Nesporen umetniški dosežek
Camille Saint-Saëns: Samson in Dalila, SNG Opera in balet Maribor
20. 05. 2016
V petek, 13. maja, so v mariborski Operi premierno izvedli opero Samson in Dalila francoskega skladatelja Camilla Saint-Saënsa. To je edino izmed številnih skladateljevih opernih del, ki se je obdržalo na repertoarju svetovnih opernih hiš.
Premiera je uspela v vseh pogledih. Režiser Paul-Émile Fourny je pristopil k scenski uresničitvi dela z mero. Vzpostavil je potrebne odnose med junaki, pokazal, da obvlada prostor in maso, v režijo ni vnašal nepotrebne navlake in sledil je glasbi. Funkcionalno in estetsko odlična scena Marka Japlja služi kot hvaležen okvir za umestitev dogajanja, ki sicer z režijskega zornega kota ni najbolj »fotogenično«. K temu je znatno pripomoglo tudi oblikovanje luči Patricea Willauma. Manj posrečeni so kostumi Artemia Cabassija, še zlasti barvna paleta oblačil Izraelcev ali kostumi Velikega Dagonovega svečenika in moških plesalcev, medtem ko kostumi Filistejcev v zadnjem dejanju odpirajo vprašanje, od kod so se vzeli.
Dirigent Robert Houlihan je muzikalno zgledno pripravil in vodil predstavo, pri čemer ne gre prezreti, da je fraziranje pri Saint-Saënsovi glasbi vse prej kot preprosto. Klasicistično jasna arhitektonika glasbe, zastavljena z izredno preciznostjo, a z drugačno vsebino, preprosto ne prenese zdrsov v izvedbi. Houlihanovo glasbeno vodenje je bilo ves čas dramaturško napeto in muzikalno prepričljivo, s čimer je dirigent hkrati odvrnil pozornost od nekaterih običajnih slabosti orkestra (ataka, občasno »tenak« ton godal ipd.) in so tudi kake zlobne nerodnosti takoj utonile v pozabo. Opazna je bila razlika v kakovosti igre orkestra v delih, ki »sedijo« oziroma so jih igrali že kdaj prej (npr. Bakanal), kar odpira vprašanje zadostnega števila orkestrskih vaj.
Pevska zasedba je bila glasovno ustrezno sestavljena, čeprav kakovostno ne dovolj izenačena. Nesporno je blestela mezzosopranistka Guadalupe Barrientos kot Dalila z najboljšo poustvaritvijo doslej. Prikazala je velik izrazni razpon, od nežnosti, topline in izrazite senzualnosti do dramskih izbruhov ali preračunljivosti in zlobe. Našteto je, seveda, podprto z odlično kakovostjo glasu, dobro tehniko, izenačenimi registri v celotnem obsegu in (tokrat) uravnoteženo ravnjo izvedbe celotnega pevskega parta. Pevka ima rada oder in oder ima rad njo, o čemer smo se sicer že večkrat lahko prepričali.
Tudi tenorist Jean-Pierre Furlan se je izkazal z zelo dobrim pevskim in scenskim nastopom. Njegov glas je sicer (že) nekoliko rezek, vendar se to interpretirani vlogi povsem prilega, pa tudi občasno pojavljajoči se tremolo ne moti, razen morda mestoma v nežnih delih. Z Guadalupe Barrientos in dirigentom so v drugem dejanju od slovite Daliline arije dalje izpeljali sijajno izrazno gradacijo. Duet je bil v vseh pogledih vrhunec predstave, kakršnega na opernih odrih ne srečamo pogosto.
Na visoki ravni je bil tudi nastop Jureta Počkaja v manjši vlogi Abimeleha, medtem ko Jaki Jurgec v vlogi Velikega Dagonovega svečenika in Alfonz Kodrič v vlogi Starega Hebrejca te ravni, žal, nista zmogla in je zato naboj predstave ob njunih nastopih popuščal. Ostale majhne vloge, ki so jih izvedli Bruno Konda, Dušan Topolovec in Bogdan Stopar, so bile izvedene primerno.
Samson in Dalila je opera s poudarjeno vlogo zbora, ki je bil pod vodstvom Zsuzse Budavari Novak zelo dober. Še posebej je presenetil ženski del, saj je na naših odrih res redko slišati pravi zvok zrelega ženskega opernega zbora. Na splošno je bilo petje v zvoku mehkejše kot v prejšnjih produkcijah, z izjemo tenorjev, ki občasno še vedno pojejo trdo in z ravnim tonom. Tudi v izraznem pogledu zbor še ni povedal vsega, kar bi lahko, saj se je bilo mestoma težko znebiti vtisa, da zboristi ne poznajo natančno vsebine besedila.
Najslabši del je bil, kot smo v mariborskih uprizoritvah že vajeni, balet. Če je bilo v prvem dejanju (ženske) na mestu vprašanje, kakšna je bila pravzaprav vloga koreografinje, se je v Bakanalu koreografija, ki jo je podpisala Laurence Anne-Marie Bolsinger May, pokazala za preveč zahtevno za moški del ansambla. To so še poudarjali kostumi, ki niso razgaljali le teles, pač pa predvsem nerodnosti in zadrege plesalcev. Umetniškemu vodstvu baleta bi zato kazalo prišepniti, da morda pa za opero le ni »vse dobro«.
Predstava kot celota je nesporen umetniški dosežek, drugo dejanje pa vrhunec, ki se ga pomni. Po kaj klavrnem začetku so tako v Mariboru sklenili operno sezono na način, kot so si ga lahko le želeli.
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
