Bomba, ki tiktaka na bregu reke Volge
12. 05. 2016
V ljubljanski Operi je bila včeraj premiera Janáčkove tragične opere Katja Kabanova češkega skladatelja in etnomuzikologa Leoša Janáčka (1854–1928), v kateri naslovna junakinja skuša pobegniti iz togega zakona, zaradi teže ljubezenske krivde pa se zlomi in konča v reki.
Svojo šesto in najtemačnejšo opero je Janáček zasnoval po drami ruskega pisatelja Aleksandra Nikolajeviča Ostrovskega Nevihta (1859), v kateri je ta upodobil svet neusmiljenih trgovcev mesta Kalinov ob Volgi, provincialni kraj, v njem pa zgodbo mlade poročene ženske, ujete v zakon z neusmiljeno taščo in njenim pohlevnim sinom ter ljubezen z mladim Borisom. Ostrovski je svojo tragično dramo napisal kot kritiko zadrtosti podeželskega meščanstva, nastala je v času pred začetkom obsežnih reform carja Aleksandra II., času torej, ki sta ga zaznamovala zatohlost in nazadnjaštvo. Seveda ima naslov drame dobesedni in preneseni pomen.
Slovanska nežnost in globina
Skladatelj Leoš Janáček, znan po naklonjenosti do ruske kulture, navdihovala ga je predvsem književnost (načrtoval je celo opero o Ani Karenini), ljubezen do domovine, češkega jezika, je v drami našel tudi sebe. Ko je začel načrtovati pisanje opere, se je namreč bližal 65. rojstnemu dnevu. Bil je že priznani skladatelj in platonično povezan s skoraj štirideset let mlajšo Kamilo Stösslovo. Oba sta bila poročena in nekaj let po krstni uprizoritvi Kabanove je Leoš Janáček svoji muzi napisal: »Vedno sem položil tvojo sliko na Katjo Kabanovo, ko sem pisal to opero. Njena ljubezen je šla po drugi poti, vendar je bila vseeno velika, lepa ljubezen.«
In kakšno drugo pot je ubral skladatelj? S Kamilo je ostal povezan v sedemsto pismih do smrti (zadnje tedne njegovega življenja sta preživela skupaj), izvirno besedilo Ostrovskega pa je prečistil in skrajšal, iz petih dejanj drame je naredil tri, izpustil je dele s političnimi in moralističnimi opisi družbe 19. stoletja ter se osredotočil na naslovno junakinjo, ki v hinavski družbi zaman hrepeni po ljubezni, na koncu pa pod težo krivde izbere večni pobeg v reko.
Veronika Brvar je v gledališkem listu zapisala, da se je skladatelj posvetil trem parom: tradicionalne morale (vdova Kabanova, trgovec Dikoj), hrepenenja in sanj (Katja in Boris) ter paru vedrega svobodnega duha (Barbara in Kudrjaš). Sicer je Janáčka drama Ostrovskega pritegnila predvsem zaradi »velike žalosti, slovanske nežnosti in globine«. Danes Katjin nastop v prvem dejanju pogosto primerjajo z nastopom Čo-čo-san v Madami Butterfly, saj naj bi poleg Kamile skladatelja navdihovala tudi Puccinijeva opera o tragični ljubezni prevarane Japonke.
Kronika napovedane smrti
Leoš Janáček je napisal devet oper, prvo, Šárka, leta 1887, Jenůfa (1904) mu je prinesla mednarodno slavo, njegovo najbolj znano zborovsko delo je Glagolska maša (1928), mnogokrat pa izvajajo tudi Sinfonietto za simfonični orkester. Krstna izvedba Katje Kabanove (mnogi jo imajo za skladateljevo prvo zrelo operno delo) je bila leta 1921 v Brnu. Ljubljansko občinstvo jo je videlo dvakrat, leta 1934 in 1968, v Mariboru pa še leta 1973.
Tokrat jo bomo na slovenskem odru prvič slišali v češkem jeziku, postavila pa jo je mednarodna ekipa: belgijski režiser Frank Van Laecke, češki dirigent Jaroslav Kyzlink, francoski scenograf Philippe Miesch, slovenski koreograf Gregor Luštek, kostumografinja Belinda Radulović skupaj s pevci (Saša Čano, Zoran Potočan, Aljaž Farasin, Edvard Strah, Mirjam Kalin, Vlatka Oršanić, Jure Kušar, Rusmir Redžić, Urška Breznik, Martina Zadro, Matej Vovk, Dejan Maksimilijan Vrbančič idr.)
Režiser predstave Frank Van Laecke je v intervjuju za gledališki list povedal, da je Katja Kabanova ogledalo družbe z vsemi pravili, tradicijo in maskami. »Ko sem prvič poslušal glasbo in prebral libreto, mi je bilo jasno, da je to pravzaprav kronika napovedane smrti. Ko poslušaš glasbo, lahko slišiš bombo, ki tiktaka, in nobenega dvoma ni, da bo eksplodirala, čeprav nihče točne ne ve, kdaj.«
Sicer pa je Janáčkova opera popularna tudi v svetu: januarja je bila premiera v Wiesbadnu (v naslovni vlogi Sabina Cvilak), oktobra bo v Brnu, naslednje leto v Seattlu, pred leti jo je v Pragi postavil sloviti ameriški režiser Robert Wilson. In še korak nazaj do drame Nevihta: na odru MGL so pred leti uspešno igrali delo Ostrovskega v režiji Jerneja Lorencija. Predstava je bila najboljša uprizoritev Borštnikovega srečanja leta 2012.
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
