O pandorini skrinji fašizma
V čakalnici zgodovine
19. 02. 2016
»Tovarišice in tovariši, mednarodna situacija se zaostruje!« Klišejski partijski nagovor v kateremkoli danem trenutku hladne vojne. Vendar se kljub neskončnemu rožljanju z orožjem, tudi in predvsem jedrskim, med ZDA in Sovjetsko zvezo nikoli ni zares vnel odprt spopad. Vojn in vojaških spopadov »drugega reda«, od korejske prek vietnamske do afganistanske vojne, sicer ni manjkalo. A zlovešča in dobesedno nora doktrina MAD (mutually assured destruction, tj. vzajemno zagotovljeno uničenje) se vseeno ni uresničila. Blokovska delitev sveta na vzhod in zahod, ob njiju pa še pogosto odločujoči blok neuvrščenih, je z vidika svetovne geopolitike predstavljala določeno predvidljivost.
Tovrstne stabilnosti danes enostavno ni več. Zdi se, da relativno geopolitično ravnotežje, vsaj kar se tiče velesil (periferija je tako ali tako njihova kolateralna žrtev), obstaja le v obdobjih, ko je na delu doktrina MAD. Takrat, ko je razmerje sil tako izenačeno, da lahko vpletene strani z njegovim izzivanjem več izgubijo kot pridobijo. Za primer tovrstne, koncertne uglašenosti med velesilami se običajno jemlje stoletje od konca napoleonskih vojn do začetka prve svetovne vojne. Ob tem se priročno pozablja na »periferne« konflikte, kot je bila krimska vojna ali pa balkanski vojni in druge. Podobno kot takrat, ko se govori o tem, da od konca druge svetovne vojne v Evropi ni bilo vojne, in pri tem arogantno pomete pod preprogo krvavi razpad Jugoslavije. Mir in geopolitična stabilnost sta tako zelo relativna pojma. Četudi bi po vsem svetu divjala vojna in bi bile zahodne metropole varne, bi bilo to obdobje miru. Sicer pa, mar ni to že tako ali tako realnost našega sveta?
Naredimo miselni eksperiment in si zamislimo, da bi bližnjevzhodne in severnoafriške države, ki so danes v vojni, bile zahodnoevropske. Da bi bila Libija Nemčija, Sirija Francija in Irak Velika Britanija. Da te tri države ne bi bile samo v vojnah s samimi seboj, ampak da bi druga drugi napovedale vojno. To se je v 20. stoletju zgodilo dvakrat. Leta 1914, ko se je začela prva svetovna vojna, in leta 1939, ko se je začela druga. V primeru zadnje je bila najprej žrtvovana še Češka; vse za to, da je lahko takratni angleški premier na predvečer največje morije mahal s papirjem, ki naj bi zagotavljal – mir za naš čas.
Velesile so se pripravljene odreči marsičemu in žrtvovati veliko manjših držav, preden tovrstnih tamponskih območij naposled zmanjka in pride do odkritega in neposrednega spopada med njimi. Živimo torej v geopolitično neuravnovešenem svetu. V resnici lahko o tovrstni neuravnoteženosti govorimo že vse od padca vzhodnega bloka. Nekje od padca berlinskega zidu do padca svetovnega trgovinskega centra se je morda res zdelo, da so ZDA nedotakljivi svetovni hegemon. A 11. septembra je bilo te nadvlade tako simbolno kot faktično konec. To je bilo prvo dejanje drame, v kateri živimo še danes in ji za zdaj ni videti konca.
Naslednji dogodek, ki je zelo jasno pokazal, da ZDA et co. niso več the only game in town, je bila finančna kriza. Tako v ZDA kot v EU smo čutili najhujše posledice, v primeru zadnje se je reč prelila še v dolžniško krizo znotraj evroobmočja in še dodatno zaostrila že tako velike razlike med evropskimi državami. Podobno kot z zgoraj omenjenim pogledom na vojno in mir, evropocentrizem ni zatajil tudi v primeru ekonomske krize (pozneje pa tudi begunske krize). Šele ko se je finančna kriza začela dogajati v Evropi, se je zares začela dogajati. Vsaj v glavah Evropejcev. A da Evropa že dolgo ni več nič posebnega, je najlepše dokazala trojka. Tako kot nekoč od južnoameriških, afriških in azijskih držav, je Mednarodni denarni sklad, tokrat skupaj z Evropsko komisijo in Evropsko centralno banko, od držav, kot so Grčija, Irska, Portugalska in druge, zahteval programe strukturnih reform. Podobnih reform, s katerimi je pred več kot dvajsetimi leti pogojeval tudi posojila Jugoslaviji. Tako kot je bilo tovrstno ekonomsko nasilništvo (strogi varčevalni ukrepi, rezanje socialnih storitev, nižanje plač ...) takrat voda na nacionalistične mline, so varčevalni ukrepi in kriza na splošno tudi danes plodna tla za razraščanje skrajno nacionalističnih, tudi odkrito fašističnih pobud.
