Frank Westerman, pisatelj
Z lipicancem skozi zgodovino
Glavni junak vaše zadnje knjige Dier, bovendier (angleški prevod: Brother Mendel's Perfect Horse) je lipicanec. Kdaj in kje ste prvič slišali za tega konja, vzrejenega na območju današnje Slovenije?
Pri nastanku te knjige sta bila odločilna dva dogodka. Ko sem sredi devetdesetih let delal za časnik NRC Handelsblad kot dopisnik iz Beograda, od koder sem pokrival vojno v nekdanji Jugoslaviji, sem se maja 1995, sredi vojaške operacije Nevihta, znašel nekje med Lipikom in Pakracem. Iskal sem podatke za reportažo o izginuli čredi lipicancev v Lipiku. Ko si je hrvaška vojska mesto izbojevala nazaj, konjev ni bilo nikjer, zato reportaže nisem mogel napisati. Spominjam pa se neke smešne podrobnosti: s kolegom sva se smela pogovoriti s skupino srbskih vojnih ujetnikov in hrvaški poveljnik je tedaj odločil, da jih je pripravljen zamenjati po načelu en srbski ujetnik za deset lipicancev!
A za lipicance sem v resnici vedel že prej, od svojega enajstega do sedemnajstega leta sem doma na Nizozemskem veliko jahal. Glavna atrakcija staje je bil lipicanec po imenu Conversano Primula. Bil je edini, ki ga nikoli nismo smeli jahati. Jaz pa sem o njem delal raziskovalno nalogo za šolo in lastnik hlevov mi je rekel: »Dotakni se ga in začutil boš zgodovino!«
Moja knjiga je pravzaprav družinska kronika, le da v njej ne nastopajo ljudje, temveč konji. Začne se s Conversanom Primulo, kajti ta žrebec je bil četrti po vrsti, ki je bil uvožen na Nizozemsko, seveda z izjemo kraljevih hlevov, kraljica je že prej imela nekaj lipicancev. Conversano Primula pa je bil uvožen leta 1974 in jaz sem izdelal njegov rodovnik. Že od osnovne šole sem vedel, da lipicanci izvirajo iz Lipice, da so pasmo vzgojili leta 1580 in tako naprej, a to za zgodbo ni bilo tako pomembno. Konja je bilo treba spremeniti v metaforo, oziroma povedati zgodovino 20. stoletja, kot bi se zrcalila v konju. Pri tem sem se držal usode štirih generacij lipicancev – očeta, deda in pradeda. Samo s štirimi generacijami pokriješ celo stoletje. V knjigi je tudi rodovnik, poglejte …
Ali bo knjiga prevedena v slovenščino?
Ja, pravkar smo sklenili pogodbo. (Kaže rodovnik lipicancev.) Tale je bil rojen leta 1911 v Lipici. Takrat je še obstajala Avstro-Ogrska, na Dunaju je živel cesar, nato pa se je vse sesulo, izbruhnila je prva in nato še druga svetovna vojna.
Celotna zgodovina je zame preobsežna, moram se osredotočiti na nekaj in pri tem mi je všeč metoda, ko iz zgodovine izvlečem, podobno kot geolog, eno samo plast, iz katere pa se da razbrati o nemalo dogodkih tistega časa.
Ste potlej zgodovinar ali pisatelj? Priznanje so vam izrekali na obeh področjih, med drugim ste prejeli nagrado za sodobno zgodovinopisje in leta 2005 zlato sovo, belgijsko različico bookerja, ki je seveda namenjena leposlovju.
Niti v knjigarnah včasih ne vedo prav dobro, kam postaviti moje knjige. Pravzaprav mi je vseeno, na kateri polici bodo končale. Menim pa, da to ni leposlovje; je kot dokumentarni film, če se izrazim v kinematografskem jeziku. Pri pisanju se rad držim neke pripovedne niti. A če pripoved temelji na dejstvih, še ne pomeni, da ne morem uporabljati domišljije in ustvarjalnosti. Seveda pazim na slog, posegam po retoričnih figurah, edino, česar v tem žanru pisanja ne počnem, je, da si ne izmišljujem stvari. Ker mi ni treba: resničnost je včasih tako groteskna … Na poti z ljubljanskega letališča do mesta smo se pogovarjali o Radovanu Karadžiću in njegovi bizarni zgodbi in skrivanju. Bi si kdo lahko kaj takega izmislil?
