kot dodatek njegovemu faličnemu užitku, ki v tem romanu predstavlja absolutno dobro in na globlji ravni ni problematiziran, predvsem ne v smislu, da je brutalna spolnost (in pozneje tudi percepcija Druge dežele) družbeno pogojena in zvezana z izvorno Plečnikovo malomeščansko stvarnostjo. V tem smislu je tudi Nataljina potencialna samozadostnost kaznovana s prestajanjem zaporne kazni v neznani deželi oz. s smrtjo (mlade Avstralke Sybil, ki je predstavljena kot Nataljin podaljšek).
»Ker ima Flisarjev junak v sebi nekaj ničejanskega, ob tem da je njegov t. i. nadjaz naphan z vzhodnjaško filozofijo, skuša poiskati lasten užitek onstran meje falusa.«
Ker ima Flisarjev junak v sebi nekaj ničejanskega, ob tem da je njegov t. i. nadjaz naphan z vzhodnjaško filozofijo (to, da se zanjo zanima tudi Natalja in da ga v resnici ona povede na vzhod, je precej neinovativno), skuša poiskati lasten užitek, recimo onstran meje falusa, v deželi, kot je Afganistan. Kljub nekaj posrečenim opisom pokrajine in enciklopedičnim navajanjem, s katerimi poskuša Plečnik impresionirati ostale popotnike (kar je posledica frustracije, da prihaja iz Slovenije in ne iz kolonialne dežele, kot je Anglija), Afganistan ni kraj, kjer bi bilo mogoče živeti. Celo ko se osrednjemu junaku ponudi priložnost za stik z izobraženim prebivalcem dežele Kušalom Kanom, ki nosi ime po slavnem paštunskem pesniku, ta govori predvsem v parabolah. Plečnik samega sebe večkrat opomni na lastno rasno in kulturno oholost, kar pa ne spremeni tega, da po drugi pokrajini potuje z vnaprejšnjim predznanjem, polnim stereotipov. Toda če bi se Flisar teh znebil in bi zgodbo o nadvladovanju žensk postavil v manj simbolične okvire, bi roman izgubil svoj epski zamah.
Pogledi, let. 6, št. 15-16, 5. avgust 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
