Zastrta erotika: Todorče Atanasov in Miha Maleš
Pod kožo ženskega telesa
08. 12. 2015
Razstava, ki v Savinovem likovnem salonu v Žalcu sooča dva slikarja in dve generaciji, »tisto« Mihe Maleša in »to« Todorčeta Atanasova – Dialog med čustveno globino in likovno površino ženskega telesa, dokazuje, da je ženski akt lahko mnogo več kot le podoba golega ženskega telesa.
Tudi mnogo več kot le objekt želje in več kot zgolj študija človeškega telesa ali obsesija ali izzivalni predmet, ponujen moralistični družbi. Oba slikarja sta v podobe položila svoja čustvena stanja, jim podelila simbolni pomen in skrila ključ za branje njunega sporočila. Zanje sta (po)iskala ustrezni likovni izraz, gesto in modulacijo, strukturalni drobir, ki obeleži posameznikovo slikarsko prakso. Razstava postavlja vprašanje, ali je vsaka podoba gole ženske že božanska Venera ali pa le »plakat poželenja«. Ali pa je morda podoba ženske, ki s svojo tiho erotiko pripoveduje zgodbe, ki niso ne božanske ne »plakatne« zgodbe sodobne »super ženske«? Avtorica razstave, umetnostna zgodovinarka Alenka Domjan, je želela slediti naravi pogleda obeh umetnikov in njuni slikarski praksi.
Mihi Malešu (1903–1987) je dodelil mesto v zgodovini slovenske umetnosti že starosta slovenske umetnostne zgodovine France Stele in opisal, da je bil Maleš mojster v primitivistični risbi finih obrisnih črt in v grafiki liričen, z mladostno erotiko in naivnim pesniškim »nastrojem«. Domjanova je znatno dopolnila Steleta, Maleša je uvrstila v generacijo, ki je imela stik z impresionisti in ekspresionisti; postavila ga je tja, kjer se je kalil slovenski modernizem, in mu sledila na poti, kjer je odkrival »avanture v slikarskih izkušnjah«: najprej je pri dunajski secesiji in pri Klimtu odkril erotični esprit, pozneje pri Matissu našel barvno intenzivnost francoskega fauvizma. A kot ugotavlja Domjanova, je bil Maleš vendarle sam svoj; kar je iz zakladnice umetnostnih prvin jemal, je vanjo tudi vračal.
Maleš je plašno tipal in odkrival principe modernizma, Todorče Atanasov (1953, Makedonija) pa je začel študirati slikarstvo na ljubljanski ALU v času, ko je bil v svetu evropske umetnosti modernizem že kanon (1973), in to dejstvo še kako odzvanja v njegovi umetnosti. Slikarstvo je specializiral pri prof. Janezu Berniku in grafiko pri prof. Bogdanu Borčiču. To je bil čas, ko se je še cenila veščina, ko je torej še bilo pomembno, da obvladaš slikarski metje in virtuoznost v klasičnih grafičnih tehnikah. In Atanasov je oboje osvojil do potankosti. Kot je zapisala Domjanova, se je na začetku osemdesetih, ko je Atanasov začel stopati po samostojni umetniški poti, odpiral prostor novim poetikam in novi figuralnosti. Bil je pravi čas zanj, za njegovo mediteransko senzibilnost in za balkanski esprit. Čutnost, ki ga je vodila v grafiki, in osebni temperament, izražen v močnih barvah v slikarstvu, je Atanasov nadgradil z dobrim poznavanjem modernističnega izročila. V svojem slikarstvu je kondenziral najboljše od svetovne dediščine – vse od Cèzanna do Kandinskega in Marija Preglja ter Gabrijela Stupice. Atanasov je figuralik, ki princip gradnje abstraktne slike uporabi za nizanje prostorskih planov; in ko z igro bližine in globine ustvari medprostore, jih naseli s telesi, da skupaj zaživijo v barvnih modulacijah in oblikujejo »mentalno krajino«.