Ne, nikakor, ker ne bi bilo verjetno. Ali vas mika, da bi njegovo zgodbo obdelali v kakšni knjigi?
Ne, le omenil sem to dejstvo, ki priča o tem, da si resničnost včasih izmišljuje boljše zgodbe kot pisatelji. Še en primer: ko sem pisal knjigo o Araratu, kjer je po Svetem pismu pristala Noetova barka, in ko sem naposled prispel v mesto na vzhodu Turčije, od koder se mi je odprl pogled na goro, se je nad njo bočila mavrica, tako kot tista v Svetem pismu po vesoljnem potopu. Si lahko predstavljate kaj takega? Moram fotografirati, sem si rekel, v knjigi pa tega dogodka nisem omenil, ker bi bilo preveč kičasto.
Pravite, da si v svojih knjigah stvari ne izmišljate. A kot je pokazalo preiskovanje med nastajanjem Inženirjev duše, so si nekateri pisatelji stvari izmišljevali tudi v delih, ki bi morala biti resnična od prve do zadnje črke, denimo avtobiografija Konstantina Paustovskega Zgodba življenja … Na koncu knjige navajate, da so vas vsi prijatelji, ki ste jim zaupali, da pišete knjigo o sovjetskih pisateljih, pomilovali. Kakšen odnos do njih pa imajo dandanes Rusi?
Maksima Gorkega imajo vrh glave. Ponovno odkrivajo nadarjenost Andreja Platonova …
Čigar življenjska pot in ustvarjalnost sta še največkrat skrenili s partijske linije …
Ja, pisal je satiro. To pa v tistih časih ni bil zelo priljubljen žanr. Toda njegovo pisanje ima neko literarno vrednost in menim, da bo obstal kot eden od ruskih klasikov 20. stoletja. Pisanje Platonova je bolj kakovostno kot dela Maksima Gorkega.
V knjigi navajate, da so bili romani slednjega (še za časa njegovega življenja) uspešnice v Evropi. Kdo pa jih je kupoval, so bili to simpatizerji komunizma, kot denimo Romain Rolland?
Gorki je zaslovel že prej, ker je pisal o revščini, priljubljena so bila njegova zgodnja dela. Revolucija v Rusiji pa je zanj vzbudila še več zanimanja. Znano je, da je bilo Stalinovo obdobje krvavo, toda poglejmo desetletje pred tem, dvajseta leta 20. stoletja, v ozračju je bilo še čutiti nekakšno svobodo, avantgardo, ustvarjalna energija se je pretakala … Spremljal sem usodo skupine pisateljev, eden od njih je bil Konstantin Paustovski, ki nikakor ni bil slab človek. V pismu svojemu nečaku je napisal: »Lahko je umreti kot junak, težko pa je živeti kot junak.« Seveda je velikokrat zašel na spolzka tla in pisal stvari, o katerih ne bi, če ne bi bil primoran. Velikokrat sem si postavil vprašanje: Le kako bi se sam odzval na primež takšne cenzure? Ne morem soditi, ker ne vem. Ljudje so si pomagali na različne načine. Vsak po svoje je zelo človeški. Vzemimo primer Isaaca Bablja, ki je napisal monografijo NKVD, sovjetske tajne službe. Mislil si je: če bom tako blizu, mi nihče ne bo mogel zlega, nedotakljiv bom. A se je uštel!
Kako daleč sega vaše navdušenje nad tovrstno literaturo, ste dela sovjetskega socialističnega realizma prebirali že preden ste v Moskvo prišli kot dopisnik ali ste jih odkrili šele tam?
Nekaj sem jih prebral že prej, nekaj mi jih je bilo celo všeč. Zaliv Kara-Bogaz (ki ga omenja v knjigi in je roman Konstantina Paustovskega o zalivu pri Kaspijskem morju, ki so ga v sovjetskih časih izsušili, da bi pridelovali Glauberjevo sol; Westerman je to zgodbo izbral za rdečo nit svoje knjige, op. p.) pa sem začel brati kmalu po prihodu na dopisniško mesto, ko sem prva dva, tri mesece seveda veliko popotoval po državi. Seveda se je bilo včasih težko prebijati skozi te produkcijske romane, kot so jih imenovali – Američani pa so jim nadeli ime »boy meets tractor« –, toda sčasoma sem ugotovil, da prave zgodbe niso v knjigah, temveč v življenju avtorjev. Oni so bili pravi liki! Ko sem to dognal, sem sprevidel, da bom pisal o njihovem življenju, ne o njihovih delih. Da so jih morali pisati, je prav tako del tragike. Osredotočil sem se na vodogradnjo, ker …
… ste študirali kmetijstvo v tropskem svetu …
Ugotovil sem, da je celotna zgodovina Sovjetske zveze preobširna, da ne morem pisati o socializmu, o socialistični umetnosti. Za predmet zgodbe sem torej izbral književnost, ki je obravnavala vodogradnjo.
