Tatjana Božić, hrvaška filmska režiserka
Svet bi moralo voditi več ljudi z ženskim principom
Tatjana Božić je rojena v Karlovcu (»malo provincialno mesto«), od 15. do 25. leta je živela v Moskvi, kamor se je družina preselila za očetom, ki je tam dobil delo. Potem je na kratko bivala v Londonu in v Zagrebu, ves čas pa se je sestajala in razhajala s fanti, se zaljubljala in odljubljala. Dokler ni v že visoki starosti petintridesetih let – po hrvaških standardih sem že stara devica, se pošali v filmu – spoznala nizozemskega stanovskega kolega in z njim zanosila. Sledi selitev na Nizozemsko in rojstvo sina Waldemarja. Potem pa prvi prepiri, ki se sčasoma sprevržejo v spoznanje, da tako ne bo šlo naprej, da je bolje, če se z Rogierom razideta. Tako kot z vsemi doslej. Na tej točki se režiserka odloči za svojevrstno turnejo: podala se bo, seveda s kamero v roki, k vsem svojim nekdanjim fantom, in jih povprašala, zakaj se jim je zdela tako nemogoča, da so jo zapustili. Rečeno, storjeno. Le da izkupiček ni bil tak, kakršnega si je obetala, rešitev zveze in dokumentarec o srečnem družinskem sožitju. Dobila je samo dokumentarec Ljubezenska odiseja, intimen, včasih avtoterapevtski, mestoma nekoliko ekshibicionističen vpogled v razmerja z moškimi, s katerimi režiserka nima sreče, saj se tudi z Rogierom še pred koncem snemanja sporazumno odločita, da bolje funkcionirata na ločenih naslovih. Ljubezenska odiseja je na ogled v ljubljanskem Kinodvoru, premiere v začetku septembra se je udeležila tudi režiserka.
Kako se bi morala po vašem končati ljubezenska odisejada oziroma iskanje idealne zveze? Z zakonom, z rojstvom otroka?
Izvirni naslov je angleški: Happily Ever After.
S tem je povezano moje podvprašanje: se ne strinjate s priročniki za življenje v paru, ki vedno poudarjajo, da se zgodba skupnega življenja s stavkom »In potem sta živela srečno do konca svojih dni« v resnici šele začne …?
S tem se strinjam, moj naslov je mišljen ironično. Z ozirom na vse, kar se je med snemanjem filma zgodilo, je konec, kakršen je, srečen. S svojimi nekdanjimi fanti sem v odličnih odnosih, po vseh teh letih so se izkazali za boljše, kakršnih sem se spominjala. Otresla sem se mita o Pavlu, Rusu, ki je bil moj prvi resni fant in sem ga po osemnajstih letih še vedno malikovala. Navsezadnje pa sem se odrekla temu »živeti srečno do konca svojih dni«, ki ni moja zgodba, temveč so mi jo dobesedno podtaknili, jaz pa sem jo pograbila. Rogierja sem nagovarjala k poroki iz istega razloga: ker se mi je, ko sem zanosila, sklenitev zakona zdel logičen zaključek. Ko sem se preselila na Nizozemsko, kjer se ljudje ne poročajo, mi kaj takega ni več padlo na pamet. Le čemu bi se poročila? Konec sicer ni tak, kakršnega sem si na začetku želela, nisem se preselila na Nizozemsko in obdržala otroka, da bi se z moškim potem razšla. Seveda sem bila zaradi tega zelo žalostna, ampak tako pač je.
Kako na pojmovanje o idealni zvezi po vašem mnenju vpliva pripadnost določeni generaciji? V film ste vključili izjave prijateljic vaše mame, ki so vam svetovale nekaj podobnega kot »Molči, če hočeš obdržati zakon«, do vaših sestričen, ki so si družine ustvarile na Hrvaškem in so govorile, da se mora ženska sprijazniti s tem, da je gospodarica doma, ter da je najbolje, če v možu vzbudi prepričanje, da je nekaj njegova ideja. Ali pa morda pomembnejšo vlogo igra t. i. balkanska mentaliteta, ki jo v vašem ravnanju prepozna Rogier?
