Denis Macujev, pianist, še danes nastopa na Festivalu Ljubljana
»Občinstvo je moj doping«
05. 07. 2016
Meter in dobrih devetdeset centimetrov visokega Denisa Macujeva (1975), ki stopi h klavirju z velikimi koraki košarkaša, primerjajo s slavnim virtuozom Vladimirjem Horowitzem. Enainštiridesetletnik, ki je bil že pri 33 letih zrel za Sergeja Rahmaninova (po pisanju ameriškega kritika), se v Slovenski filharmoniji predstavlja dva večera, in to z najzahtevnejšo glasbeno solistično literaturo. Sinoči z Drugim klavirskim koncertom Rahmaninova, nocoj pa s Tretjim. Macujev jima pravi kar »Everest«.
Je res, da vas Rahmaninov lahko spravi v jok?
Res. Rahmaninov je za vsakega pianista glasbena ikona. Bil je neverjeten skladatelj, pianist in dirigent, njegova glasba je na odru že sto let, in prav vsaka skladba je genialna. S fundacijo imam posebno navezo. Pred enajstimi leti me je v pariškem gledališču Champs-Élysées obiskal njegov vnuk Alexandre Rachmaninoff in mi dal nepozabno ponudbo: če boš nehal kaditi, je rekel, ti bom dal darilo. No, ugasnil sem cigareto, on pa mi je predal dve skladateljevi deli, do takrat neznani in neizvedeni. Prvo je bila suita, drugo pa fuga, študentsko delo, ki je nastalo še na moskovskem Konservatoriju. Legenda pravi, da jo je Rahmaninov poslal Čajkovskemu, a njegov asistent jo je izgubil. Pred petnajstimi leti jo je našel moskovski muzej Glinka.
Bil sem torej prvi, ki je igral ti skladbi, prvi, ki sem ju posnel, in to na skladateljevem steinwayu na njegovem švicarskem domu v Luzernu. Po velikem uspehu mi je Alexandre ponudil tudi umetniško vodenje Fundacije Sergeja Rahmaninova.
Drugi klavirski koncert sodi med najbolj priljubljena dela, Tretji pa velja za eno najzahtevnejših del klavirske literature.
Oba sta zelo težki skladbi. Pri Tretjem koncertu so prešteli 50.000 not in zato slovi kot najtežji. Kot Everest je, vsakič ko grem na oder, igram, kot bi bilo prvič, zadnjič in nikoli več. To je timsko delo, to je improvizacija. Z orkestrom in dirigentom moramo skupaj skozi skladbo. Vsakič je nova interpretacija, vsakič se moramo najti in povezati. In vsakič, ko grem na oder, sem najsrečnejši fant na svetu, ker igram to genialno delo.
Rahmaninov je pred koncerti za sprostitev igral Bacha, kaj je vaš običaj?
Če imam srečo in ne priletim v dvorano naravnost z letališča, igram jazz, Mozarta, vsekakor ne tistega, kar je pozneje na programu. Morda tudi nič. Ko vidim, da je dvorana razprodana, se v meni prebudi poseben občutek, kot vulkan je. Občinstvo je moj doping. Vedno igram za občinstvo, ne zase ali za skladatelja ali kritika. Umetnik na odru je tisti, ki prevzame skladateljevo delo izpred mnogo let in ga preda občinstvu. To je moj cilj, moje poslanstvo.
Govoriti o Denisu Macujevu je govoriti o 250 koncertih na leto, in to z najboljšimi orkestri in dirigenti. Ste umetniški vodja osmih festivalov ...
Desetih.
... sodelujete tudi na različnih glasbenih tekmovanjih kot žirant in vodite fundacijo za podporo mladim glasbenikom. Še kaj?
Letos sem ustanovil novo tekmovanje za mlade pianiste v Moskvi. To je neverjetna mlada generacija. Tekmovalci so prišli iz Rusije, Japonske, Koreje, Velike Britanije ... Absolutno drugačni glasbeniki so v primerjavi z nami. Vse vedo o vsem. Berejo knjige, hodijo v gledališče, so športniki, govorijo vsaj tri jezike, imajo občutek za humor in so svobodni od znotraj in zunaj. Vsak je igral brez napake, tehnično brezhibno in hkrati globoko senzibilno.