V enem od poglavij z naslovom Orientalski despotizem – in je hkrati naslov knjige, ki ste jo brali med študijem – navajate tudi besede njenega avtorja, Nemca Karla Augusta Wittfogla, ki pravi, da je Rusija zaigrala izjemno priložnost, da se otrese diktatorskega jarma, v oktobrski revoluciji. Strmoglavili so carja, a potem so boljševiki spet ustvarili novo diktaturo. Se vam zdi, da so Rusi sploh zreli za svobodno državo, demokracijo?
To je zelo hipotetično vprašanje, poznamo namreč samo eno verzijo zgodovine. Da je bila oktobrska revolucija zaigrana priložnost, je Wittfoglova hipoteza. Zakaj sem sploh vključil njegovo delo? Študiral sem hidravlično inženirstvo, učili smo se, kako graditi jezove, namakalne sisteme … On pa je trdil, da se v katerikoli civilizaciji, ki se loti gradnje takšnega objekta, vzpostavita hierarhija in nato tiranija. V kolektivizmu mora nekdo vzeti vajeti v roke, potrebni pa so tudi sužnji. A ker sem se namenil postati hidravlični inženir, sem pobral vrženo rokavico, kot bi rekel …
Se pravi, da mu niste hoteli verjeti? Ste si zdaj, po nekaj desetletjih, premislili?
Avtor omenja dve izjemi v celotni zgodovini človeštva: edini državi, kjer se njegova teorija ni potrdila, pa se vseeno ponašata z impresivnimi vodogradnjami, sta Nizozemska in Japonska. Polderje in vsa ozemlja, ki so jih iztrgali morju, so gradili po demokratičnih načelih. Na Japonskem, kjer je bil fevdalni sistem na primer s šoguni, je bilo podobno.
Dejstvo je, da je bil sovjetski režim despotski in da so ustvarili impresivne vodogradnje. Vzemimo za primer moskovsko morsko pristanišče – ko pristaneš na moskovskem letališču Šeremetjevo, vidiš kanal Volge. Pri kopanju je umrlo na desettisoče ljudi! To so svetišča socialistične umetnosti, v resnici pa zakrinkana množična grobišča. Vsi ti objekti so nastajali v gulagu podobnih sistemih. Prevzela sta me dva obraza umetnosti: veličastnost teh projektov in umetnost, ki poveličuje smrt – saj ne da bi bili gulagi prav iztrebljevalna taborišča, a neizpodbitno je, da so ljudje v njih umirali.
Se vam zdi, da bi knjigo, kakršna je Inženirji duš, lahko napisal nekdo, ki je bil državljan nekdanje komunistične države, ali ste bili vi kot zahodnjak toliko bolj občutljivi za vse finese sovjetskega totalitarizma; na primer steklena celica v hotelu v Medvedji gori poleg kanala Belomor, v kateri je na goste pazil agent KGB?
Ne, mislim, da ne, toda kot outsider sem imel drugo prednost: čudil sem se vedno znova vsemu in vsakomur, stvari nisem jemal kot samoumevne. Pomanjkljivost je seveda ta, da marsičesa nisem vedel, toda ko sem odkrival, so se mi ven in ven razkrivale bizarne stvari, o katerih ne bi mogel niti sanjati. Rus, ki je odraščal v sovjetskih časih, se verjetno pol toliko ne bi čudil, odzval bi se v slogu »Ja, seveda so imeli prisluškovalne naprave na telefonih, kaj pa je to takega?«.
Eno od načel sovjetskega napredka (»navigacija-elektrifikacija-irigacija«) je bilo, da si lahko človeštvo podredi naravo. Se vam ne zdi, da človeštvo to verjame še danes?
