Dr. Tomaž Mastnak, sociolog, znanstveni svetnik
Levico je lahko dvakrat sram
Foto: Jure Eržen
16. 03. 2016
Tomaža Mastnaka (1953) ni treba posebej predstavljati. Je sociolog, znanstveni svetnik na Filozofskem inštitutu ZRC SAZU, gostujoči raziskovalec na kalifornijski univerzi v mestu Irvine (UCI), kolumnist Dnevnika, publicist, pomemben nosilec slovenskega civilnodružbenega gibanja iz osemdesetih let, predvsem pa intelektualec širokih pogledov in neposrednega izraza. Pred kratkim je pri Založbi *cf izšlo njegovo novo delo z naslovom Liberalizem, fašizem, neoliberalizem, v katerem med drugim razmišlja o kompleksni povezavi med liberalizmom in fašizmom, o fašizaciji sodobnih evropskih družb in o triumfu neoliberalnega političnega gibanja. Z njim smo se pogovarjali tudi o ksenofobiji, ki se širi po Sloveniji in stari celini, o otroških žrtvah naših vojn in o bodeči žici kot politizaciji nestrpnosti.
Pred kratkim je izšla vaša nova knjiga, v kateri razmišljate o tesni in kompleksni zgodovinski povezavi med liberalizmom in fašizmom. Za kakšno razmerje gre?
Res gre za tesno, pravzaprav intimno razmerje, za katero sta pomembna dva momenta. Prvič, liberalizem je odgovoren za nastanek fašizma. Fašizem je nastal kot reakcija na prvo veliko krizo liberalizma, ki se je prekrivala s prvo svetovno vojno. In drugič, liberalizem je fašizem sprejel. Razlaga je dokaj preprosta: pri fašizmu je šlo za zagrizeno ideološko nasprotovanje socializmu in komunizmu, ki sta predstavljala alternativo liberalističnemu modelu družbe. Liberalizem pa je bil do njiju, drugače kot do fašizma, v antagonističnem in izključevalnem razmerju. Fašizem je toleriral vsaj toliko, kolikor je šlo za boj proti komunizmu in socializmu. Za liberalizem je bil fašizem torej relativno zlo, s katerim se je bojeval proti absolutnemu zlu, socializmu in komunizmu.
Znano je, da so zgodnji neoliberalci, kakršen je bil na primer Ludwig von Mises, pozdravljali pojav fašizma. Kaj jih je pri tem najbolj privlačilo?
Von Mises je v fašističnem protisocialističnem in protikomunističnem nasilju videl zgodovinsko poslanstvo in zaslugo fašizma. Fašizem je bil zanj prav zaradi militantnega protikomunizma »rešitev evropske civilizacije«. Tudi drugi liberalci, ki so pozdravili nastop fašizma, so v njem videli rešitev pred organiziranim delavstvom, ki je iz prve svetovne vojne izšlo močnejše, zato je lahko od države izsililo številne koncesije. Ko so nacisti za svoje socialistične, komunistične in sindikalne nasprotnike odprli koncentracijsko taborišče Dachau na Bavarskem, liberalci niso protestirali.
V knjigi pišete tudi, da neoliberalci niso pravilno razumeli nacizma. Za kaj gre?
V svojem tekstu sem argumentiral, da je liberalistično sprejetje fašizma – zaradi njegovega bojevitega antikomunizma in antisocializma – eden ključnih trenutkov v nastanku neoliberalizma v obdobju med prvo in drugo svetovno vojno. Neoliberalizem nastane, ko si liberalizem prisvoji ekonomsko sfero in posvoji fašizem. Gre za dva elementa, ki sta konstitutivna za neoliberalizem in bosta prisotna, dokler bo ta obstajal. Neoliberalci so dobro razumeli, da je šlo v jedru nacifašističnega gibanja za pokoritev delavstva in sploh za izključitev ljudstva iz političnega odločanja, niso pa razumeli nacifašističnega odnosa do države. Menili so, da gre pri nacifašizmu za pretirano rast moči države. Kritizirali so ga, če temu sploh lahko tako rečemo, kot »totalno državo«. Spregledali pa so, da si z nacifašisti delijo sovraštvo do institucije države. Nacizem je namreč pomenil nekakšno ne-državo, saj je vladal ljudstvu tako, kot si danes želijo vladati neoliberalistične korporacije – neposredno, brez posredovanja ali vmešavanja države.
