Prenaivne ilustracije znanosti
20. 10. 2015
Po Gravitaciji Alfonsa Cuaróna se je v kinodvoranah pri nas in po svetu znova pojavilo delo, ki je sprožilo žmohtno polemiko o tem, koliko je sploh znanosti v filmskem žanru znanstvene fantastike.
Tudi Marsovec Ridleyja Scotta se namreč promovira kot znanstvenofantastično delo, ki naj bi se na račun znanstvene doslednosti in eksaktnosti odreklo fantastiki v filmskih podobah. Ali to pomeni, da smo priča rojstvu novega žanra, nekakšni znanstveni fikciji?
O tem, da med znanostjo in žanrom znanstvene fantastike (tako filmske kot literarne) obstaja realno razmerje, ni treba izgubljati besed. Številni znanstveniki so že ničkolikokrat izrecno poudarili tako to, da jih je prav mladostno navdušenje nad žanrom znanstvene fantastike pripeljalo do tega, da so se pri odločanju glede študijske smeri usmerili v znanost, kot tudi to, da jih je tudi pozneje, ko so že delovali na svojem znanstvenem področju, prav ta žanr spodbudil, da so bili v svojih razmišljanjih o tem, kaj vse bi bilo v znanosti mogoče izpeljati, drznejši in velikopoteznejši. In obratno: avtorji znanstvenofantastičnih del vseskozi ponavljajo, kako je eden poglavitnih virov njihovega navdiha prav polje znanosti s svojimi brezmejnimi možnostmi razvoja v prihodnosti. Lahko bi torej rekli, da za bogato in raznovrstno znanstvenofantastično produkcijo preprosto potrebujemo nenehen dotok svežih znanstvenih dognanj.
Razmerje med znanostjo in znanstveno fantastiko je torej vseskozi potekalo v obe smeri. Toda pri tem je znanost izrazito neposredno oplajala žanr, se z njim prepletala, vanj neposredno vstopala; na drugi strani pa je bila spodbuda, ki jo je znanstvena fantastika dajala znanosti, veliko bolj posredna, posredovana skozi samo osebnost znanstvenika. A tisto, kar je bilo v tem razmerju najbolj pomembno, je dejstvo, da sta v tej izmenjavi obe strani ostajali avtonomni. Namreč, v udejanjenju znanosti, v znanstvenih utemeljitvah in dokazih, ni prav veliko prostora za domišljijo. Na drugi strani, torej v znanstvenofantastični produkciji, je tega prostora za znanost resda nekaj več, a dela v tem žanru (pa naj gre za literaturo ali film) vendarle ne smejo povsem pozabiti na »neznanstvena« pravila žanra, na pripovedno logiko, ki ji mora zgodba slediti, na oblikovanje likov in dramatično napetost. Tisto najpomembnejše v tovrstnih delih je namreč zgodba, medtem ko je znanost tista, ki v njej nastopa kot eden od protagonistov.
Toda v zadnjem času se je vsaj v kontekstu filmske produkcije v tem žanru (posamezne primere poznamo tudi s področja literature, kjer pa imamo bolj kot z leposlovjem opraviti s poljudnoznanstvenimi besedili) začelo pojavljati vse več del, ki se na neki način trudijo, da bi bila najprej in predvsem ilustracija znanstvenih dognanj ter da bi njihove podobe in zgodba, ki jo tvorijo, sledila predvsem znanstvenim, ne pa pripovednim pravilom. Vsaj tak je vtis, ki ga hočejo ustvariti, oziroma so take predstavitve, s katerimi nas »ogrevajo« pred dejanskim ogledom dela. Tako Gravitacija kot Marsovec – pri obeh bi lahko s precej veliko gotovostjo domnevali, da sta pri svojem potencialnem občinstvu dokončno odločitev za ogled spodbudila predvsem kot nova hollywoodska spektakla – sta želela gledalca pred ogledom prepričati, da sta morda res še vedno tudi klasična žanrska spektakla, a da sta od večine preostalih tovrstnih del vendarle drugačna, saj naj bi na povsem nov način odmerjala mesto znanosti v njem. Tako se je Gravitacija promovirala ne samo kot prva 3D-upodobitev življenja v breztežnostnem prostoru, pač pa predvsem kot z znanstvenimi dognanji skladna 3D-upodobitev življenja v breztežnostnem prostoru. Taki samoopredelitvi – zanjo bi domnevali, da je prej maslo studia, pod okriljem katerega je nastala, kot pa samega avtorja – se je po prihodu filma v kinodvorane smejala večina znanstvene srenje. Drug za drugim so se vrstili pikri teksti, ki so nizali vse znanstvene nedoslednosti in zgrešene ali prenaivne ilustracije znanstvenih dognanj.
