O vlogi religije v 21. stoletju
Boga ni in ni vse dovoljeno
16. 03. 2016
Sodobni človek je človek razuma, znanosti, preverjanj in meritev. Sposoben je razcepiti atom in poslati sondo na Mars. Razvoj robotike, bioinženiringa in umetne inteligence pa je tako skokovit, da nekoč znanstvenofantastični scenariji, neke nedoločene prihodnosti, danes postajajo realnost. O tem, ali bo v prihodnosti promet popolnoma avtomatiziran, ali bomo sposobni večino človeškega telesa umetno nadomestiti in slepim povrniti vid, nam ni več treba dvomiti ali sanjati. Vse našteto je realnost v nastajanju. Seveda bo na množično dostopnost potrebno počakati, v nekaterih primerih tudi izredno dolgo. Vseeno pa nas zgodovina uči, da se kolesja napredka ne da zaustaviti, da se navzlic še tako silovitim naporom in odporom preteklost naposled mora umakniti prihodnosti.
Kako je torej mogoče, da v 21. stoletju religija še vedno obstaja, da v življenju človeštva še naprej igra neznansko pomembno vlogo? Sodobni ateisti tipa Richard Dawkins, v svojem pravičniškem boju podobni križarjem, so le slaba in pokvečena različica velikega razsvetljenskega projekta.
Prepričanja, da lahko racionalno mišljenje, preverljiva in ponovljiva, znanstvena dognanja triumfirajo nad religijskim svetom mističnih meglic in nerazložljivih, vsekakor pa neponovljivih čudežev. Zakaj bi Dawkinsu uspelo to, kar ni Diderotu, Voltairu in Rousseauju? Zakaj bi nam lahko on in njemu podobni na vprašanje religije, ki si ga zastavljajo neskončno bolj poenostavljeno in vulgarno, kot so si ga razsvetljenci, lahko ponudili boljši odgovor.
Ne, če kaj, si je treba danes zastaviti boljša vprašanja. Religija je dokazala, da je sposobna prestati preizkus časa, da ji znanost ni sposobna zadati smrtnega udarca, da kljub temu, kako nezamisljivo bi bilo to za samo Cerkev še nekaj stoletij nazaj, povsem dobro funkcionira v kohabitaciji s posvetno oblastjo. Celo tako zelo, da si je brez večjih težav mogoče predstavljati tudi povsem korektnega znanstvenika oziroma znanstvenico, ki čez teden dela v laboratoriju, v nedeljo pa se udeleži maše. Morda v evropskem kontekstu to vseeno zveni nekoliko neobičajno, v ameriškem pa gotovo ni. Tam sta kljub strogi ločitvi Cerkve in države ti vseeno neločljivo simbolno prepleteni.
»Paradoksalno, pa vendar, resnični propad moralnega reda in etičnega delovanja se v praksi pogosto maskira kot del višjega božjega načrta.«
Od priseganja na Sveto pismo na sodišču do podobne prisege ob inavguraciji novega predsednika. A vse to so simbolne geste, opravljene sicer z vsem ceremonialnim pompom in simbolično naphanostjo, ki jim pritiče, hkrati pa vsebinsko prazne. Vse skupaj je podobno podkvi, ki naj bi jo imel Niels Bohr nad vrati. Ko so ga začudeno vprašali, zakaj jo ima, ko pa takšnemu znanstvenemu umu ne bi prisodili takšnega vraževerja, je lakonično odvrnil, da bojda deluje tudi, če ne verjameš.
Tako nekako je mogoče razumeti tudi prisego priče na sojenju ali predsednika ob nastopu mandata. Deluje, četudi vanjo nihče ne verjame. Vseeno pa je tu na delu neka subtilna razlika med tem, da v nekaj ne verjamemo, a to hkrati vseeno jemljemo resno. Tu pa stvari počasi postanejo zares zagonetne. Vsega, v kar ne verjamemo, a hkrati jemljemo resno, namreč tudi v času visoko razvite civilizacije ne manjka. Kljub izpričanemu ateizmu in temu, da v Boga ne verjamemo, idejo Boga še naprej jemljemo resno. Namesto gesla Alamuta: Boga ni, vse je dovoljeno, je zares zanimiv obrat, ki ga tu predlaga Slavoj Žižek, in sicer: Bog je, vse je dovoljeno.
Paradoksalno, pa vendar, resnični propad moralnega reda in etičnega delovanja se v praksi pogosto maskira kot del višjega božjega načrta. Posamezniki in skupine, ki so si zares dovolili vse, so si to praviloma dovolili natanko v imenu Boga. Religija v tem oziru deluje kot neka povsem razformljena (kar pomeni, da je sposobna privzeti kakršnokoli formo) in čista substanca. Še tako surovi klavci koljejo v imenu Boga.