»Govorjenje o evropski civilizaciji je bilo praviloma vedno povezano z diskurzom vzpostavljanja gospostva. Dejstvo, da se danes na Evropo sklicujejo nestrpneži in tudi teroristi, ni naključje.«
Kakšna pa je povezava med liberalizmom in neoliberalizmom in kako jo razumeti danes? Zakaj v knjigi o neoliberalizmu pišete kot o militantni družbeni teoriji in političnem gibanju, ne pa kot o ekonomski doktrini?
Neoliberalizem je višja razvojna stopnja liberalizma. Do nastanka neoliberalizma je bil liberalizem praviloma omejen na t. i. duhovno sfero in politiko. Neoliberalizem nastane, ko si liberalizem prisvoji sfero ekonomije, ki poleg družbe in politike postane nadvse pomembno področje liberalističnega delovanja. Neoliberalizem zato lahko razumemo kot totalizacijo liberalizma, kot projekt, ki celotno družbo – vse vidike človeškega življenja – oblikuje po liberalistični podobi in logiki. V term smislu je neoliberalizem liberalistični totalitarizem.
O neoliberalizmu pišem kot o militantni družbeni teoriji in političnem gibanju, in ne kot o ekonomski doktrini, ker je militantno politično gibanje, ki brezkompromisno udejanja svoj specifični pogled na družbo, in ne ekonomski nauk. Da neoliberalizem nikdar ni bil ekonomska teorija, trdijo ugledni ekonomisti in ne zgolj kritični levičarski teoretiki. Zamisel, da je trg temeljni družbeni regulativni mehanizem, je ideja o delovanju družbe, ne pa ekonomski umislek. Pri predpostavki, da je treba državo zvesti na minimum, gre prav tako za socialno in politično idejo, ne pa za ekonomsko logiko. Neoliberalistični individualizem je filozofija – če še tako slaba – in enako velja za neoliberalistično teorijo vednosti, s katero razlagajo delovanje tržnih subjektov. Tovrstne teorije ne izhajajo iz študija ekonomije, temveč ga usmerjajo. Niso izpeljane iz razumevanja ekonomije, ampak narekujejo njeno specifično razumevanje.
Ena od tez, ki jih postavite v knjigi, je, da smo trenutno v Evropi v obdobju, ki je podobno tistemu, v katerem so fašizem mobilizirali za reševanje liberalističnega gospostva. Za kakšne konkretne mehanizme in družbene procese gre in ali je mogoča primerjava s časom pred drugo svetovno vojno?
Ko primerjamo naš čas s tistim pred drugo svetovno vojno, moramo biti previdni in se izogniti iskanju neposrednih vzporednic, saj obstaja nevarnost, da prehitro pridemo do določenih zaključkov, ne da bi zares analizirali zgodovinske okoliščine, ki jih primerjamo. Brez poznavanja zgodovine seveda ni mogoče politično misliti. Prepričan sem, da je izkušnja dvajsetih in tridesetih let prejšnjega stoletja ključna za razumevanje današnjega položaja. Sam se trudim razumeti notranjo logiko političnih procesov v tistem času in v naslednjem koraku premisliti, kateri elementi, značilni za tisto obdobje, so tukaj tudi danes in kako se artikulirajo v našem zgodovinskem kontekstu ter kakšne učinke proizvajajo.
