»Noč ima svojo moč«
A. Roger Ekirch: Ob zatonu dneva: noč v minulih časih. Prevod in spremna beseda Andrej Kurillo. Studia humanitatis, Ljubljana 2010, 551 str., 28 €
20. 02. 2012
Roger Ekirch je ameriški award-winning zgodovinar. Čeprav je specialist za ameriško kolonialno zgodovino, zlasti za ameriško revolucijo, včasih naredi tudi kakšen izlet v kontinentalno (evropsko) zgodovino in pri tem rad izbira »obrobne« téme. Prav eden izmed takšnih izletov mu je prinesel slavo. Za svojo zajetno monografijo iz leta 2005 At Day’s Close: Night in Times Past (Ob zatonu dneva: noč v minulih časih), ki jo je pisal kar dvajset let, je prejel kopico nagrad in priznanj. V njej je poskušal pokazati, da imata tudi noč in spanec svojo zgodovino.
»Ekirchova detektivska strast do razkrivanja »temne«, »negativne«, »subverzivne« plati nočne zgodovine zahodnih predindustrijskih družb je namreč vešče prelita na papir.«
Ekirch trdi, da noč še ni bila deležna sistematične historiografske preiskave, in pri tem z dvignjenim prstom opozarja, da smo tako izpustili polovico človeške zgodovine. Osnovna predpostavka njegove monografije namreč je, da so zgodovinarji mislili, da se včasih ponoči ni nič dogajalo, zato naj bi bilo celotno zgodovinopisje (vse do Ekircha) v jedru vselej »diurnično« in naj bi popisovalo samo »dnevne« dogodke, življenje, ki se je godilo podnevi. In vendar se je dogajalo! Ekirch nam postreže z obilo dokaznega gradiva, zajetega iz najrazličnejših virov, kakor zahteva sodobna zgodovina idej oziroma mentalitet: iz literature (beletristične in trivialne), filozofskih traktatov, pisem, dnevnikov, časopisov, pravnih in medicinskih dokumentov, ljudskega izročila (še zlasti so mu ljubi pregovori) in še iz česa.
Ko je v preteklih stoletjih noč legala na zemljo, se je začelo povsem drugačno življenje. Večerno mračenje je ljudem pognalo po žilah adrenalin: začelo se je t. i. zapiranje (shutting-in) v domove, prižiganje sveč, in prišla je zlovešča noč, ki jo je začelo preganjati šele petelinje petje (»kmetova ura«) ob treh ali štirih zjutraj in naposled dokončno pregnala odrešilna zora. Vsaj nekaj tega adrenalina lahko občuti tudi bralec. Ekirchova detektivska strast do razkrivanja »temne«, »negativne«, »subverzivne« plati nočne zgodovine zahodnih predindustrijskih družb je namreč vešče prelita na papir. Ekirch decidirano pravi, da je noč »pomembnemu delu predindustrijskega prebivalstva pomenila alternativno realnost, sebi lastno cesarstvo, ki je v najslabšem primeru implicitno izpodbijalo institucije delovnega dne«. Noč nekoč ni bila samo zavetje za družbene marginalce, ampak tudi poligon za različne anarhične sile. Razkolniki, heretiki, Judje, čarovnice, morilci, razbojniki, pretepači, prostitutke, homoseksualci, tatovi, kontrabantarji, »ravbšicarji«, pijanci, kockarji in kvartopirci – vsi ti so ponoči prišli na svoj račun. Noč je bila nekakšna »mala smrt«, ki je obračala položaje in imela celo nekakšen egalitarističen naboj: ponoči so hlapci lahko postali gospodarji.
Po drugi strani Ekirch ne spregleda »svetlih«, »pozitivnih« vidikov nekdanjega nočnega življenja. Ponoči so mnogi namreč tudi brali, premišljevali, molili in kontemplirali, in sicer ob borni razsvetljavi, ki so jo dajale nasmoljene trske in sveče iz loja (voščene sveče in oljenke so bile nekoč pravi luksuz). Seveda pa je večina ljudi ponoči spala. Tudi spanec ima svojo lastno zgodovino, čeprav Ekirch ugotavlja, da je bil trden in krepčilen spanec privilegij peščice srečnežev, kajti noč iz spečih kaj hitro naredi nespečneže. Še nedolgo tega človek ni mogel spati zaradi peklenskega mraza, ki je silil v kosti, ali zato, ker so ga grizle uši, bolhe in stenice (»nesveta trojica zgodnjemoderne entomologije«, kot duhovito pripominja Ekirch). Vendar so bile vzrok nespečnosti – v tem se nismo nič spremenili – največkrat bolezni. Kdor pa je vendarle brez težav sladko zaspal, je lahko postal lahek plen drugih nočnih mučiteljev – nočnih mor, iz katerih je ljudsko verovanje naredilo razne inkubuse in sukubuse, tj. nočne demone, ki so nemoteno izsrkavali življenjske moči spečega.
