Ure sreče, ure hude
Miroslav Košuta: Drevo življenja. Izbrane in nove pesmi. Spremna beseda Tatjana Rojc. Mladika, Trst 2011, 192 str., 23 €; Mavrična školjka. Izbrane in nove štirivrstičnice. Spremna beseda Andrej Arko. Celjska Mohorjeva družba in Društvo Mohorjeva družba, Celje 2011, 144 str., 18 €
10. 03. 2011
Poezijo Miroslava Košute zaznamuje poudarjen čut za razliko med tu in tam, za problematiziranje bivanjsko pomembnih vsebin, ki skozi (lastno) izkušnjo zamejstva izgubljajo svojo tradicionalno čvrstost.
»Posameznik je pri Košuti definiran z grožnjo (njegove) zgodovine: tiho zavedanje o usodi, s katerim mora živeti in prenašati njegovo breme, ga dela človeškega.«
Četudi specifičnemu obravnavanju zamejske književnosti vedno preti nevarnost, da zanimanje za književnost izgubi fokus na račun njene domnevne zamejskosti, poezija v zbirkah Drevo življenja in Mavrična školjka obstoj te dihotomije vsaj delno potrjuje, s tem pa takšno branje že tudi legitimizira. Pri tem pravzaprav ni toliko pomembno, kako Košutov pesniški opus odgovarja na vprašanje odnosa med – kot je Cankar v nagovoru rojakom iz Trsta povzel ljubljanskega župana Tavčarja – »srcem«, torej Ljubljano, in »pljuči«, Trstom, se pravi matico in zamejstvom, temveč da to vprašanje sploh tematizira in potrjuje njegovo relevantnost. Iz pripovedi, kot jo razpleta zbirka Drevo življenja, se kot ena izmed osrednjih tem kaže prav gibanje okoli tega središča: kot oddaljevanje, ki se v subjektovem utemeljevanju k njemu zmeraj znova vrača.
Pripadnost krogu, diskurzu ali namenu, ki s stališča samooklicane večvrednosti neke druge literature že takoj definira svojo lastno obstranskost, sovpada tudi s potrebo po transformativni vztrajnosti, ki je v Košutovi poeziji glavna preživitvena strategija. Za subjekt Košutovih pesmi je značilno, da se, izhajajoč iz dvojne optike svoje bivanjske danosti, ne vzpostavlja le v razmerju do naroda, temveč nemara še bolj zgodovine: »ne izbiraš rodu, / zapisan si času«. Tradicija, ki ji pripada, je v prvi vrsti sicer osebna, družinska, a še zmeraj povezana s kolektivom. Zato je njegova slika Trsta nekakšna fasada propada, mešanica deziluzije in tragičnega hrepenenja po preteklosti. Njegovo življenje se skozi soudeleženost na eni strani stika z Valvasorjem in Kettejem, kar odgovarja hkrati tudi njegovi potrebi po aktivnem stiku z narodovo kulturno substanco, na drugi pa z družinsko zgodovino, nogometnim moštvom in branjevko na tržnici, kar ga potrjuje predvsem v njegovi enkratnosti onkraj narodotvornih namenov. Če Košutov subjekt ponekod svojo enkratnost dopolnjuje z obljubo odrešitve v pripadnosti občemu, je ta bolj očitno poudarjena v povezavi z dragimi pokojniki.
