Ekonomija za nepopolne
Dan Ariely: Predvidljivo nerazumni. Skrite sile, ki izoblikujejo naše odločitve. Prevedla Lana Gaber. Mladinska knjiga, Zbirka Esenca. Ljubljana 2010, 326 str., 27,95 €
15. 12. 2010
Predvidljivo nerazumnim, paradnemu konju sveže interdisciplinarne panoge, znane pod imenom vedenjska ekonomija, je uspelo postati uspešnica, ker se bere kot priročnik za samopomoč zadolženim. Prijateljski ton, razumljiva razlaga in osmišljevanje pogostih ekonomskih napak slehernika bralcu dajejo občutek, da svojim finančnim zablodam lahko pride do dna in jih obvlada. »Revolucionarna knjiga,« ocenjuje International Herald Tribune. In kaj je na njej revolucionarnega? »Resnična težava je v tem, da ekonomisti sveta, vključno s politiki, poslovneži in navadnimi ljudmi niso uspešno prepričali le o tem, da ima ekonomija povedati kaj pomembnega o delovanju sveta, ki nas obdaja (kar drži), temveč tudi, da je ekonomija zadostna razlaga vsega okoli nas (kar ne drži). Prava ekonomska dogma je, da moramo le upoštevati racionalno ekonomijo, pa ne potrebujemo ničesar več.«
»Ariely z zabavnimi poskusi opazuje vedenje ljudi, kot bi opazoval podgane, ki si na poti skozi labirint prizadevajo doseči košček sira, in pri tem ugotavlja, da se naše ravnanje večinoma močno razlikuje od naših pričakovanj. «
Dan Ariely ocenjuje, da ekonomija potrebuje novo, dopolnjeno perspektivo. Na barikadah vedenjske ekonomije s klasičnimi ekonomisti bije boj za interpretacijo človeškega ravnanja. Meni, da je zadnja finančna kriza dovolj jasno pokazala, da racionalni ekonomisti precenjujejo vseprisotnost človeške razsodnosti. Shakespearjansko stališče, da smo žlahtni po razumu, brezmejni po zmožnostih, v dejanju podobni angelu in v umevanju Bogu, je sicer laskavo, vendar na dolgi rok prinaša več škode kot koristi, ker od ljudi pričakuje več, kot zmorejo. Nerazumnost je za vsakim vogalom, meni Ariely. Ne zaznamuje zgolj peščice marginalcev zamegljenega razuma, ampak človeštvo kot vrsto, zato jo je, ko načrtujemo družbeno relevantne posege, nujno vzeti v obzir. Ker smo ljudje dovzetni za nerelevantne vplive iz neposrednega okolja (ki jih imenujemo učinek konteksta), nerelevantna čustva in druge oblike nerazumnosti, je za nas bolje, da se svojih človeških pomanjkljivosti zavedamo, ker jih bomo samo tako zmožni presegati. Ekonomija bi tako morala, če si želi prispevati k dvigu kakovosti življenja v človeški skupnosti, vseprisotnega Adama Smitha križati s Freudom in ljudi obravnavati take, kot so, ne take, kot bi si želeli biti.
Predvidljivo nerazumnim ne gre za spekulativno razlago človeške narave, ampak za praktičen prikaz ravnanja, ki naj bi rabil kot pomoč pri odpravljanju pogostih zmot. Ariely se drži koncepta eksperimentalnega družboslovja. Z zabavnimi poskusi opazuje vedenje ljudi, kot bi opazoval podgane, ki si na poti skozi labirint prizadevajo doseči košček sira, in pri tem ugotavlja, da se naše ravnanje večinoma močno razlikuje od naših pričakovanj. Z doktoratoma iz kognitivne psihologije in podjetništva je Ariely najboljša reklama, kar bi si jih interdisciplinarnost lahko želela. Nenehno nas opozarja, da so družboslovne (pa tudi naravoslovne) vede med seboj prepletene in da medsebojno upoštevanje prinaša več koristi kot ignoranca in bitka za prevlado. Človek ni razdeljen na razumno in čustvujočo polovico, ki nastopata izmenično glede na okoliščine, ampak nastopa kot celota svojih lastnosti. Da v afektu zaidemo s poti in zavozimo pri odločitvah, glede katerih bi morali biti najbolj preudarni, tako ni nenavadno, ampak pričakovano. Arielyjeva drzna teza je, da svoje vedenje lahko izboljšamo samo, če se svojih šibkosti zavedamo in jih pričakujemo. Da bi lahko napredovali, si moramo najprej priznati, kako nepopolni v resnici smo.
(Besedilo je bilo objavljeno v tiskani izdaji Pogledov, št. 19/20, 15. decembra 2010.)
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