Obstaja predvsem razlika med patriarhalno organiziranostjo v zvezi, predstavnica takega pojmovanja je tudi Rusinja Daša, ki mi v filmu daje nasvete, da moram svojega moškega manipulirati s seksom. Ona živi skladno s svojimi nauki in je na neki način našla svojo srečo. Enako velja za moje sestrične, ki so v svojih zvezah srečne. Samo jaz nisem bila srečna, čeprav sem upoštevala vse te nasvete, vendar se je vedno sprevrglo v katastrofo. Druga vrsta zveze je zveza med enakopravnima partnerjema, ta je razširjena predvsem na Nizozemskem, kjer so tako ženske kot moški emancipirani. Takšne zveze so navzven sicer lepo videti in zbujajo vtis, da so bolj zdrave, po drugi strani pa ogromno mojih prijateljic vztraja v razmerjih, kjer partnerja živita kot brat in sestra, brez seksa in strasti, v neki interesni skupnosti. Ne bi mogla reči, da so srečne.
Verjamem, da obstaja neka višja raven, h kateri se evolucijsko pomikamo. Brala sem knjige psihologa Roberta A. Johnsona, ki je že v osemdesetih pisal knjige o ženskem in moškem principu ter o romantični ljubezni. Ta po njegovem skriva v sebi ogromen potencial, zahodnjaška družba jo je zato postavila na piedestal, kjer je zamenjala religijo. Tista mistična, božanska izkušnja, ki jo doživljaš v romantični ljubezni v fazi zaljubljanja, je primerljiva z mističnimi izkušnjami v stiku z božanskim, nečim višjim od človeka. A glede na to, da religija v naši družbi pravzaprav nima skoraj nikakršne vloge več, je njen prostor prevzela romantična ljubezen. Ta pa je postala žrtev neverjetno komercializacije. Johnson obenem pravi, da ne smemo zanemarjati velikanskega potenciala romantične ljubezni oziroma faze zaljubljenosti, ki morda na nas lahko učinkuje zdravilno in nas popelje na novo evolucijsko raven. Toda vse te reči se dogajajo in razrešujejo na individualni ravni, v posameznikovih notranjih bojih. Film Ljubezenska odiseja je prikaz moje osebne bitke, kako sem se izvijala iz patriarhalnega sistema. Moja mama sicer ni bila nikakršna feministka, toda …
… ni bila preveč srečna v svojem zakonu. Na to se nanaša moje naslednje vprašanje: Kakšen je, po vašem mnenju, vpliv primarne družine na iskanje partnerja? Iz dokumentarca je po mojem mnenju razvidno, kako vas strah, da ne bi ponovili napake vaše mame in bili utesnjeni v zakonu, vodi k izbiranju enako mislečih fantov. Z drugimi besedami: »Krivi niso tvoji moški, temveč ti sama,« kakor je ugotovila vaša prijateljica Daša.
Menda je bila tudi moja mama prva v svoji družini, ki ji je kaj takega padlo na pamet, namreč da bi delala in ne bi bila samo gospodinja in mama. Na Nizozemskem je to sicer malo drugače, a že Rogierjeva babica je bila feministka – ko feminizem pravzaprav še ni niti obstajal. Že takrat se je borila za svoje pravice. Morda je moj boj, da se izvijem iz patriarhalnih vzorcev, bolj boj navznoter, saj sem na zunaj že vzbujala vtis, da sem samostojna. Počela sem stvari, ki sem jih sama hotela. Toda tisti trenutek, ko sem se zapletla v odnos s fantom, sem postala podredljiva in prilagodljiva, kar jim pa ni bilo všeč. Morda je to posledica moje bojazni pred tem, da bi me zapustili, da bi ostala sama …
Od neke določene starosti naprej sem si želela poroke in otrok, vendar sem si za kaj takega izbirala čisto napačne fante. Najbolj nemogoče: ali so bili že zasedeni, morda celo poročeni, ali so živeli pri materi … Tako sem lahko krivdo zvrnila nanje, namesto da bi si priznala, da sem jaz tista, ki še ni pripravljena na tako življenje. Ko pa sem dozorela in sem se odločila za materinstvo, sem si rekla: ne bom več izgubljala časa z moškimi, ki so čudni, avanture me ne zanimajo več. In ko sem spoznala Rogierja, je imel dekle. Rekla sem mu, da se lahko še vidiva, če je prost, če pa ima dekle, potem ne pride v poštev. In ko sva se videla naslednjič, dekleta ni imel več. Ko veš, kaj hočeš – in če si dovolj emancipiran, da si to drzneš naglas povedati –, se tisto zgodi. V tem kontekstu je zabavna zgodba o tem, da sem konec filma zmontirala, še preden se je snemanje zares končalo.
