Veličastna manifestacija obilja
Svet, kakršen bi rad bil
Včasih tudi za ceno povzročanja neposredne škode in bolečin drugim: znano je, da je kraljevina Belgija še sredi prejšnjega stoletja v svojih paviljonih v posebnih ogradah razstavljala divjake iz Konga (zadnji človeški živalski vrt je bil na ogled v Bruslju leta 1958). V primerjavi s to zgodbo je anekdota o Sovjetski zvezi in njenih nakanah, kako se prikazati kot tehnološko napredna država, prav nedolžno zabavna. V SZ so na vrhuncu hladne vojne na eni takih razstav želeli svetu sporočiti, da niso zmožni le pošiljati ljudi v vesolje, temveč so sposobni več kot zgledno poskrbeti tudi za svoje ljudi, ki ostajajo na tleh. In to z izumi, ki lajšajo vsakdanje življenje, predvsem sovjetskim ženskam. Toda bele tehnike, ki je blestela v sovjetskih paviljonih, mali ljudje, nagneteni po človeških čebelnjakih in med kuhanjem stisnjeni v zloglasne komunalke, niso uzrli še svoj živi dan ...
Vendarle pa svetovna razstava, ki se ji danes reče Expo, ni prav pogosto tako rekoč pred tvojimi vrati, le malo čez mejo. In v imenu novinarske radovednosti, ki se je nikdar ne spodobi krotiti, se človek pusti pregovoriti v marsikaj. Kar je videti na sejmišču na obrobju Milana, bi z dvema besedama lahko opisala kot »človeški diznilend«. Jasno, da te obisk diznilenda ne more kdovekako kulturno obogatiti, saj je tam vse umetno in fiktivno – lahko pa te prav ta izkrivljeni poskus prikazati verodostojen odsev sveta napelje k razmišljanju.
Prva stvar, ob katero se k moraliziranju nagnjeni cinik obregne, je prehranska tematika. Kako nahraniti planet, je umestno vprašanje in prizadevanja najti učinkovit odgovor nanj so plemenita – gotovo pa s tem ni imelo opraviti nič od tega, kar se je ponujalo pogledu na milanskem Expu. Plastični pršuti, ribe, grozdje in kolobarji sira, ki so povisevali s stojnic, nanizanih vzdolž glavne avenije na razstavišču, so bili nadvse priročna metafora za stanje duha, ki je prevevalo prireditelje. Spet je šlo za bahavost in ekshibicionizem tistega dela sveta, ki mu je prehranjevanje tako samoumevno, da hrani bodisi ne posveča niti hipca pozornosti ali naklonjenosti bodisi mu je hrana najvišji, če ne kar edini smisel obstoja. Tole se sliši protislovno, a ni: v razvitih družbah blagostanja je najbolj naravno odpreti vratca hladilnika in si v soju luči izbrati, kar ti srce poželi. Nekateri to počno nagonsko in hrano doživljajo zgolj kot gorivo za organizem, drugi se s pretanjeno skrbjo podajo že v supermarket (ali raje trgovino z bioživili), nato pa so o hrani sposobni premlevati ure in ure, še s polnimi usti. Ne prvi ne drugi pa hrane ne jemljejo kot privilegija, ki ga včasih ni ali za katerega se je treba potruditi. Prej kot neko osnovno, neodtujljivo pravico.