Kaj pomeni ta nova generacija za klasično glasbo?
Oni so prihodnost klasične glasbe.
Kaj je značilno za rusko pianistično šolo?
Sovjetska zveza je bila v enem kosu, ker smo bili pač ena država, zdaj pa so vsi razseljeni, lahko izbirajo profesorje, potujejo, igrajo kjerkoli. Ruski učitelji so kakovostni, a prav tako odlična je korejska, kitajska, gruzijska, britanska šola. Denimo George Harliono. Zapomnite si to ime. Velika zvezda bo.
Koliko let ima?
Štirinajst.
Aprila ste igrali na slovesnosti ob osemdesetletnici maestra Zubina Mehte. Kako je bilo?
Zelo dobra prijatelja sva. Povabil sem ga na svoj festival v Irkutsk. Šla sva v savno, po savni skočila v ledeno mrzlo Bajkalsko jezero, čez štiri ure pa sva stala na odru. Potem me je povabil v rodni Bombaj, kjer ga imajo za boga. Bilo je zelo čustveno.
Kaj bolj potrebuje pianist: hitre roke ali dober spomin?
Oboje, predvsem pa mora biti umetnik svoboden in mora imeti rad glasbo. Velikokrat me kdo vpraša, zakaj igraš ta koncert. Zato, ker imam rad to glasbo, odgovorim. Skladba je kot moja žena, ljubica. Potem me vprašajo, pa zakaj igraš stotine koncertov na leto, se greš Guinessovo knjigo rekordov, hočeš biti kot Gergijev? In odgovorim, da je oder zame eden najbolj magičnih prostorov na svetu. Občinstvo mi da energijo. In počutim se fantastično. Čezatlantski leti me uničijo, časovni zamik, hrana, voda, podnebje, vse me podre, ko pa grem na oder, se zgodi nekaj ... Mogoče sem odkril nov izraz: odrska terapija! In ta velja za tiste na odru in one v dvorani. Oboji takrat pozabimo na vse skrbi, na vse hudo, kar se nam dogaja.
Ste v stiku s kolegoma Nikolajem Luganskim in Borisom Berezovskim?
Sta moja dobra prijatelja. Z Luganskim sva imela istega profesorja Sergeja Dorenskega na moskovskem Konservatoriju, ki bo kmalu star petinosemdeset let in mu pripravljamo gala koncert.
Če bi zaprli oči in poslušali izvedbo, bi vedeli, kdo od vas igra?
Težko vprašanje. Vsak od nas je umetnik in predstavljamo veliko rusko pianistično šolo.
Vedno poudarjate, da igrate za občinstvo. Kaj pa kritiki?
Ni umetnosti brez kritike. Nikoli ne bom pozabil svojega prvega koncerta v Irkutsku in krasnega članka v lokalnem časopisu. Bilo je kot profesorjevo predavanje. Vsaka tema, fraza, vsak del je bil obdelan, ta članek hranim za spomin. Toda moj prvi kritik, človek, ki mu verjamem in ga poslušam, je oče. Vedno govori resnico. Ko sem pred petimi meseci v Carnegie Hallu odigral recital in so me kritike pospremile v superlativih, sem imel v hotelu precej drugačen razgovor s očetom.
Kaj vam je rekel?
Veliko podrobnosti. Ve, kako naj igram, kako se lahko izboljšam. V interpretaciji, zvoku, pavzah ...
Menda obožujete ameriško občinstvo.
Zelo odprti, prijazni so, v trenutku stojijo in skandirajo.
Rusi ne stojijo?
Težko.
V kakšnem spominu imate Slovence?
Kot inteligentno, odprto, prijazno občinstvo. Zdi se mi, da dobro vedo, kaj lahko pričakujejo od koncerta. In niso snobi!
Ste najljubši pianist predsednika Vladimirja Putina?
Ne, ima jih več, pa ne samo Rusov. Kot član posebnega ruskega komiteja za kulturo se s predsednikom srečam enkrat na leto, pogovarjamo se o kulturi, njeni prihodnosti, projektih.
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