Zmontirala sem nek lep prizor, v katerem se drživa za roke in drsava na zaledeneli površini, v ozadju pa odmeva neka prekrasna ljubezenska pesem in vse je čudovito. Ta konec sem vsem s ponosom kazala in vsi so vzdihovali, oh, kako lepo. Potem pa se je film oziroma moje življenje začelo odmikati od tega predvidenega konca. Tako sem se odločila, da moram konec zamenjati, da je pravi konec filma resnica. In potem je šlo, kot bi mignil, tudi v montaži sem zelo hitro napredovala.
Vas je morda kdaj obšel občutek, da bi vaša zveza preživela, če ne bi snemali tega dokumentarca oziroma da vam je bilo več do filma kot do Rogierja?
Kamera je bila od samega začetka sestavni del najine zveze. Spoznala sva se na master classu, kjer sva oba predstavljala svoje filme, on je prebral scenarij za mojega in vedel, v kaj se spušča. Prav on je, potem ko sva se prvič poljubila, izvlekel kamero in predlagal, da bi to posnela. Odtlej sva snemala vse pomembnejše dogodke v zvezi. Ne vem, kaj bi bilo z nama, če naju kamera – seveda je šlo za malo kamero – ne bi tako rekoč ves čas spremljala. O tem sva se že pogovarjala. Ampak ko se je enkrat začelo, se – vsaj meni – odpovedati temu dokumentarcu ni zdela opcija. Film se je tako zavlekel, ker sem vmes rodila, otroka tri leta dojila, bila sem doma in se posvečala materinstvu, vmes sem sicer pisala scenarij, a nisem delala.
Kdaj ste začeli s snemanjem in koliko posnetega materiala se je v teh letih nabralo?
Ko je bil sin star tri leta, to je bilo leta 2011. No, takrat sem se odpravila snemat svoje bivše fante, in to s snemalno ekipo. Dogajanje med nama z Rogierjem sem seveda snemala že prej, a z malo kamero. Leta 2012 smo začeli montirati, kar je trajalo poldrugo leto. Materiala je bilo za tristo ur, groza! Postprodukcija je trajala še pol leta.
Ena od asociacij, ki se mi porodi ob kameri v vsakdanjem življenju, najbrž tudi zato, ker je Nizozemska dežela, kjer se je rodil Veliki brat … Vam je kdo rekel, da vaš dokumentarec spominja na resničnostni šov?
Tudi jaz sem to videla in o tem tudi nekje pisala, čeprav vendarle menim, da moj film premore nekaj umetniških elementov, medtem ko je gledati Velikega brata včasih prav neprijetno, ker so tam ljudje preveč razgaljeni ali razbesnjeni. V mojem dokumentarcu so tako prizori vendarle podloženi z neko lepo glasbo ali pospremljeni z lepimi, asociativnimi kadri. Prizori prepiranja z Rogierjem so vedno omehčani z glasbo, čeprav je včasih šlo za zelo konkretne in trde zadeve.
Material, ki sva ga posnela, je bil tako intenziven in močan, da sem te prizore kazala televiziji, ki je prva vstopila v sofinanciranje, in skladom – prav po zaslugi teh posnetkov, ker tedaj še nisem obiskala svojih nekdanjih fantov, imela sem le nekaj arhivskih posnetkov, sem dobila subvencijo. Bilo je izjemno intimno, a vendarle s priokusom filma, ne (resničnostne) televizije.
Kakšni so bili odzivi na premieri dokumentarca na Hrvaškem in na Nizozemskem? Ste si ga drznili predvajati tudi v Karlovcu, svojem rojstnem mestu?
