O spoznavnih vrzelih
Česa ženska noče
Takole je: 6. februarja bi se na vnaprej določenih lokacijah po vsem svetu (tudi v naši ubogi mali provinci sveta – Ljubljani) morali sestati člani neke bratovščine. Bratovščina, ki sliši na ime Return of Kings, je skupnost moških, ki se je zbrala okoli spletnega guruja protifeminizma, Američana Daryusha »Roosha« Valizadeha. Roosh je zaslovel kot tako imenovani umetnik osvajanja (ali v izvirniku: pick up artist), kot človek, ki je kapitaliziral svoj domnevno veščino manipulacije z ženskami, ki po najkrajši možni poti vodi od pomenka do postelje. Človeku, ki si lasti tako dragoceno vednost, apostolov seveda ni težko najti. Ko enkrat pridejo, pa jih zlahka začne vpeljevati tudi v skrivnosti, ki so še večje in kompleksnejše od zapeljevanja punc. Na primer v razumevanje tega, kdo ženske po naravi stvari so in zakaj to pomeni, da bi jim moški morali vladati, posilstvo pod določenimi pogoji pa bi moralo biti legalizirano.
Somišljeniki so prišli in ostali. Za zdaj jih veže pestro življenje na internetu, vendar se fantje dobro zavedajo, kako alienirano, samotno in neučinkovito zna biti spletno povezovanje, zato so si zamislili, da bi se začeli sestajati še v živo. Moški, ki jih povezujejo skupne vrednote, bi tako dobili možnost, da drug drugega spoznajo, da izvejo, na koga se lahko obrnejo in s kom se lahko povežejo ob hudi uri. Zaradi velikih pritiskov javnosti je Roosh srečanja na koncu odpovedal. Ali so se osamljeni borci za pravično stvar na koncu sestali samoiniciativno, ostaja vprašanje. Kot subkultura se vsekakor niso pustili motiti.
Da vse skupaj ne bi ostalo preveč abstraktno, sem si privoščila kratko ekskurzijo po njihovi spletni strani. Naučimo se lahko marsičesa. Od tega, kakšne ženske so privlačne, prek tega, kakšni moški so možati, do nauka o kvarnem vplivu feminizma na vse plasti nam znane resničnosti, ki se bere takole: »Feminizem je onesrečil ženske, uničil razmerja in je trenutno v procesu uničevanja družbe kot celote – vse to pod krinko »enakopravnosti«, za katero vemo, da ni zgolj neposredna laž, temveč tudi odprta grožnja naši svobodi biti moški. Škoda je prizadejana, a povsem mogoče je, da bodo stvari postale še dosti hujše, če se trend kmalu ne začne spreminjati.«
Roosh in co. skratka verjamejo, da so spolne vloge predvidene vnaprej in da vsaki pritiče določena serija lastnosti. Ženke morajo biti urejene, a zadržane, moški morajo biti močni in zaščitniški. Svet je šel v franže, ker se je nekje na poti, kot posledica vzpona feminizma, to ravnovesje porušilo, na njih pa je, da svoja življenja zastavijo za to, da bi ga ponovno vzpostavili. Feminizem je tista goljufiva kača, ki je ženske speljala izza štedilnikov, jim prišepnila, da tudi one lahko postanejo debele kurbirske direktorice velikih firm, ki bodo svojim možem (če jih bodo sploh še imele!) lahko solile pamet glede tega, kaj je prav in kaj narobe, in potem so prijezdili štirje jezdeci apokalipse in vsega lepega je bilo nenadoma konec. In feminizem je tista lažna, od koncepta osebne odgovornosti razvezana morala, zaradi kateri šibki mislijo, da lahko za svoje šibkosti okrivijo druge in da se jim ni treba prizadevati za to, da bi postali močnejši.