Vprašanje, za kakšne konkretne mehanizme gre pri današnji mobilizaciji fašizma za reševanje liberalističnega gospostva, je izjemno resno in nanj tu ni mogoče zadovoljivo odgovoriti. Lahko pa povem tole: med elementi teh procesov so zagotovo rehabilitacija fašizma in nacizma ter reinterpretacija protifašističnega boja med drugo svetovno vojno; demoniziranje komunizma in celo socializma in označevanje alternativ današnjemu sistemu za komunistično ali socialistično regresijo; pripuščanje deklariranih fašistov in fašističnih organizacij v politični sistem; izključevanje ljudstva iz dejanskega političnega odločanja in oblikovanje kulture neodgovornosti nosilcev oblasti; razgradnja države kot javne oblasti in razraščanje neposrednega gospostva korporacij nad ljudmi; produkcija kriz in uvajanje izrednih razmer, v katerih ne veljajo ne zakoni ne običajna pravila političnega obnašanja.
»Tako imenovana skrajna levica, ki jo imajo za »skrajno« zgolj zato, ker je se politični center premaknil tako zelo na desno, velikokrat samo reciklira liberalistične vrednote.«
Kako pomembno je potem formalno enačenje komunizma z nacifašizmom, ki poteka na evropski ravni? Kakšen je namen sodobnega antikomunizma?
V prvi vrsti gre za preoblikovanje zgodovinskega spomina. To je cilj ustvarjanja uradne evropske zgodovine, ki poteka v okviru institucij EU. Znotraj nje so komunizem shranili kot nekakšen opomin prihodnjim rodovom. Ko so v Evropski uniji začeli s tem početjem, pri katerem so imeli vodilno vlogo vzhodnoevropski antikomunisti, tudi slovenski, so bili v evropskem parlamentu mnogi zadržani, češ da je stvar zastavljena preveč enostransko. Zato so militantni inženirji zgodovinskega spomina k obsodbi komunizma pritaknili še omembo fašizma in nacizma in vse tri označili kot »totalitarizem«. Enačenje komunizma z nacifašizmom je enačenje nasprotnikov med drugo svetovno vojno, razvrednotenje boja proti nacifašizmu in obenem rehabilitacija nacifašizma, ki neizogibno implicira tudi legitimacijo sodobnega fašizma. Rehabilitacija nacifašizma in antikomunizem pa sta danes uradni politiki Evropske unije. Ne nazadnje je bila EU, kakršno poznamo danes, ustanovljena z namenom, da bi konsolidirala zmago liberalizma proti komunizmu v hladni vojni. Danes je komunizem simbol alternative globalnemu liberalističnemu političnoekonomskemu sistemu. Sodobni antikomunizem zato služi kot onemogočanje formuliranja alternative že na simbolni ravni. Gre za utrjevanje ureditve z uradnim geslom, ki pravi, da alternative ni.
Pišete, da je za naš čas značilno politično razlaščanje in duhovno podrejanje ljudstva. Kako omenjeni procesi potekajo znotraj neoliberalizma in kako se jim je mogoče upreti?
Ključni moment so volitve, ki so po definiciji orodje, s katerim ljudstvo vzpostavi oblast. Ta vez med ljudstvom in oblastjo je danes bolj ali manj pretrgana. Volitve so še vedno mehanizem za vzpostavljanje oblasti, vendar ne oblasti ljudstva. Konstitucija oblasti je v rokah sil, na katere ljudje nimajo nobenega vpliva več. V ZDA volitve obvladujejo plutokrati, v Sloveniji program vlade, še preden je formalno izvoljena, napišejo evropski uradniki, nemški finančni minister odloča o tem, kdaj naj v Grčiji izpeljejo volitve, in ko grški volivci glasujejo v nasprotju s pričakovanji evrokratov, se cela EU združi z namenom, da bi novo izvoljeno vlado onemogočila. V države nižjega razreda pa pošiljajo izvedence za manipuliranje javnega mnenja, da bi izbranim kandidatom pomagali doseči čim boljši volilni uspeh.