Ja, tudi v Karlovcu so ga predvajali. Skoraj prepričana pa sem, da tega filma ne bi ustvarila, vsaj ne v takšni obliki, če bi živela na Hrvaškem. Toda iz položaja, v katerem sem zdaj, mi je bilo laže. Slišala sem samo dobre, pozitivne odzive. Tudi obiskanost kinodvoran, v katerih so ga predvajali, je bila dobra, enako tudi na Nizozemskem. Nizozemci so se najbolj smejali v trenutku, ko mi Rogier zabrusi, da zaradi specifične balkanske miselnosti vedno delam iz sebe žrtev. Ko pa so film predvajali v Zagrebu, v okviru festivala Zagreb Dox, je bila na premieri celotna zasedba političnega vrha. Prišli so tudi vsi moji bivši fantje, pa moji sorodniki, in tam se nihče ni smejal. Mislila sem si, oh, tole pa ne bo šlo, pa se je izkazalo, da je bilo občinstvo tako molčeče zgolj zaradi prisotnosti vseh uglednih gostov.
Največja razlika med dojemanjem vsebine dokumentarca je v tem, kateri fantje so bolj priljubljeni med gledalkami v različnih državah. Na Hrvaškem je absolutni favorit Pavel. Ko je bila v Zagrebu premiera, so se je udeležile tudi nekatere moje sosede, upokojene gospe, in Rogier je snemal s kamero. Gospe so ga opazile in takoj začele komentirati: aha, to je on, saj v živo sploh ni tako visok kot na filmskem traku, brez veze, morala bi biti s Pavlom. Rogier na srečo ni ničesar razumel. Naslednji dan, ko sva se s Pavlom podala po trgovinah na lov za kakšnimi spominki, ga je neka prodajalka prepoznala in bila vsa vzhičena.
Kako pa je vse to doživljala Tanja, Pavlova žena, ki tudi nastopi v dokumentarcu in bi jo, po nekaj prizorih sodeč, morda lahko začel najedati črv ljubosumja …
Tanja me je poklicala, ko si je ogledala film, in takoj ustrelila: Rogier je najboljši od vseh, ostani z njim! Sicer pa so vsi nastopajoči film zelo dobro sprejeli. Vsem sem še pred premiero poslala na ogled odlomke, v katerih se pojavljajo, a si jih nihče ni ogledal. Imeli so popolno zaupanje vame, kar sem sprejela kot velik poklon meni in mojemu delu.
Pred Ljubezensko odisejo ste med drugim posneli kratki dokumentarec, kjer je v središču pozornosti skupina ljudi različnih narodnosti, ki živi v nekakšni skupnosti v hiši v Rovinju. Očitno vas ljudje najbolj zanimajo, toda ali bolj z antropološkega ali s psihološkega vidika?
Ta film je že star. Posnela sem jih kar nekaj, a vedno kratke. Večinoma sem se lotevala tem v zvezi z ženskami, kaj pomeni biti ženska, vedno sem bila za film motivirana s kakšnim osebnim problemom, potem pa sem spraševala in snemala ženske, kako se one spopadajo s tem. Naredila sem filmIskrivljeni odrazi, ki je bil prikazan v Ljubljani na festivalu Mesto žensk in govori o tem, kako so ženske prikazane v medijih. So bodisi mlade in lepe bodisi stare in pametne. Moški so po drugi strani lahko pametni v vseh življenjskih obdobjih.
Ženske so rdeča nit mojega ustvarjanja, z njimi so povezani tudi moji naslednji projekti. Če povem natančneje: spoznavanje sveta na ženski način, kako doživljamo okolico, ljubezen, same sebe ipd.
Ali se vam oznaka »ženski film« – po analogiji z »žensko literaturo« (ang. chick lit) ne zdi slabšalna? Ste užaljeni, če vam kdo reče, da so vaši filmi »ženski«?
Nisem, niti nisem preveč razmišljala o tem. Sem feministka, in to v pomenu tele modrosti: »Vsaki ženski rečem, naj se prime za vagino in se vpraša, ali želi sama odločati o tem, kdo bo vstopal vanjo, ali želi, da o tem odloča nekdo drug. Če hoče odločati sama, je feministka.« Ne pripadam pa nobeni feministični skupini, feminizem ni monolitno gibanje.
