Vstop v razkošno običajnost
Foto: Jože Suhadolnik
27. 01. 2016
Nocoj so, ob zvokih posebej za to priložnost napisane skladbe Draga Ivanuše, odprli temeljito prenovljeno Narodno galerijo. Po novem naj bi bila ta končno takšna, kot je za tako reprezentativno kulturno institucijo primerno.
Za naš prostor je prenova – izvedena večinoma z evropskimi sredstvi, ki pa so seveda tudi naša – pomemben dogodek in velik korak v smeri dokončnega uveljavljanja evropsko primerljivih standardov na tem področju. Za temi smo žal dolgo zaostajali, kar je tako posledica naše splošne kulturne ravni kot specifičnih zgodovinskih okoliščin, v katerih se je formirala najprej naša narodna zavest in pozneje nacija. Prav zgodba o ljubljanskem Narodnem domu, zgrajenem med letoma 1894 in 1896, je zgovorna in v marsičem značilna za naš prostor, ne samo na področju kulture.
Današnje domovanje Narodne galerije je bilo zasnovano in zgrajeno kot narodnobuditeljska utrdba. Ker smo bili, kar zadeva arhitekturno stroko, takrat še nedonošeni, nam ga je zasnoval slovanski brat, češki arhitekt František Škabrout, kar je najbrž razlog, da je zgradba videti kot pomanjšana verzija praškega Narodnega gledališča. Denar za zgradbo so zbirali na različne načine, a stroški so presegli zbrano, zato je v osnovi neorenesančno poslopje videti nekaj skromnejše, kot je bilo zamišljeno. Med drugim so izostali kipi v nišah na pročelju in notranje poslikave z »narodnimi motivi«. Nekaj naj bi jih prispevala Ivana Kobilca.
Po svečani otvoritvi so v »palači slovenstva« delovala različna društva, ki so po svojih močeh skrbela za kulturno pa tudi družabno dobrobit naroda. Kar zadeva slednjo, so se zlasti uveljavili plesi in maškarade, ki so jih v Narodnem domu največkrat prirejali Sokoli in za katere so pripravljali tudi dokaj ambiciozne scenografije, plakate in vse ostalo. Sokoli so seveda bili eden od najtrdnejših »udov« narodovega telesa in zato je bila v Narodnem domu tudi telovadnica, v kateri so se kalili mnogi mojstri tukajšnje gimnastike. No, v Narodnem domu je bilo še marsikaj. Desno od starega vhoda s Cankarjeve ulice je bila na primer restavracija, notri pa sta bila tudi balinišče in pivnica, s hladilnico piva vred. O kakšni galeriji ob začetku delovanja ni bilo niti sledu, prevladujoče potrebe so bile očitno še manj prefinjene, kultura še precej v znamenju čitalništva.
Naši likovni umetniki so bili takrat maloštevilni, razstavljali pa so lahko le po izložbah in v zasilnih prostorih. Prvo namensko likovno razstavišče, legendarni tivolski Jakopičev paviljon, ki ga je zasnoval Maks Fabiani, so postavili šele leta 1908, ob koncu prve svetovne vojne pa je bilo ustanovljeno Društvo Narodna galerija, ki se je začelo zavzemati za stalno postavitev del slovenskih umetnikov. Najprej so dobili nekaj prostorov v Kresiji, a fond zbranih likovnih del se je hitro povečeval, prostori so postali pretesni, hkrati pa je Narodni dom zapuščalo vse več tamkajšnjih društev, ki so v razmerah nove države južnih Slovanov večinoma prenehala obstajati. Tako je v zgradbo vstopila Narodna galerija in v njej so leta 1928 odprli prvo stalno razstavo. A čisto gladko ni šlo, saj je prihajalo do napetosti s staroselci, Sokoli, ki so v poslopju še naprej pripravljali svoje živahne telovadne in družabne dejavnosti. Sobivanje je bilo očitno dovolj težavno, da so se v Narodnem domu zgodili gradbeni posegi, ki so fizično ločili sokolski del od preostalega, večjega dela zgradbe. Takšna ureditev je vzdržala vse do leta 2012, ko so se nasledniki sokolov izselili; pred kratkim so tudi oni dobili sodobno zgradbo.
Z aktualno prenovo so te pregrade padle, izginila pa je tudi nekdanja telovadnica, najtrši zalogaj le-te. Visoka je bila namreč etažo in pol, zato jo je bilo treba nivojsko uskladiti, nemoteče vklopiti v celoto in povezati z ostalima dvema deloma zdaj končno celovitega kompleksa Narodne galerije. Tega tvorita še Ravnikarjev del ob Puharjevi ulici ter steklen povezovalni del, poimenovan Vhodna avla, ki so ga zasnovali v biroju Sadar Vuga arhitekti. V tej sta po novem povečana muzejska trgovina z nekaj novimi artikli ter nova muzejska kavarna, dolgo pogrešani, dandanes nepogrešljivi element takšnih prostorov, v kateri postrežejo tudi s kakšno tematsko slaščico.