Ker vladajoče sile obvladujejo volitve, dopuščajo, da volitve še vedno imamo, ljudstvo pa lahko na njih uprizarja samo sebe, čeprav dejansko ni več suveren. Oblasti ne vzpostavlja, oblast ga ne predstavlja in ne more je poklicati na odgovornost. Ljudstvo ni suveren tudi zato, ker večina držav izgublja svojo suverenost, s čimer ljudstvo izgublja državljansko eksistenco. Gre za možnost, da ljudje znotraj države lahko sodelujejo pri odločanju o skupnih zadevah, tudi o tem, kakšno oblast bodo imeli. Stvar je v tem, da državljanska eksistenca nima alternative. Govoričenje o nekakšnem evropskem ali kozmopolitskem državljanstvu in podobno je metanje peska v oči. Razgradnja države pripelje tudi do podreditve fragmentiranega ljudstva, ki jo izvajajo nosilci moči. V postsocialističnih državah je ena od dimenzij razlaščanja ljudstva grabež družbene in državne lastnine. Z njim politika jemlje ljudstvu pomemben vzvod za politično odločanje in oporo njegove politične moči. Podobno velja tudi za demontažo javnega šolstva in zdravstva in za napad na delovno zakonodajo.
Kako gledate na brozgo nestrpnosti, rasizma, islamofobije, ki se v zadnjem času širi po Sloveniji in Evropi? Kako je mogoče, da želi nekdo odreči pomoč skupinici otrok, ki je pribežala iz vojne?
Cenim sentiment, ki ste ga izrazili v vprašanju, vendar je treba na problem pogledati s hladno glavo. Danes ima namreč vse preveč ljudi vroče glave in hladna srca, kar ni le neprijetno, temveč tudi nevarno.
»Levica, ki se ne bo znala otresti neoliberalistične politične in ideološke hegemonije, ne bo mogla uspešno nastopiti proti fašizaciji evropskih družb.«
Nad dejstvom, da ljudje, tudi naši bližnji, sosedje in znanci, odrekajo pomoč begunskim otrokom, smo seveda najprej zgroženi, vendar je treba vedeti, da takšno obnašanje narekuje vladajoča ideologija. Ljudem nenehno – naravnost in po ovinkih – dopovedujejo, da mora vsakdo poskrbeti najprej zase, saj je v konkurenčnem in tekmovalnem odnosu z vsemi drugimi. Za soljudi se mu ni treba brigati, ti se morajo znajti, kakor vejo in znajo, in so si sami krivi, če jim to ne uspe. Ne glede na to, ali so revni, bolni, stari, nemočni, brez dela in strehe nad glavo in vse pogosteje tudi brez države, ki bi jih varovala. Tovrstni nauki in vrednote so novi. Ta isti narod, ki danes pristaja na to, da ga zagradijo z bodečo žico, ker nespametno verjame, da je samo tako lahko varen pred nekakšno begunsko poplavo, je na začetku devetdesetih let, ko ga še niso prevzgojili v liberalno demokratičnem duhu, odprtih rok sprejel tudi muslimanske begunce, ki so se umikali pred vojno v Bosni in Hercegovini. Kdo je začel s to prevzgojo? Poslanci v demokratično izvoljenem parlamentu.