Moj način spoznavanja sveta je primarno ženski. Ker sem ženska, vse drugače doživljam. Ko opazujem svojega sina pri igri s prijateljico in se glede česa sporečeta, on trmasto kriči, tolče, grize … dokler ne doseže svojega. In potem je srečen. Dekletce pa ne more prenesti, da je on nesrečen. Če najprej uveljavi svojo voljo in je on zavoljo tega nesrečen, raje popusti ali najde neko tretjo rešitev, ker si želi, da bi bila skupaj. Ta želja po biti skupaj izhaja iz našega ženskega principa. Prepričana sem, da bi bilo na svetu manj vojn, če bi bolj upoštevali ta ženski princip v naši družbi. Ko rečem ženski princip, s tem ne mislim, da se zavzemam, da bi moralo na vodilnih položajih v gospodarstvu ali politiki biti več žensk, temveč več ljudi, ki se ravnajo po ženskem principu. In so zaradi mene lahko tudi moški. Predvsem je pomembno, da najdejo ravnovesje med ljubeznijo in svobodo, med ambicijo in čutom za skupno. Pri tem nimam v mislih moških in žensk po spolni delitvi, temveč moški in ženski princip. Novi film, ki ga delam, je raziskava o ženskem principu v ljubezni – kaj se nam dogaja, kaj nam prinaša.
Katera od naštetih avtoric knjig ali filmov bi najraje bili: Elizabeth Wurtzel, Helen Fielding ali Lena Dunham? Vse pri svojem umetniškem ustvarjanju izhajajo iz sebe in lastnih izkušenj, kar včasih že meji na ekshibicionizem, predvsem pri Wurtzlovi in njeni knjigi Prozac Nation(po katerem je bil leta 2001 posnet istoimenski film). So vas kdaj primerjali s katero od njih?
Najraje bi bila Lena Dunham, gledala sem Dekleta in ob tem zelo uživala, odkrila sem jo sicer šele pozneje, ko sem že zaključila svoj dokumentarec. Fenomenalna je, zelo nadarjena, zdi se mi predstavnica neke nove generacije, ki sprejema samo sebe, kakršna je. Za Leno Dunham se zdi, da se dobro počuti v svoji koži, poleg tega je kreativna. Mislim, da sama pri njenih letih še zdaleč nisem bila tako sproščena. Za to sem potrebovala mnogo daljši proces. Ampak nisem še slišala, da bi me kdo primerjal z njimi. Pač pa so Ljubezensko odisejo primerjali z Zvestobo do groba po romanu Nicka Hornbyja ali s filmom Strti cvetovi, čeprav mi nobeden od njih ni bil ne v navdih niti se mi ne zdi, da bi imeli z mojim kakšne vidne vzporednice. Zato pa sem, ko sem se že ukvarjala s svojim dokumentarcem, naletela na podoben izdelek mladega Angleža Chrisa Waitta, ki je obiskoval svoja nekdanja dekleta in o tem posnel A Complete History of My Sexual Failures (2008; Izčrpna zgodovina vseh mojih seksualnih polomov). Gre za igrani dokumentarec, saj njegova resnična dekleta niso privolila v pogovore pred kamero, in je zelo zabaven in zanimiv, ker osvetljuje enako temo, le da on govori o seksu, jaz pa o ljubezni.
In kaj je za vas ljubezen?
Po tem filmu in odkar sem rodila, mi je postalo jasno: ljubezen je sprejemanje, in to popolno, brezpogojno. Takoj sem se zavedela, da karkoli že bo z mojim otrokom, ga imam rada, in da se ne more zgoditi nič, zaradi česar bi ga nehala ljubiti. Gre za čustvo, ki ni pogojevano z vzajemnostjo, nobenega daj-dam ni v tem odnosu, kar je ponavadi problematično v zvezah. Izkušnja materinstva od nosečnosti naprej je verjetno zadovoljila neko mojo potrebo po biti z nekom skupaj, obenem pa me je izučilo, da sem morala otroka, če sem mu hotela še naprej izkazovati ljubezen, spustiti stran od sebe, da sam hodi okrog, da mu včasih spodrsne in pade. Preplet svobode in ljubezni, skratka. Morda zveni idealistično, a menim, da je naša naloga ljubiti drugega, obenem pa biti v stiku s samim seboj. Takšno razmišljanje je verjetno posledica patriarhalnega okolja, v katerem sem odrasla, saj vidim, da moje nizozemske prijateljice teh težav nimajo, že od mladih nog so jih vzgajali, da vse lahko naredijo same in da nikogar ne rabijo. Toda morda je prav to njihov problem: da so preveč samostojne in nedostopne. To je druga plat medalje.