Zagovorniki takega pristopa k žanru znanstvene fantastike so kot vzornika vseskozi navajali Stanleyja Kubricka in njegovo delo 2001: Odiseja v vesolju. Res je sicer, da sta se Kubrick in Arthur C. Clarke pri obravnavi tem umetne inteligence, potovanja po vesolju in geostacionarnih vesoljskih postaj v veliki meri oprla na takratna znanstvena dognanja. A Kubrickovo delo še zdaleč ni njihova suhoparna ilustracija, temveč epska, celo monumentalna ter vizualno osupljiva, prav tako pa tudi »metafizična« meditacija o kozmičnih razsežnostih človekove težnje po iskanju smisla, njegove iracionalne želje, da doseže nedosegljivo. V idejno-duhovnem pogledu nobeno od prej omenjenih del Odiseji ne seže niti do gležnjev, saj gre bolj ali manj za dokazovanje tehnične virtuoznosti produkcije in zmožnosti sodobne filmske tehnologije.
Res je sicer, da so po Kubrickovi Odiseji številni pričakovali, da se bo žanr znanstvene fantastike otresel svoje naivnosti in izrazite prevlade fantastične dimenzije. A to se še dolgo potem ni in ni hotelo zgoditi. Pri tem je zanimivo, da danes številni znanstveniki radi povedo, kako je eno prvih avdiovizualnih del, ki je uravnotežilo pola fantastike in skladnosti z znanstvenimi dognanji, televizijska serija Zvezdne steze, na katero danes mnogi gledajo izrazito podcenjujoče. Res je, da je v njej veliko naivnosti in da v upodobitvah vesolja in njegovih domnevnih prebivalcev prevladuje izrazito antropocentričen pogled. A po drugi strani ima serija v znanstvenih krogih že prav kultni status, kar ji brez znanstvene »tehtnosti« gotovo ne bi uspelo. Ob tem pa ji je uspelo napovedati tudi nekaj takih znanstvenih dosežkov prihodnosti, kakršne danes že srečamo v vsakdanjem življenju. Spomnimo se na primer njihovega univerzalnega prevajalnika. Kaj drugega kot ena možnih izvedb tega je Googlov servis za prevajanje, ki se imenuje Google Translate. In še: kdor se spomni njihovega »holodecka«, danes sorodno napravo lahko vidi v različnih simulatorjih virtualne resničnosti. Tudi teleportiranje danes ni več le stvar nore domišljije. Resda je znanstvenikom za zdaj uspelo na daljavo prenesti le foton, a to vsekakor predstavlja obetaven začetek. Androidi in naprave za ustvarjanja videza nevidnosti pa so tako že stvar realnosti.
Če se na področju žanra znanstvene fantastike še dolgo po Odiseji ni nič bistveno spremenilo, pa je zato zanimivo spremembo prineslo novo stoletje. V njem se namreč pojavi niz avdiovizualnih del, ki se žanra znanstvene fantastike lotijo z novim pristopom. V zasnovo žanra so namreč poskušali vnesti izrazito realistično upodobitev. No, vsaj znotraj kanonov znanstvenofantastičnega imaginarija. Ena prvih tovrstnih stvaritev, torej del, ki so ob realističnem pristopu iz žanra poskušala izgnati tudi pogosto prenabuhle elemente fantastike, je bila televizijska serija Bojna ladja Galaktika. Ta je vso fantastiko zgostila v izhodiščnem zapletu zgodbe, a še tu je bila ta veliko bliže znanosti kot sicer. V njej smo namreč sledili zgodbi o večji skupini ljudi, 50.000 beguncih, ki so bežali pred lastno stvaritvijo – z umetno inteligenco oplemenitenimi roboti, ki so hoteli svojo podobo oblikovati po podobi svojega stvaritelja, torej človeka, a tega nato tudi dokončno iztrebiti in v vesolju izbrisati vsako sled za njim. Serija, ki je trajala štiri sezone, je načela številne, za ta žanr resnično neznačilne teme: od moraliziranja okrog dopustnosti razvoja umetne inteligence do prevpraševanj odzivov družbe na »teroristične napade«.
Prav zato se Bojna ladja Galaktika kljub svoji neznanstvenosti in neskladnosti z dognanji znanosti še vedno zdi veliko bolj vznemirjajoča kot znanstveno podprti deli – Gravitacija in Marsovec. Prav tako pa tudi z vidika pripovednega zanosa, zanimivosti zapleta in idejno-duhovnih vprašanj, ki jih odpre, ne nazadnje pa tudi kompleksnosti in živosti likov, ki so nosilci njene zgodbe, bolj vznemirja gledalčevega duha in nagovarja njegovo osebo. Seveda, znanost je lahko vir navdiha in čudovito je, ko se to udejanji. A ustvarjalci naj vendarle še naprej pripovedujejo zgodbe, ne pa razlagajo ali ilustrirajo znanstvene koncepte.
Pogledi, let. 6, št. 19, 14. oktober 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