»Fašizem je kot sirena, ki nagovori in zapelje posameznikovo nezavedno. Vse tisto, kar je že v njem, izvabi na plan in naredi za legitimno, celo častno politično poslanstvo.«
Fašizem je pač vedno bil reševanje krize z drugimi sredstvi. Zlata zora v Grčiji, Svoboda v Ukrajini, Jobbik na Madžarskem, Odinovi vojščaki na Finskem ... so njegovi izrazi v 21. stoletju. Begunska kriza (ponovno, kriza je postala šele, ko je dosegla prag Evrope!) se v to zloveščo enačbo »odlično« umešča. Begunec je zapolnil strukturno mesto omnipotentnega »velikega drugačnega«, v katerega je mogoče investirati vse, tudi povsem medsebojno izključujoče se fantazme.
Seveda je mogoče in potrebno opozarjati in razsvetljevati z dejstvi. Tako je celo klasično glasilo liberalnega kapitalizma, The Economist, interveniralo s statistiko, da je bilo od 750.000 beguncev, ki so se od 11. septembra 2001 preselili v ZDA, natanko 0 (nič!) aretiranih zaradi terorizma. Ampak ta bitka je vsaj jalova, če ne že vnaprej izgubljena. Človek pač ni zgolj racionalno bitje, v vsakomur se skriva še vse kaj drugačna racionalnost. Tisti, večji del duševne ledene gore, ki se skriva pod gladino – nezavedno. Travme, frustracije, sanje, poželenja, fantazme, celotno duševno kraljestvo, ki naddoloča naše zavedno, to je resnični motor našega delovanja. Mahanje s statistiko ali pa z mirom za naš čas je z vidika nezavednega le slaba šala. Taka, ki je v posmeh le sama sebi.
Psihoanaliza je sposobna, kot je prvi pokazal Freud, zgrabiti racionalno jedro sprva še tako iracionalnega psihičnega pojava. Tovrstna psihična forenzika je naposled tudi nujni pogoj ozdravitve. Šele ko posameznik svojo travmo spozna, jo lahko začne čustveno predelovati – in posledično preoblikuje svoje vsakodnevno ravnanje.
Fašizem tako ni samo politični pojav, ampak so nastavki zanj vgrajeni tudi v psihični aparat vsakogar izmed nas. Lep primer tega je npr. strip Maus, kjer avtoritarni in tiranski oče sinu razlaga svojo izkušnjo holokavsta. Skozi branje postane jasno, da bi v kanček drugačnih okoliščinah miš zlahka postala mačka oziroma plen plenilec. Nič inherentno dobrega ni v očetu, prav nikakršnega izpričanega antifašizma, zgolj naključje je hotelo, da je končal na eni strani bodeče žice in ne na drugi.
Ko stvar zastavimo tako, fašizma ne relativiziramo, ampak ga lahko šele zares zgrabimo v vsej njegovi razsežnosti, kompleksnosti in tudi trdovratnosti. S tega vidika postane jasno, da bo na svetu obstajal fašizem, dokler bodo zanj obstajali in se reproducirali pogoji. Političnoekonomski pogoji so zgolj ena stran enačbe, da stvar zares zaživi, mora biti na drugi strani tudi ustrezna osebnostna struktura. Upam si trditi celo, da je fašizem na koncu dneva nujno (tudi) nevrotična izbira. Je izbira, ki, naj bo z vidika civilizacijskega napredka še tako iracionalna in zavržena, ima neko svojo notranjo logiko. Fašizem je kot sirena, ki nagovori in zapelje posameznikovo nezavedno. Vse tisto, kar je že v njem, izvabi na plan in naredi za legitimno, celo častno politično poslanstvo.
Zatrjevanje nikoli več, ki naj bi na veke vekov zapečatilo pandorino skrinjo fašizma, je zato spet jalovo početje. Bitka se namreč ne odvija le na ravni zavednega, temveč predvsem na ravni nezavednega. In medtem ko se spominjamo bitk druge svetovne vojne in obeležujemo dan spomina na holokavst, se nam fašizem ponovno razrašča pred nosom. Kriza, v kateri živimo, zato še zdaleč ni dosegla svojega dna in vedno očitneje postaja, da njeno »reševanje« in »rešitelji« še kako spominjajo na tiste v tridesetih letih 20. stoletja.
Težko, v resnici nemogoče je predvideti kaj več, vendar pa je nekaj gotovo: svet, ki bo izšel iz te krize, bo drugačen, v njem po več stoletjih Evropa in ZDA več ne bosta središče sveta. Na oder zgodovine prihajajo – v resnici se nanj vračajo – drugi igralci, ki bodo krojili usodo 21. stoletja. Evropski obrat v fašizem ne more v svetovnem merilu več ničesar spremeniti, vsekakor pa mu bo in mu že uspeva greniti življenja ljudem doma in tistim iz evropske soseščine.
Če sem že začel, lahko tudi zaključim s klišejskim partijskim nagovorom: »Tovarišice in tovariši, res je, mednarodna situacija se zaostruje, a znotraj nje, naj bodo obeti še tako črni, se skrivajo tudi možnosti za izgradnjo resnično novega sveta. In to je priložnost, ki je ne gre zamuditi.«
Pogledi, let. 7, št. 3, 10. februar 2016
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