Razumljivo je, da so med obiskovalci Expa prevladovali oni, ki o hrani meljejo še s polnimi usti. In res si kolebajoči radovednež ne bi mogel izbrati boljšega kraja kot milansko sejmišče, da si prizna, kako pomembno vlogo ima hrana v naših življenjih. Na Expu, obsijanem s prijaznim jesenskem soncu, je vrvelo od množice srečnih ljudi, ki so švigali med ljubko okrancljanimi nacionalnimi paviljoni, ne vedoč čisto dobro, kam po »droben oblizek«: na zrezke k Argentincem, po slovenski šmorn, na maroški kuskus ...? Ali raje kar na vse, seveda ne hkrati, temveč po vrsti, saj so porcije majhne (čeprav nič manj zasoljene)? Človeška reka, ki je valovila od enega do drugega kotla ali rešetke, kjer se je vse cvrlo in brbotalo, ni imela nobene druge skrbi kot kaj izbrati, da bodo brbončice bolj vzdražene. Podoba sveta, ki jo je ponujal pogled na sejemski prostor, je bila eno samo lagodje, spokojnost, ljubezen. Najboljše v najboljšem od vseh možnih svetov, skratka.
A odsev sveta, ki ga podaja Expo, je ukrojen po denarju, ki so ga bile razstavljavke pripravljene nameniti. Nekako tako kot na tistih zemljevidih, kjer so države narisane glede na število prebivalstva, recimo – ki dajo povsem izmaličeno podobo. Solidno stoječe, spodobne države, ki se nimajo česa sramovati, so si omislile večnadstropne paviljone ob glavni aveniji. Ob njih so se vile kolone obiskovalcev, vsakdo si je želel pokukati vanje (in kaj poskusiti). Revnejše države t. i. globalnega juga (ki pa so po nekem hecnem ne-naključju pokrivale več kot polovico sveta: Afrika, Azija, Srednja Amerika) so se predstavljale v neke vrste lopah. Štiri so si delile po eno lopo, mnogo manj razkošno in z eno samo etažo. Tako kot v resničnosti, kajne? Za nameček so bile včasih združene ne le po zemljepisnem ključu, temveč glede na namembnost ali kar poslanstvo: pridelovalke kave so se gnetle v isti lopi, pridelovalke začimb skupaj, čez cesto so bile pridelovalke oreščkov ipd. To pa je bilo že skoraj podobno supermarketu, kjer kupci točno vedo, h katerim policam se morajo usmeriti. Etiopija, Uganda in Gana so tu pač samo zato, da od njih dobivamo dobro (in poceni) kavo, mar ne? Pred njihovimi pritličnimi hiškami ni bilo vrst čakajočih, vsakdo je lahko prišel in spil rjavkasto tekočino iz plastičnega lončka, ki je bila s ceno enega evra menda najcenejša reč na sejmišču.
Expo je veličastna manifestacija obilja, kamor se v 21. stoletju res ne sme več privleči divjakov in jih razstavljati v ogradah, lahko pa se jih nauči skuhati (in prodajati) dobro kavo. Expo je naš svet, kakršen bi rad bil – po meri zahodne družbe, ki potrebuje svoje divjake, samo drugače jih je poimenovala. Svet, v katerem je hrane v obilici in kjer lučka v hladilniku gori tudi podnevi. Ker je tudi elektrike v obilju in je dobrina, ki je zagotovljena malone z deklaracijo o človekovih pravicah. Le kdo si ne bi želel živeti v takem svetu? Čeprav je lažen, ker v najboljšem primeru obstaja samo za polovico sveta.
Ko se je zmračilo, so se začele prižigati luči, tudi tiste na t. i. Drevesu življenja (37-metrski inštalaciji, izdelani po da Vincijevih skicah, op. p.), ki bi ga bilo menda preveč komplicirano razdreti, pa bo na milanskem sejmišču ostal kot Eifflov stolp v Parizu. Drevo je mežikalo v stoterih barvah, ki so odsevale v očeh navdušenih obiskovalcev. Če k temu dodate še stojnice, od koder se vse kadi in diši, pa nastope raznih folklornih skupin, dobite točno to, kar si mislite: čisto pravo božično romantiko.