Treba pa je vedeti tudi, da begunski otroci, ki smo jim odrekli pomoč, bežijo pred vojnami, ki smo jih v njihove kraje prinesli mi – demokratični evroameriški zahod, liberalistični svobodni svet, tudi Slovenija. Slovenske vlade različnih barv so te vojne brez izjeme podpirale in zanje prispevale tudi vojake. Zakaj menite, da bi morali kazati sočutje do ljudi, s katerimi smo v vojni? Sploh pa so bili otroci vse prepogosto žrtve naših vojaških intervencij. Zaradi embarga, ki so ga ZDA uveljavile proti Iraku po prvi zalivski vojni na začetku devetdesetih, je umrlo pol milijona iraških otrok. Takratna ameriška zunanja ministrica je javno izjavila, da tega ne obžaluje. Ta ženska na vrhu politične moči nas je učila brezčutnosti in okrutnosti. Koliko otrok je umrlo ob ameriški invaziji na Irak leta 2003? Pa med bombardiranji v Afganistanu? Se je kdo od naših voditeljev kdaj opravičil za te smrti? Ne. Koliko podob mrtvih palestinskih otrok smo videli ob izraelskih vojaških akcijah v Gazi? Preveč. Navadili smo se na to, da so mrtvi, pohabljeni, pretreseni, travmatizirani muslimanski otroci nekaj normalnega. Zdaj pa smo mnogi zgroženi nad brezčutnostjo in sovražnostjo svojih sodržavljanov. Nekateri iščejo razlago kar v slovenskem nacionalnem značaju, pozabljajo pa, da smo po zmagi liberalizma v hladni vojni vsi podvrženi globalni dehumanizaciji.
V eni od svojih kolumn ste zapisali, da ksenofobija postane zares nevarna, ko jo lahko razglasimo za politični problem.
Ksenofobija sama po sebi ni politični problem, temveč gre za človeško lastnost. Človeško je, da se bojiš tujcev ali jih celo sovražiš. Enako človeško je, da do njih kažeš pozitivnejša čustva. Od ljudi ne moreš ne pričakovati ne zahtevati, naj ljubijo nekaj, kar jim je tuje. V političnih družbah, kakršne prevladujejo danes, pa lahko pričakuješ in od politične oblasti tudi zahtevaš, da bo zagotovila, da ksenofobija ne bo pripeljala do dejanj, ki bi tujce na njenem ozemlju degradirala ali ogrožala njihova življenja. Če bi prišlo do tega, bi ksenofobija postala politični problem. Ta argument sem zgradil na klasični politično-filozofski naraciji, ki naravno stanje, v katerem so ljudje svobodni in svobodno, brez omejitev, izražajo svojo naravo, razume kot vojno vseh proti vsem in vidi v političnem redu, ki ga prinese iznajdba države, omejitev naravne svobode in zagotovitev varnosti in miru. Ko ksenofobija postane politični problem, je to znak razpada političnega reda. Ampak če s svojimi dejanji prispevamo k razpadu političnega reda, konec koncev ogrožamo sami sebe. V našem temeljnem interesu je torej, da do tujcev ravnamo civilno, v klasičnem pomenu političnega reda oziroma države.
Prav v Evropi smo trenutno priča razpadanju političnega reda. Tako imenovana begunska kriza je še dodatno razkrila disfunkcionalnost evropskega, eujevskega sistema oziroma njegovo fatalno politično neutemeljenost. V tem je nekaj božje pravičnosti: potem ko smo Evropejci razdejali politični red od Afganistana prek Sirije do Libije, so se nam posledice našega početja vrnile kot bumerang. Naše orožje je – v rokah zahodnjakov in islamskih skrajnežev, ki smo jih priklicali v življenje in oborožili – grmelo v tistih daljnih krajih. Ker ne EU ne Slovenija nimata izdelane migracijske ali demografske politike, ima reševanje begunskega problema nujno protipolitične učinke. Pri nas je k preobrazbi ksenofobije v politični problem in s tem k naraščajoči nevarnosti razpada političnega reda največ prispevala prav trenutna politična oblast. Glavni element politizacije nestrpnosti je v tem primeru bodeča žica, ki jo je po (neformalnem) diktatu EU postavila naša vlada.