Posameznik je pri Košuti definiran z grožnjo (njegove) zgodovine: tiho zavedanje o usodi, s katerim mora živeti in prenašati njegovo breme, ga dela človeškega. Njegovo življenje je trajanje postajanja (»nisem še, karkoli sem postal«), nad katerim visi gotovost smrti, trenutki pred njo pa so mučni in zaznamovani z grehom: »Kdo mi bo pravil, da bo enkrat bolje? / Kdo povedal, da je vse končano?« Preboj mu mestoma sicer uspe: v Pismu Niku Grafenauerju zapiše: »Stiska jezika / gore premika, // stiska človeka ustvarja / rudarja,« s čimer telesno, konkretno stisko posameznika pričakovano postavi ob bok visokoletečim, a praznim besedam. Tudi kadar Košutov govorec izhaja iz tesnobe, ga zaupanje v presegajoče življenje, »vera, ki ne dogori«, zmeraj reši pred dokončnim obupom in potrdi njegovo ujetost v strukturi. Košuta je namreč pesnik vztrajanja, ki življenje vidi v hkratnosti smrti: »Niham z dehtenjem, diham, kar rase, / in vse me vabi, me trže drugam. / Čutim: življenje me grabi zase. / Kakor čez polje grem sinu na grob.« Živi in mrtvi si namreč delijo krivdo, ko je treba plačati za svoj obstoj: »Fantje vse tiše pojo, / kakor da so krivi / za to jesensko nebo / nad njimi, ki so živi.«
Ker Košuta tudi sicer pogosto izhaja iz jasno definirane podobe, ne preseneča, da sorodno tehniko velikokrat uporabi v najkrajši formi. Začne s podobo, ki govori kot da sama zase, a ji prav zato protipostavi vprašanje, s katerim je njen pomen – figura mu v glavnem uspe – spreobrnjen. V ozadju je namreč zmeraj dvom v navidezno srečo in gotovost o pokvarjeni človeški naravi. Predvsem v duhovitih Štiriperesnih basnih Košuta opozori na hladni in nezmotljivi naravni red, po katerem na koncu vse čaka smrt, ki se ji ne da izogniti nič bolj kot prirojenim slabostim vrste, naj bo prašičje ali človeške. V njegovem oddaljenem pogledu je seveda prizvok moralične poučnosti, ki si ne more dovoliti, da bi podvomila vase, četudi bi ji bilo to kdaj pa kdaj v prid. Najostrejše so seveda štirivrstičnice, ki globoke teme mimogrede ošvrknejo z ironijo. Košuta sicer prizadeto poudarja brezčasne človeške ideale pokončnosti in pravičnosti, zvestobe in ljubezni, a se dotakne tudi dnevnopolitičnih tem. Tudi zanje se izkaže, da upovedujejo neke globlje strukture, katerih rok trajanja ni tako kratek: kar ugotavlja o koristoljubju in kratkem dosegu strank, se izkaže za resnice, ki se v desetletjih kajpada niso bistveno spremenile. Jasna poantiranost (že znanih) resnic je tukaj seveda na prvem mestu, zato brezčasnost uvidov pač presega trajnost poetičnega učinkovanja posameznega teksta. Treznost v opazovanju govorca sicer rešuje, saj mu daje več ostrine, zato pa ni nujno v prid poetični vsebini.
Alojz Rebula pravi, da bi »ostati neprizadet sredi potapljajoče se skupnosti pomenilo človeško in umetniško odtujenost«. To stanje poskuša z značilno lahkostjo ubeseditve predvsem na ravni posameznika pesniško reflektirati tudi Miroslav Košuta. A ta lahkost izvedbe je v svojem hotenem nasprotovanju vsebini toliko varljiva, kot je občasno tudi vprašljiva. Njena prepričljivost nastaja iz danega dosega v nujnost pesniškega izrekanja: ni namreč poudarjena sporočilnost tista, ki bi se za svoj obstoj morala boriti na račun nekaterih vnaprej pripravljenih in vedno razpoložljivih, manj učinkovitih podob. Kadar te k pesniku prihajajo iz (varne) razdalje lastnega ali pač literarnega spomina, na enak način dosegajo tudi bralca. Zato je Košutovo varovalo pred poenostavljanjem geopolitične situacije in njenih posledic zajeto v osebnem, celo intimističnem preseganju (skupne) usode, česar pa ne izpelje tako odločno, kot denimo Marko Kravos. Razmerje med političnim in »čistim«, tj. pesniškim izrekanjem je zaznamovano z osebnim pristopom, ki je seveda najboljša strategija za odpor zoper ideološkost in prodor kroga moči, katerih obstoj v nasprotnem primeru nehote pomaga vzdrževati.
»Drobni se vračamo k drobnim stvarem,« pravi Košuta, ki življenje dojema kot »žlahtno vezenino«, skupek karseda raznolikih trenutkov, vse od sreče do groze in ljubezni. Ali pa je ta presežnost širine življenja vzpostavljena tudi znotraj posameznega teksta kot prepričljiva pesniška izpeljava ali bolj na ravni opusa kot vzpostavljanja nekakšnega etničnega humanizma, je nemara vprašanje, ki ostaja izročeno bralski presoji.
Polgedi, št. 6, 9. marec 2011
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