Ja, ko ni bilo več razredov in razrednega sovražnika, je bila narava še zadnji preostali sovražnik. Zanimivo je, da se je proti koncu Sovjetske zveze izoblikovalo močno okoljevarstveno gibanje, ki so ga spet podpirali pisatelji. Knjiga Valentina Rasputina Slovo od Matjore o vasi, ki jo preplavlja umetno jezero za rečnim jezom, je bila eden prvih udarcev sistemu. Prišel je od lirikov derevnikov – imenovali so se vaški pisci, ker so pisali o tajgi in o tem, koliko zlega ji je bilo prizadejanega. In v tem je spet nemalo ironije; sovjetski književniki so najprej podprli načrt podjarmljenja narave, potem pa so se mu zoperstavili in tako pomagali sesuti sistem. Eden prvih projektov, ki jih je Mihail Gorbačov zaustavil, je bil perebroška. Opisovali so ga v superlativih, kot »projekt stoletja«, bistvo je bilo preusmeriti sibirske reke na jug, kjer je vode primanjkovalo.
Na splošno v preusmerjanju rek ni nič slabega, namakanje ni slaba zadeva – uporabiti vodne vire za kmetijstvo. Odločilnega pomena je velikost takih projektov; ne smejo biti megalomanski. In zanimivo se mi je zdelo odkrivati, kako so bili sovjetski pisatelji prisiljeni opevati jezove – in jih primerjati s piramidami, uporabljati besedo »faraonski«. Besede niso več opisovale tistega, kar so izvorno označevale, ker so se preveč ponavljale. Sovjetska semantika ni bila v sozvočju z realnostjo, za bombaž so denimo uporabljali skovanko »belo zlato«. Metafore so bile prenapihnjene, zlorabljane. To je bila družba iluzije in iluzijo je bilo treba ohranjati s socrealistično umetnostjo.
Moram priznati, da me je nemalo nasmejal odlomek, v katerem opisujete, kako so kmete in delavce, ki bodo poslej odločali o vrednosti umetniškega dela, poslali v opero, gledališče, jim dali brati pesmi. Labodje jezero jim ni bilo všeč, Pasternakovih pesmi niso razumeli (»Pesem kokodaka kot oskubljena kokoš.«). Za kmete in delavce je treba pisati razumljivo in preprosto, zgodba naj ima smiselno zaporedje dogodkov in dober zaplet, je odtlej veljalo. Ali se ne držijo podobnih načel tudi v sodobni hollywoodski filmski produkciji ali pa kar sodobni potrošniški kulturi nasploh?
Ja in ne. Obstaja namreč velika razlika med sodobno potrošniško kulturo in sovjetsko umetnostjo: v Sovjetski zvezi so se držali načela, da poslanstvo umetnosti ne sme biti zabava zavoljo zabave same. V Hollywoodu pa po mojem mnenju ni tako. Tudi v Sovjetski zvezi so bili primeri takšnih umetnikov: Marieta Šaginjan, Armenka, ki je pod psevdonimom Jim Dollar pisala detektivke, Aleksej Tolstoj, ki je pisal znanstvenofantastične povesti o Rdeči armadi, ki zavojuje Mars in tja zanese socializem. Naenkrat pa to ni bilo več zaželeno, pisatelji niso smeli pisati o dogajanju na drugem planetu ali v daljni prihodnosti, treba je bilo prisluhniti delavcem in kmetom, oni so imeli monopol nad dobrim okusom. Književna dela niso smela biti beg iz resničnosti, temveč pričevanja o velikih spremembah, ki se dogajajo tukaj in zdaj. To pa je nekaj čisto drugega kot sodobna hollywoodska produkcija.
Katere podobnosti med komunističnim sistemom v Jugoslaviji in Sovjetski zvezi ste zasledili?
Skupna točka je kolektivnost. Podobnosti je ogromno, denimo, kakšna je bila vloga umetnosti. Vzporednice pa bi lahko iskali tudi v nacistični propagandi, prav tako zaradi kolektivnega duha. Nisem prvi, ki je našel podobnosti med filmi Sergeja Eisensteina in Leni Riefenstahl.
Se vam ne zdi, da se je kolektivni duh, ki je vel iz pisateljskih brigad, preporodil v namerah skupnega pisanja romanov na spletu?
»Če lahko delavci v tovarni skupinsko vlivajo beton, zakaj ne bi bili tudi pisatelji sposobni sproducirati skupnega dela?« so govorili. Ja, ampak v tridesetih letih je bila takšna zamisel nekaj revolucionarnega. Celoten sovjetski sistem bi lahko označili za enega najbolj bizarnih eksperimentov na ljudeh.