»Dejstvo je, da se je politično težišče v Evropi pomaknilo močno v desno, kar je mogoče pripisati tudi vplivu ZDA, kjer ima desnica skoraj popolno hegemonijo nad političnim jezikom in imaginacijo.«
Kako pomembno je v tej luči dejstvo, da pri podpihovanju nestrpnosti, ki ga izkoriščajo za lastno promocijo in nabiranje političnih točk, sodelujejo tudi etablirane politične stranke, kakršna je na primer SDS?
Ne vem, ali tovrstne stranke samo podpihujejo nestrpnost ali jo tudi ustvarjajo. Glavna nevarnost tiči v tako imenovanem centru, ne v skrajnih političnih gibanjih. Poglavitni problem je skrajnost centra. V Sloveniji je na primer Miro Cerar bolj nevaren od Janeza Janše, saj je on dal postaviti bodečo žico, ki proizvaja ksenofobijo, ne Janša. Zdaj Janša tekmuje s Cerarjem v tem, kdo si bo v skrajnosti upal dlje. Etablirani politiki svojo prepoznavnost gradijo na nekakšni tekmi, kdo bo znotraj iste politike bolj radikalen. In ko poizkuša Janša Cerarja prehiteti po desni, seveda odvrača pozornost od dejanskega problema.
V komentarju, ki ste ga poleti 2011 ob morilskem pohodu Andersa Breivika na Norveškem napisali za Mladino, ugotavljate, da imajo današnji evropski islamofobi na piki predvsem svoje domače politične nasprotnike. Zakaj naj bi bilo dejstvo, da se je Breivik spravil na podmladek norveške laburistične stranke, simptomatično?
Dejstvo je, da se je politično težišče v Evropi pomaknilo močno v desno, kar je mogoče pripisati tudi vplivu ZDA, kjer ima desnica skoraj popolno hegemonijo nad političnim jezikom in imaginacijo. Islamofobija je eden od elementov omenjenega premika in prvenstveno notranjepolitično vprašanje. Politični nasprotniki evropskih islamofobov niso muslimani, temveč njihovi sodržavljani, ki na muslimane gledajo drugače. Poleg tega je nujno vedeti tudi, da je bilo sovraštvo do muslimanov ključno pri oblikovanju sodobne evropske identitete.
Zapisali ste, da je današnja Evropa politično mrtva in da ji vlada nesposobna politična elita. Evropo naj bi pri življenju s sklicevanjem nanjo ohranjali prav teroristi in nestrpneži, kakršen je bil denimo Breivik. Je mogoče podobno reči za vrsto islamofobov, ki ob prihodu beguncev na staro celino tako radi govorijo o obrambi nekakšne evropske kulture ali celo evropske civilizacije?
Govorjenje o evropski civilizaciji je bilo praviloma vedno povezano z diskurzom vzpostavljanja gospostva. Dejstvo, da se danes na Evropo sklicujejo nestrpneži in tudi teroristi, ni naključje. Velik del Neevropejcev po vsem svetu je Evropo pogosto doživljal prav kot nosilca terorja, vojne in trpljenja. Diskurz o Evropi kot o ogroženi kulturni in civilizacijski entiteti, ki prevladuje danes, so oblikovali nacisti in tudi fašisti, ki so bili v tem pogledu prav gotovo zavedni Evropejci.
Stereotipe, nesporazume in izbruhe ksenofobije, ki prihajajo na plano ob t. i. begunski krizi, naj bi premagovali tako, da se vse udeležene strani bolje spoznajo in začno pogovarjati med sabo. Vi v omenjenem komentarju za Mladino nasprotno trdite, da proti predsodkom več spoznavanja in komunikacije ne pomaga, kar danes zveni izjemno cinično. Kaj potem storiti?