V tem smislu bi lahko govorili o religiji kot o narkotični disfunkciji. Izraz sta vpeljala Paul F. Lazarsfeld in Robert K. Merton v svojem besedilu Množično sporočanje, popularni okus in organizirano družbeno delovanje. V okviru analize množičnih medijev ga definirata kot prakso informiranih državljanov, ki sicer spremljajo dogajanje v svetu, berejo časopise, poslušajo radio, gledajo poročila, nemara celo debatirajo o alternativnih možnostih delovanja. Vendar na koncu dneva ne ukrenejo ničesar, izostanek organizirane družbene akcije pa kompenzirajo z obilico informacij o tej isti družbi. Tokrat je religija tista, ki narkotizira možgane do te mere, da niso več sposobni niti voljni, da bi si postavljali prava vprašanja, kaj šele, da bi se spustili v njihovo reševanje.
Tovrstna, moralno-etična narkotiziranost je na koncu izraz tega, da sodobna družba, čeprav morda res več ne verjame religiji, to še naprej jemlje resno. Resno v tem smislu, da ta ne glede na vse ponuja neke dokončne odgovore, da nam nudi tih, diskreten, a hkrati vedno prisoten in zanesljiv moralni alibi za kakršnokoli delovanje.
V srednjem veku je bil temu namenjen enkratno prostodušni institut odpustkov. Kupovati jih je bilo mogoče sebi, svojcem, celo pokojnim. V malce bolj prefinjenih oblikah odpustki obstajajo tudi danes. Ne govorim samo o mašah, prispevkih za popravilo cerkvene strehe ali pa finančno pomoč pri nakupu novega župnikovega avtomobila; danes je zanimiv predvsem fenomen sekularnih odpustkov. V sferi humanitarizma so še posebej razširjeni.
Neki posameznik je lahko iz dneva v dan surov izkoriščevalec delavk in delavcev ali pa te umazane posle zanj upravljajo posredniki v državah tretjega sveta, vseeno pa se skupnosti potem odkupi s tem, da ji vrne prgišče tistega, kar ji je vzel. Takšna dobrodelnost je pogosto nagrajena še s kakšno davčno olajšavo, zaradi česar, gledano s perspektive »dobrodelnika«, v resnici predstavlja dobro poslovno priložnost in naložbo. Bolj zanimivo je, zakaj vsi drugi, širša družba, temu prozornemu triku nasedamo.
Zavestno vsi vemo, da se podjetje, ki služi milijarde evrov, pač ne more odkupiti z nekaj tisočaki, namenjenimi dobrodelnosti. V to ne verjamemo, a to dobrodelnost še naprej jemljemo resno, jo spodbujamo kot hvalevredno in tako naprej. In ja, vsekakor je bolje vsaj nekaj kot pa nič. Vendar je pri vsem skupaj zares zanimivo predvsem to, da ljudje še naprej negujemo idejo o nekem zaključnem moralnem računu, poslednji etični bilanci. Naj si to priznamo ali ne, ideja svetega Petra, ki potežka naše grehe in kreposti, vztraja in je še naprej trdovratno prisotna. Zanimiv je tu pogled na pravosodni sistem in neznanska »investiranost« v to, da bo »nekdo pravico iskal na sodišču«, ampak sodišče ne razsoja o pravici, temveč o pravu. Tudi tu je na delu zgoraj omenjena distinkcija, saj v resnici nihče ne verjame, da je na sodišču mogoče najti pravico, a ga večina natanko v tem smislu še naprej jemlje resno. V ozadju naštetih primerov lahko vidimo zaskrbljujoče dejstvo, da si človek in človeštvo še vedno ne zaupata, da bi bilo mogoče biti moralen sam na sebi.
Ali v skladu s staro maksimo, vredno tajnih služb: Zaupanje je dobro, nadzor še boljši. To je srhljiva resnica obrata, da Bog je in da je zaradi tega vse dovoljeno. Je neko tiho prepričanje, da nam za svoja dejanja morda ne bo treba odgovarjati, da so morda – sprevržena, kot so lahko – del višjega načrta, da smo le droben vijak v velikanskem in zapletenem stroju. Sami pred seboj lahko upravičimo skoraj vse, ker nam bo, tako verjamemo, na koncu dneva opravičilo napisal nekdo drug. Naj bo to cerkvena ali posvetna institucija, logika v ozadju je enaka.
Resnični etični izziv bi bilo izhodišče Boga ni in ni vse dovoljeno. Torej etično delovanje kljub zavedanju, da jo lahko poceni odnesemo, da smo lahko celo družbeno pripoznani in cenjeni, če ne delujemo etično. Kantov kategorični imperativ, da naj vedno delujemo na način, da bi lahko naše delovanje postalo obči zakon, v tem oziru še vedno ostaja nedosežen in nepresežen.
Pogledi, let. 7, št. 5, 9. marec 2016
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
