Izgubljena stvar
Aleš Debeljak: Balkanska brv. Študentska založba (Knjižna zbirka Beletrina), Ljubljana 2010, 271 str., 29 €
26. 04. 2011
Balkansko brv sem napisal sam,« je stavek, s katerim nas v svojo zadnjo esejistično zbirko uvede Aleš Debeljak še pred začetkom teksta, v zahvali. Nadaljnjih 271 črpa svoje močne strani in svoje pomanjkljivosti iz duha tega stavka – Debeljak je to knjigo napisal v samoti svojega spominjanja, izhajajoč iz intimnega odnosa z rajnko Jugoslavijo, njeno kulturo in predvsem njeno literaturo. Kdor koli govori o Balkanski brvi, bo najprej poudaril, da gre za zelo intimen tekst, ki ima, čeprav govori o drugih, vse poteze avtobiografije. Strnjeno sporočilo knjige se nahaja na samem začetku, v stavku, s katerim avtor razkriva svojo esejistično namero, v stavku, ki se naravnost ponuja v citiranje – Debeljak o literaturi jugoslovanske Atlantide piše, ker živi v svetu, ki ga ta literatura ne zanima, zavezan izgubljeni stvari, ki predstavlja njegov dom.
»Debeljakov lajtmotiv je tako neko čisto posebno domotožje, za katerega ni zdravila, saj je dom že zdavnaj razpadel. Rad bi se nekam vrnil, pa se ni kam vrniti.«
Debeljakov lajtmotiv je tako neko čisto posebno domotožje, za katerega ni zdravila, saj je dom že zdavnaj razpadel. Rad bi se nekam vrnil, pa se ni kam vrniti. Tudi izbira avtorjev, s katerimi se ukvarja v svojih esejih, je naravnana k izpostavljanju občutkov brezdomstva, tujstva, brezdomovinskosti. Debeljakova jugonostalgija namreč ni jugonostalgija, ki bi pogrešala čevapčiče in sindikalne izlete, ampak predvsem občutek pripadanja skupnosti, ki je več kot zgolj nacionalna. Debeljak čuti, da je bila Jugoslavija poseben fenomen, da je zmogla več, kot zmorejo običajne države, ker je lahko vzdrževala prepletenost celega kupa etničnih skupin, ne da bi se zlomila. Vsaj nekaj časa. Na več mestih skoraj agitatorsko izpostavlja svojo sovražnost do nacionalizmov vseh vrst in konceptu jugoslovanskosti pripisuje vrednost ravno skozi mešanje verovanj, tradicij in folklore v kulturno bratstvo, ki presega zapečkarsko poveličevanje nacionalnega. Albahari, Bazdulj, Kiš, Crnjanski, Simic, Hemon in Štiks so izbrani, ker s svojim delom podčrtujejo Debeljakovo tezo, da je pravi Jugoslovan brezdomec in zato svetovljan. Da je njegova identiteta opredeljena s predikati, pomembnejšimi od naroda.
Debeljakova ideologija jugoslovanstva gre z roko v roki z načinom, na katerega 21. stoletje idealizira 20. Na vsakem koraku knjige je slutiti zamolčan krik nekoga, ki ga sodobnost na smrt dolgočasi. Zdi se, kot da objokuje izgubo kolektivne identitete neke generacije zato, ker se mu zdi, da je njegovo življenje s tem za nekaj prikrajšano – ker ni več vpet v veliko zgodbo velike, pisane domovine, nima več priložnosti biti človek, kakršen bi si želel biti. Klub, v katerega je bil včlanjen, so ukinili in zdaj ne ve, kaj točno bi s samim sabo. Vprašanje, ki se ponuja samo od sebe, je, kako tesno je bolečina ob izgubi domovine pravzaprav povezana s povsem človeško bolečino ob izgubi mladosti?
S samim konceptom esejistike Balkanske brvi ni nič narobe – v literaturi je povsem legitimno tudi jadikovati; in zareza, ki jo je v naše kulturno obzorje prinesel razpad Jugoslavije, je res velika, vendar bralec v tekstih večkrat naleti na določeno pomanjkanje globine. Sijajno je biti zmožen očaranosti in spoštovanja, vendar se zdi, da je strniti to doživljanje pod krilatico »imel sem najbolj srečno otroštvo in najlepšo mladost« nekoliko preveč preprosto. Glavna težava Balkanske brvi je tako, da mestoma zapada v plehko poveličevanje izgubljenega zlatega veka, pri čemer se zdi, da avtorja niti mika ne, da bi se spustil korak globlje in razmislil, česa mu je pravzaprav tako žal. Nenazadnje se zdi nekoliko preveč poenostavljeno zatrjevati, da so zlati časi res obstajali, da so trdno fiksirani nekam v osemdeseta in da so zdaj pač brezpogojno mimo.
Pogledi, št. 8, 13. april 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
