Brskanje po družinskih kleteh
Aleš Čar: O znosnosti. Študentska založba (Knjižna zbirka Beletrina), Ljubljana 2011, 257 str., 29 €
03. 02. 2012
Novi roman Aleša Čara O znosnosti se posveča razmerjem znotraj družine, ki zaobjema nekaj generacij vse od prababice do pravnuka. S temo intimnih medčloveških odnosov in z ritmom, ki ga ubira, sprva pravzaprav spominja na avtorjevo odlično kratko prozo. A v nasprotju z zgodbami in zlasti s po mojem mnenju še vedno najboljšim prvim romanom Igra angelov in netopirjev, kjer v zraku visi skrivnost, do katere nimamo dostopa, nam delo O znosnosti vse razkrije in poveže med seboj. Tako avtor razbije čar iracionalnega in prikaže družinsko kroniko v vsej njeni banalnosti: nič je ne presega, nič ne osmišlja, nič ne postavlja nad katerokoli družinsko zgodbo, hkrati pa njeni odnosi še zdaleč niso tako univerzalni, da bi se v njih vsakdo našel, čeprav se zdi, da Čar meri prav na to.
»Roman nima kake tehtne fabule, temveč se ukvarja predvsem z družinskimi odnosi samimi na sebi.«
Pomembnejši člani družine, vsi poimenovani generično, so stari Foter, ki je očim Nulte in oče Prve, Druge, Tretje ter Četrte; Prva, ki je mati Prvega, Drugega, Edine in Zadnjega; Zadnji, sin Fotra ali Moža, ki ljubimka z Mrho, hčerko Nulte. Ključen povezovalni člen je pripovedovalec, sin Tretje, ki se je (kdove zakaj) začel zanimati za družinsko preteklost ter zgodbe sorodnikov tudi zapisovati. Pripovedovalčev odnos do junakov, o katerih pripoveduje, je namreč definiran le s krvjo (je sin, vnuk, bratranec ali nečak), drugače pa je do njih neopredeljen, celo moteče brezobrazen. Njegova radovednost za družinske vezi se prebudi leta 1986, ko mu je štirinajst let in se družina po dolgem času zbere skupaj. Srečanje poteka pri njih doma v Mestu, kraju v zahodni Sloveniji, kje natanko, ni pomembno. Šlo naj bi pač za katerokoli mesto, in v njem za kateregakoli očeta, mater, sina, hčer, babico, dedka, strica ali teto. Retorika pripovedi nam prišepetava, da beremo univerzalno zgodbo o sleherni družini; a ta sugestija je veljavna le pod pogojem, da se vsaka družina ponaša vsaj z nekaj žgečkljivimi skrivnostmi in sprevrženimi škandali, kakršni so incestno razmerje med očetom in hčerjo, sadomazohističen odnos mame do sina, krvavo sovraštvo med mamo in hčerjo (največkrat ima prste vmes Prva, nekakšna čarovnica), nasilje, alkoholizem, droga in samomor.
Roman nima kake tehtne fabule, temveč se ukvarja predvsem z družinskimi odnosi samimi na sebi. Redko jih determinira z vzgojo ali z drugimi zunanjimi okoliščinami in preredko jih tako ali drugače motivira. Močnejše in prepričljivejše postanejo zgodbe junakov tedaj, ko je njihova usoda pripeta na zgodovinsko in krajevno ozadje. Sicer pa so družinske vezi med junaki brezupno zmaličene; sporočajo, da ima vsaka družina svojo klet, kamor koga zaklene in muči ali kjer se kdo obesi. Vendar roman s tem ne kaže temnih plati življenja. Zadnji, heroinski odvisnik, denimo pravi, da so bili ob vsem poniževanju, mučenju in zanemarjanju srečna družina, in se sprašuje: »Zakaj sreča ne bi smela imeti navzven podobe nasilja, sovraštva, razpada družine? Zakaj to ne bi smela biti sreča?« Seveda, zakaj ne? Čaru bi uspelo bralca prepričati o čemerkoli, celo o tako nekonvencionalnem pojmovanju sreče, če bi, na primer, slogovno lovil nejasnost in večpomenskost prvenca. Vendar je ne. Tudi O znosnosti je sicer vseskozi dobro napisan in tehnično neoporečen roman, in avtorju ne gre odrekati obrtniške dovršenosti. A kam je romanu ušla globina, s katero bi razreševal bralčeve otroške travme, kam vznemirljivi estetski sijaj? Kje je duh časa? Kje dražljiva skrivnost?
Pogledi, št. 2, 25. januar 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