Med klikanjem skozi gozd teh nekoliko konfuznih, a demagoško neomajnih vsebin in vsebinic pa sem nenadoma naletela na članek, ki ga je krasil najbolj bizaren med vsemi bizarnimi naslovi na internetu, in sicer: 9 skrivnosti ženske narave, ki mi jih je zaupala vroča bejba, ki je umirala za rakom.
Zgodba gre takole: pred davnimi časi se je »Bob Smith«, avtor članka, spoprijateljil s sila privlačno blondinko v zgodnjih tridesetih. Ker je ubogo dekle, ki je očitno posedovalo ekskluzivno vednost v zvezi z žensko naravo, umiralo za rakom, si je reklo, da bi bila velika škoda skrivnost takega formata odnesti s sabo v grob, zato je vse zaupne informacije predalo Bobu, ki jih bo zdaj, kot dober žvižgač, zaupal bralcem. Izvemo, da so ženke kot majhni otroci, ki nenehno preizkušajo meje moških. Če moški ne postavi meja, ga bodo uničile. Da so ženske laž na dveh nogah: vse, od njihovih naličenih obrazov do ljubeznivih besed, je namenjeno manipulaciji in zavajanju. Kadar začnejo poudarjati pomen zaupanja, so te bodisi že prevarale, ali pa o tem vsaj zelo intenzivno razmišljajo. So veliko bolj pohotne od moških, predvsem, če so lepe. Ne da bi se o tem posvetovale s komerkoli, se vozijo naokrog in se po motelih mečkaj z večjo količino neznancev naenkrat. Nimajo prijateljic, samo tekmice. Vedno lažejo glede števila svojih spolnih partnerjev. Navzdol. In o tem, da velikost penisa ni pomembna. In sovražijo se. In ker se sovražijo, sovražijo vse moške, ki jih ljubijo. Zato hočejo tisto, česar ne morejo imeti. In zato so mazohistke. Ker globoko v sebi vedo, da si, takšne kot so, tako ali tako ne zaslužijo ničesar dobrega.
Bere se približno tako, kot se bere politična propaganda. Vzamemo skupino ljudi, ki nam je v napoto, izbrišemo njihove individualne lastnosti in jim dodamo tiste, ki smo jih izbrali sami, zato da bi to skupino predstavili kot sovražno, nevarno in ogrožujočo. A kar je pri vsem skupaj najbolj hecno, izvira iz kulturnega zaključka, na katerega smo se malodane navadili: iz dobre stare psihoanalitične izjave, da je ženska želja skrivnost, zato pa je skrivnost tudi ženska kot taka. Moški je zato norma, tisto, iz česar izhajamo in s čimer primerjamo, ženska pa je nerazložljiva in nezapopadljiva siva lisa v tkanini resničnosti, prazno mesto v interpretativnem aparatu, predmet, katerega je najbolje nemudoma poslati v obravnavo trenutno zaposlenim na Dosjejih X.
Seveda je, a samo kolikor je skrivnost človek na sebi. Kolikor med enim in drugim človekom vedno zeva spoznavna vrzel, ki nam onemogoča, da bi o drugem presojali kakorkoli drugače kot skozi sebe, kar pa ne pomeni samo tega, da je moški za žensko ravno toliko skrivnosten, kot je ženska za moškega, temveč predvsem to, da imamo drug o drugem približno toliko verodostojne podatke, kot jih imajo meteorologi o vremenu. Zagonetnejši aparat ko razvijemo, bolj ko so naša prizadevanja globoka in motivacija neomajna, bolj lahko ugibamo. Vedeti pa ne moremo nikoli.
Zato bi bilo morda na mestu, da bi se v izognitev vsem nadaljnjim iskalcem resnice to velikokrat utrjevano kulturno zagonetko o tem, kaj ženska hoče, umaknilo z dnevnega reda in se jo nadomestilo z vprašanjem, česa ženska noče. Noče namreč, da bi o tem, kaj hoče, odločal nekdo drug.
Pogledi, let. 7, št. 4, 24. februar 2016