Sovjetska zveza ali Imperij zla, kot so jo imenovali med hladno vojno, je bila zaradi zaprtosti in skrivnostnosti vir neskončnih fascinacij. Toda uspeh vaše knjige menda priča o tem, da fascinacije še ni konec?
Saj tudi prve svetovne vojne še ni konec, pa druge svetovne vojne. Dvajseto stoletje in njegovi dogodki še vedno odmevajo. Fascinacija nima konca.
Zakaj Inženirji duš niso prevedeni v ruščino?
O tem lahko le špekuliram. Najbrž si mislijo, da bodo to bolje opravili sami, nočejo brati takšnega dela izpod peresa nizozemskega pisca. Še en podoben primer: napisal sem dve knjigi o vojni v Jugoslaviji, pa sta slovenski in hrvaški založnik za prevod izbrala Ararat. Ruski izdajatelj so se namesto Inženirjev duš odločili izdati El Negro in jaz, knjigo o kolonialistični preteklosti Nizozemske, in knjigo o lipicanskem konju.
Ki nimata ničesar opraviti z njihovo zgodovino. Kako se po vašem mnenju Rusi spoprijemajo s svojo polpreteklo zgodovino, v Inženirjih duš je polno sarkastičnih opisov, eden najbolj grotesknih je agencija z imenom Goulag Tourism, ki organizira oglede nekdanjih taborišč, kamor imajo svojci in nekdanji taboriščniki prost vstop …
Ja, toda to ni zelo komercialno, do otočja Solovecki peljeta le dva ali trije trajekti. Veliko ljudi si pač želi izvedeti, kaj se je takrat dogajalo. Toda to danes ne velja več, presahnila je tudi priljubljenost združenja Memorial, ki si je prizadevalo obelodaniti čim več o totalitarizmu v Sovjetski zvezi. Bilo je obdobje, ko so si v Rusiji želeli razčistiti z zgodovino, danes pa je prevladalo prepričanje, da so pred očmi tuje javnosti oprali že dovolj umazanega perila. Zdaj si želijo spet pridobiti dostojanstvo in zato preteklost raje pometajo pod preprogo. To sovpada s stopnjo odprtosti arhivov. Jelcin je v svojih časih potreboval nek pripomoček, s katerim bi prikazal, kako okrutni vladarji so bili komunisti, in arhivi so bili kot nalašč za to. V obdobju med letoma 1992 in 1993 si iz državnih arhivov lahko pridobil katerokoli listino. Potem so se spet zaprli. V ogromno državah veljajo pravila glede dostopnosti, toda Putin jih je spet popolnoma zapečatil, češ sami odločamo, katere dele naše zgodovine bomo pokazali svetu.
V zahvalah na koncu knjige navajate, da ste ogromno podatkov črpali iz del zgodovinarjev, kot je Vitalij Šentalinski (ki je leta 1995 objavil knjigo The KGB Literary Archive, v kateri je nemalo informacij o življenju Maksima Gorkega in drugih sovjetskih pisateljev). Ali ste tudi sami hodili v arhive?
Ne, bil sem že prepozen. Vitalij Šentalinski je naredil ogromno dela, imel je vpogled v osebne dosjeje KGB o sovjetskih pisateljih iz Lubjanke. Nisem zgodovinar, nimam izkušenj brskanja po takem gradivu, niti to ni bil moj namen. Šel pa sem si ogledat film Zaliv Kara-Bogaz, ki še ni bil predvajan v javnosti, in zanj moral plačati 160 dolarjev. Raje sem se poglobil v usodo pisateljev, denimo Konstantina Paustovskega, skozi vse zgode in nezgode, in raziskoval, kako sta cenzura in diktatura vplivali na njihova življenja. Paustovski je v nekem obdobju svojega življenja pel hvalnice Stalinu ob odprtju prekopa med Volgo in Donom – a to delo je bilo naročeno in sprejel ga je, ker je moral prislužiti denar za stanovanje, v katerega se je hotel preseliti s svojo tretjo ženo. Marsikaj je vplivalo na to njegovo odločitev in njegovo ravnanje je bilo zelo človeško.
(Objavljeno v Pogledih, št. 5, 23. februarja 2011.)