Miha Maleš, Ležeči ženski akt, 1938, olje na platno
Pri njegovih ciklih Ikone brezčasja in Medprostor najdemo sosledje podob na slikarskem platnu blizu filmskemu kadriranju kompozicije, kjer časovno zaporedje izgubi svoj pomen in ustvarja kolaž sočasja. Naša civilizacija z možnostmi, ki jih nudijo nove tehnologije in digitalni mediji, izgublja logiko časovnih intervalov, izgublja zavest o času, ki jo je izumila prav zato, da bi lahko merila dogodke in produktivnost delavcev ter da bi jih lahko nadzorovala in kaznovala. Atanasov ustvarja podobe, kjer vlada neizmerjen čas, čas, ki se je ustavil. Gledalec, ki se prepusti zapeljivosti naslikanih figur, se sooči s telesi, ki so čakala na izgubljeno znanje o sebi, čakala, da bi spet oživela. In kaj gledalcu ta telesa izrekajo (če parafraziramo in se sprašujemo skupaj z Jeanom Louisom Scheferjem)? Večno vprašanje, ki nam ga zastavljajo podobe: tiste, ki jih iščemo, in tiste, ki ji najdemo na dnu našega spomina ali nezavednega.
Niti Maleš niti Atanasov izrazito ne naglašata erotičnega naboja svojih podob. Njuni ženski akti ne vabijo s svojim telesom in pogledom na način, kot na primer Goyeva Gola Maja ali Manetova Olimpia, niti ne kličejo libida, kot ga kliče Courbetov naturalistični akt Izvor življenja. Predvsem so ženske v vsej svoji goloti pri Malešu, kot je zapisal Stele, naivne podobe erotike, pri Atanasovu pa izražajo spoštovanje ženske kot subjekta v harmoniji s subjektivnim dojemanjem lepote telesa in čustvovanja.
Ni zanemarljivo dejstvo, da se ta razstava ni zgodila v Ljubljani! S središčne pozicije slovenskega kulturnega esteblišmenta se zdi, da se vse ključne, najboljše, najsodobnejše in sploh naj stvari dogajajo v Ljubljani, kjer ostane tudi največ denarja iz sicer že tako slabo odvezane državne proračunske malhe, namenjene kulturi. Predvsem pa so za občutek »ljubljanocentričnosti« krivi osrednji slovenski mediji, tako tiskani kot elektronski in digitalni, ki pogosto ne najdejo dovolj prostora za obravnavo in predstavitev kulturnih dogodkov po različnih koncih Slovenije. Sicer ne pogosto, a vendar se zgodi, da se dobra ideja tudi ob zelo skromnem financiranju (ali pa prav zaradi tega) odlično realizira na t. i. kulturni periferiji in ne v Ljubljani.
Tako se v zadnjem letu in pol v Savinjski dolini, v Žalcu, ki je donedavnega še veljal za središče slovenskega hmeljarstva, odvija tudi zanimiv likovni program. Umetnostna zgodovinarka Alenka Domjan, ki je več let vodila Zavod za kulturne prireditve Celje in predvsem vodila in uspela pridobiti ustrezne prostore za Galerijo sodobne umetnosti v Celju, je ponovno začela intenzivneje sodelovati s Savinovim likovnim salonom v Žalcu (ta nosi ime po skladatelju Ristu Savinu). Projekt dialoga dveh umetnikov je začela z ustvarjalcema Matijo Brumnom in Francem Mesaričem, nadaljevala pa s soočenjem Eduarda Stepančiča in skupine iz KSEVTA (Dunja Zupančič, Miha Turšič in Dragan Živadinov) ter z aktualnim dialogom Mihe Maleša in Todorčeta Atanasova. In kot je zapisala o njunem dvogovoru: »Ne glede na čas nastanka slutimo sorodna znamenja – žensko telo v razprtju psihični strasti, drsečih po robnih predelih simbolnega – od temin do sijoče beline, od melanholije do tihe sreče.«
Pogledi, let. 6, št. 22, 25. november 2015
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