Ampak dan je bil naporen, pohajkovanje med paviljoni in neprestano odločanje med stotero možnostmi, kaj okusiti, človeka izmozga. Proti deseti uri zvečer se smer toka človeške reke začne nepovratno obračati v drugo smer, proti izhodu. Spustila se bo z lahnim padcem v podzemlje, kjer se bo porazdelila v vagone metroja, ki bodo odbrzeli proti središču mesta, spotoma pa na vsaki postaji izpljunili po par prebivalcev tega našega krasnega sveta. Samo kaj, če se kje zaskoči? Na ploščadi pred vhodom v končno postajo milanske podzemne pri razstavišču Rho se je v trdi temi razprostirala nepregledna množica ljudi. V odblesku svetilk z bližnje železnice in vozla obvoznic ni bilo razbrati, kaj se dogaja. Na srečo so se svetile tudi luči policijskih avtomobilov, policisti, ki so se raztepli med množico, pa so potrpežljivo pojasnjevali, da tudi sami ne vedo, kaj točno je narobe, da so rekli, da se je pokvarila podzemna. In da bodo zdaj po nas prišli avtobusi, le mirno naj počakamo.
Preskok ne bi mogel biti globlji. Iz ležernega sprehajanja med paviljoni v neobvladljivo širino noči, kjer si eden od tisočih, ki si želijo tisto, česar najbrž ne bo mogoče kmalu dobiti: mesto na avtobusu, ki bo odpeljal stran. Brez sidra si in stopaš, kamor te nosi. Iz drobcev razburjenih pogovorov ni mogoče izluščiti ničesar uporabnega. Pomakne te bliže cesti, po kateri res vozijo avtobusi, a so vsi polni in ne ustavljajo. Pametni telefon ne ponuja pametnih rešitev. Edino, kar preostane, je čakati. Kako malo je treba, da pomembne postanejo res samo stvari, ki so pomembne: koliko vode je še v plastenki, koliko črtic ima telefon. Obilje hrane in neprekinjena oskrba z elektriko sta oddaljen privid. To je resničnost, kakršno doživljajo ljudje, ki se nekje drugje, a ne tako daleč, gnetejo za svoje mesto na nekih drugih avtobusih. Ni pomembno, ali so še malo prej uživali vse blagostanje, ki ga podoba sveta, kakršen je na ogled na Expu, lahko ponudi. Čisto mogoče, da ga še nikoli niso skusili na lastni koži, pa jih je pritegnila podoba, zloščena do lažnega visokega sijaja. Slika, ki jo naša polovica sveta projicira preostali polovici, tudi na svetovnih razstavah, je takšna, da bi bilo težko ne pričakovati, da se prebivalci tiste druge, manj srečne polovice, na neki točki ne bodo naveličali svojega manj srečnega življenja in se odločili pomakniti drugam, v svet, kjer so hladilniki vedno polni in lučke v njih – kakšen simbol potratnosti! – svetijo tudi podnevi. Vsaj razumeti jih je treba, je ena od misli, ki se porodi med brezupnim čakanjem v temi in zoprnem, rahlem hladu. Tako kot bo treba razumeti, da se bo čakanje pod milanskim nebom zavleklo dolgo v noč, ki ne bo prijetna, ker so utrujeni in lačni pripadniki človeške vrste lahko zelo egoistični, tečni, celo napadalni ... Tisti, ki takšnega neprostovoljnega čakanja niso vajeni, tem bolj ...
Na srečo je bila v podzemni res samo okvara in ne kaj nevarnejšega ali dolgotrajnejšega. Popravili so jo, luknja na površju je spet začela požirati človeško reko in gotovo smo vsi prišli domov, še preden je ugasnila zadnja črtica na telefonu. Odgovor na hipotetična razglabljanja, kaj bi se zgodilo, če ne bi, najdemo v poročilih in posnetkih nekih drugih človeških množic, ki še vedno čakajo na svoj sedež na avtobusu ali mesto na vlaku. In zakaj bi bili oni pri tem kaj manj nejevoljni, saj smo vsi pripadniki iste vrste? Ali: zakaj oni ne bi imeli pravice do izbire, po katerem živilu iz hladilnika poseči?
Pogledi, let. 6, št. 21, 11. november 2015