Po novem v Narodni galeriji ni več zbirke evropske umetnosti, ki ji, resnici na ljubo – sorazmerno revna, kot je bila –, ni bila v čast. Dela iz nje, ki so večinoma nastala na našem ozemlju ali zanj, so poslej integralno vključena v novo stalno postavitev starejše umetnosti na Slovenskem. Za to so, izmed dobrih 16.000 umetnin iz zbirke, izbrali več kot 600 stvaritev (po potrebi so jih tudi na novo restavrirali), tako da jih bo zdaj stalno na ogled približno tretjino več kot prej. Za ta del galerije bo poslej namenjenih dobrih 3000 m², za vse razstavne dejavnosti še tisoč kvadratov več. Celotna Narodna galerija jih zdaj obsega 13.000, v kar je všteto vse, od depojev do pisarn, delavnic … Kar zadeva prostorske možnosti, lahko naše osrednje razstavišče za starejšo umetnost zdaj torej res deluje celovito. Pridobili so na primer tudi novo predavalnico, specifičen podstrešni razstavni prostor, kletnega za občutljivejša dela na papirju …
Stalna postavitev je, kot rečeno, obsežnejša, kar nekaj je pridobitev, ki pomembno obogatijo zbirko, in upajmo, da jo bodo bogatile trajno, saj mnoge niso v lasti Narodne galerije, ampak gre za različne dogovore o hrambi, izposoji ipd. Na ta način je prišel na zid galerije na primer tudi nedavno pridobljeni Kobilčin Portret sedečega dekleta, ki je prej čemel v depoju budimpeške Narodne galerije (kakor pri nas slovenimo tuje nacionalne galerije). Nekatera »stara« in »nova« dela bodo poslej povezana v tematske celote, med večjimi korpusi umetnin morda velja omeniti v zbirko na novo umeščene vesnane.
Obiskovalci si bodo nekaj časa lahko ogledovali tudi razstavo o prenovi Narodnega doma (čez čas jo bo nadomestila stalna postavitev o Narodnem domu), na ogled bo nekaj mavčnih odlitkov antičnih plastik iz zbirke Louvra, ki jih je Narodna galerija pridobila leta 1927 in so spomin na tradicionalno vlogo muzejev umetnosti kot varuhov in razširjevalcev klasičnih umetnostnih vrednot. Ob tem pa bo v »novi Narodni galeriji« na ogled tudi zbirka del Zorana Mušiča, delno donacija, delno dolgoročna izposoja iz umetniške zbirke Ljubljana, Milade in Vande Mušič.
Ob kompleksni obnovi, ki je trajala dve leti in je bila kompromis med prilagoditvami prostorov novim rabam, sodobnimi tehničnimi standardi in prezentacijo kulturnega spomenika v čim manj okrnjeni podobi, so odkrili nekaj do zdaj prebeljenih stenskih poslikav ter ponovno odprli nekaj v preteklosti zazidanih okenskih odprtin. Zaradi slednjih je sten za nove razstavne površine manj, kot bi sodili po na novo pridobljeni kvadraturi, v nekaterih prostorih je precej panojev, zato so nekateri odseki razstavnega obhoda kar pošteno zapolnjeni. Ob času mojega ogleda so v galeriji sicer še potekala zaključna dela, zato težko sodim, ali bi to utegnilo oteževati ogled, gre pa za stvari, ki jih je seveda mogoče popraviti, prilagoditi.
Ob otvoritvi bo obiskovalce pričakala brošura, v kateri bo dokumentirana obnova in kratki vodnik Sto umetnin Narodne galerije, priprave novega, celovitega kataloga stalne postavitve pa naj bi se lotili v kratkem, upajmo, da čim prej.
Tehnična oprema palače poslej obsega marsikaj, od vsakovrstnih sodobnih inštalacij, prek telekomunikacij in varnostnih sistemov (Petkovškovo Pismo naj bi bila zadnja umetnina, ki je izginila iz zbirke), do ogrevanja žlebov. Nad dogajanjem v galeriji bo po novem, ob dosedanjih kipih ustanoviteljev, bdel tudi doprsni kip dolgoletne ravnateljice Narodne galerije, Anice Cevc, izdelek mojstra Mirsada Begića.
Lagodni sprehod skozi stalno zbirko, brez ustavljanja ob posameznih delih, bo obiskovalcu vzel dvanajst minut, od njegovega zanimanja pa bo odvisno, za koliko ga bo podaljšal. Vsekakor zbirka zdaj omogoča spodobno dolge oglede, ki vabijo k ponovnemu obisku. Prve štiri dni po odprtju bodo ti brezplačni.
Zaradi različne umeščenosti v poslopju se prostori zelo razlikujejo po dostopu do naravne svetlobe, neenaka pa je tudi zasnova umetne osvetlitve, ki je ponekod prevladujoče difuzna, razpršena, drugod pa se opira na usmerjeno, reflektorsko osvetlitev, a med svojim ogledom še nisem mogel ugotoviti, kako bo osvetlitev delovala v praksi. Vsekakor pa se mi (in ne samo meni) vedno znova potrjuje prepričanje, da bi bilo »dnevno sobo mesta«, vezni, stekleni del kompleksa, nujno odpreti proti središču mesta, ki mu zdaj kaže hrbet. Recimo, da bi bil to še zadnji korak k zaokrožitvi razkošne običajnosti (za sodobne evropske razmere seveda), v kateri se je po prenovi znašla Narodna galerija.
Pogledi, let. 7, št. 2, 27. januar 2016
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