»Ksenofobija sama po sebi ni politični problem, temveč gre za človeško lastnost. Človeško je, da se bojiš tujcev ali jih celo sovražiš.«
Nisem želel biti ciničen. Hotel sem reči, da sta sovraštvo do muslimanov ali strah pred njimi na eni strani in poznavanje njihovih življenj, navad, vrednot na drugi, kategoriji različnega reda brez nujnega medsebojnega razmerja. Muslimane lahko sovražimo na več načinov; lahko smo jim nenaklonjeni, pa jih nismo nikdar niti videli in o njih ne vemo ničesar. Mogoče pa jih je zaničevati tudi, če dobro poznamo njihove običaje, vero, zgodovino in kulturo. Če je naše sovraštvo do muslimanov iz take snovi, kot so predsodki, ga nobena nova informacija, znanje in spoznanje ne bodo nujno omajali. Islamofobija ima v naši zgodovini in kulturi izredno globoke korenine, vtkana je v našo – evropsko – identiteto. Kaj naj potem storimo? Še najbolj smiselno bi bilo ohraniti politični red, ki lahko drži v šahu naše najbolj destruktivne impulze.
Kakšna pa naj bo vloga sodobne progresivne levice ob t. i. begunski krizi?
Najprej bi morali postaviti na noge samo levico. Danes je ta del problema in ne rešitve, saj se politično le malo razlikuje od sredinskih in desnih političnih strank. Tako imenovana skrajna levica, ki jo imajo za »skrajno« zgolj zato, ker je se politični center premaknil tako zelo na desno, velikokrat samo reciklira liberalistične vrednote. Levica, ki se ne bo znala otresti neoliberalistične politične in ideološke hegemonije, ne bo mogla uspešno nastopiti proti fašizaciji evropskih družb. Ob t. i. begunski krizi pa bi sodobna progresivna levica morala biti varuh političnega reda, zagovornik močne in avtoritativne javne oblasti oziroma države, v kateri bi bilo ljudstvo suveren. Njena prednostna naloga bi morala biti tudi oblikovanje ustrezne migracijske politike kot sestavnega dela dolgoročne strategije nacionalnega razvoja.
Kakšna je vaša projekcija bližnje prihodnosti? Na evropski ravni se krepitev skrajne desnice in umikanje na okope nacionalnih držav zdita skorajda neizogibna.
Tu je treba biti pazljiv. Postaviti se na okope nacionalne države po mojem mnenju ni nič slabega. Še več, v resnici gre za svojevrstno nasprotovanje neoliberalizmu, ki je protinacionalističen in kozmopolitski in kot tak popolnoma imun na kritiko kozmopolitskih levičarjev. Če bo kdo v prihodnosti znal formulirati alternativo nacionalni državi, ki bo hkrati tudi alternativa neoliberalističnemu kozmopolitizmu, tudi dobro. Toda kar tako nastopiti proti nacionalni državi je voda na mlin neoliberalizmu.
Podobno površni smo, ko govorimo o skrajni desnici. S tem običajno mislimo na francosko Nacionalno fronto, britanski UKIP, na Orbanovo Madžarsko in zdaj na novo poljsko vlado. Prav gotovo gre za nesimpatične in problematične politične skupine. Pošteno pa moramo priznati, da lahko v tem trenutku na evropski ravni bolj ali manj le pri tovrstnih strankah in gibanjih najdemo zametke alternativne politike, ki bi jo postavili nasproti neoliberalizmu, ki obvladuje Evropo. Madžarska in poljska vlada sta vsaj malo pristrigli peruti bankam, Nacionalna fronta je v politični diskurz ponovno pripeljala vprašanje suverenosti ljudstva in ga povezala s suverenostjo države. Levico je lahko dvakrat sram: prvič zato, ker se je odpovedala konceptu suverenosti ljudstva znotraj demokratičnega diskurza, in drugič zato, ker je skupaj z neoliberalistično golaznijo planila po desnici, ki je omenjeni pojem postavila na pravo mesto. Brez dvoma gre za nacionalistična gibanja in stranke, ki pa niso nosilci fašizacije evropskih družb. Ta prihaja iz evropskega neoliberalističnega centra.
Pogledi, let. 7, št. 5, 9. marec 2016
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