Ena izmed najpomembnejših Ekirchovih ugotovitev nedvomno je, da je za predmoderno Evropo – in morda za vse »primitivne« družbe nasploh – značilno t. i. segmentirano, razčlenjeno spanje. Gre kratko malo za to, da je predmoderni človek šel spat s kurami, se sredi noči prebudil, bil nekaj časa buden in potem spet zaspal. Prvi spanec je trajal približno do polnoči. Potem je nastopila budnost, ki pa ni bila tesnobna oziroma kakor koli nadležna, ampak jo je bilo mogoče izkoristiti za najrazličnejše namene. Nekdo si je vzel čas za molitev ali prebiranje Biblije, zakonca za pogovor ali za spolnost, študent za učenje, čarovnice za čaranje, tatovi za krajo, nekateri pa so morda šli samo na potrebo in nato v postelji premišljevali o pomenu svojih sanj. Šele potem je nastopil drugi spanec, ki je trajal do jutranje prebuditve. Skrivnost takšnega predmodernega spanca Ekirch seveda zlahka demistificira. Znanost ima odgovor na vse. Po sodobnih endokrinoloških raziskavah je bil namreč takšen »naraven« ritem spanja posledica povečanja prolaktina v krvi zaradi neizpostavljenosti umetni luči. Prolaktin je hormon hipofize, »ki je najbolj znan po tem, da pri doječih materah spodbuja laktacijo in kokošim omogoča dolgotrajno zadovoljno valjenje jajc«.
Od tod se seveda sam po sebi ponudi tale sklep: tehnološki napredek nam je razčlenjeno spanje, ki ga je človek prakticiral vse od pradavnine naprej, žal odvzel. Ekirch na koncu knjige že kar jadikuje, da smo z industrijsko revolucijo za vselej izgubili nekdanje skrivnosti noči. Svet se je po webrovsko razčaral. Razsvetljenstvo je izgnalo duhove in čarovnice, potrošniški kapitalizem pa je poskrbel, da so bile trgovine – vsaj v mestih – zvečer odprte do desetih in privabljale na plan večerne sprehajalce. Naposled so uvedli še ulično razsvetljavo, ki je noč dokončno spremenila v himeričen dan. Ekirch gre celo tako daleč, da trdi: zaradi deformiranega spanca se ne razumemo več. Neonske luči, ki od zunaj butajo v naše spalnice, so nam vzele starodavni razčlenjeni spanec – in z njim samospoznanje. Tako se Ekirchova hvalnica noči spremeni v melanholičen nokturno: »S prehodom v nov spalni vzorec, ki je bil čvrst in hkrati zgoščen, je vse več ljudi zgubilo stik s svojimi sanjami in zato tudi tradicionalni dostop do svojih najglobljih čustev. Precej ironično je, da je moderna tehnologija, s tem ko je noč spremenila v dan, pomagala blokirati našo najstarejšo pot do človeške psihe.« Vulgarna psihoanaliza in medicinske kuriozitete tu krpajo prevelike luknje med zgodovinarjevo znanstveniško pedantnostjo in njegovo bujno domišljijo.
Čeprav se morda na prvi pogled zdi, da bi Ekirchu lahko očitali nekakšen akademski gnosticizem, ki v sodobno zgodovinopisje vpeljuje tematski dualizem teme in luči, noči in dneva, bi bilo to vendarle pretirano, saj gre prejkone samo za spretno dramaturško potezo, ki ogromen korpus podatkov omogoča sortirati na »levo«, »nočno« stran. Prav takšno zbiranje, sortiranje, klasificiranje in včasih že kar predalčkanje je meja Ekirchovega dela. (Poleg tega je nekoliko »sumljivo« njegovo navajanje skoraj izključno angleške literature v opombah pod črto, in to tudi takrat, ko razpravlja o stari celini.) Zdi se, da Ekirch kljub drugačni intenci piše zgodovino očitnega ali vsaj klasično »učenjaško« zgodovino (stara razsvetljenska maksima pravi, da naj učenjak zbira, filozof pa razlaga). Rigorizem zbiranja in sortiranja ima za posledico laksizem interpretacije. Zato se po branju Ekirchove historiografske uspešnice težko izognemo občutku, da – čeprav smo svojega duha oplemenitili s tu in tam vznemirljivimi podatki – na koncu vendarle nismo prišli dlje od zdravorazumske modrosti ljudskega pregovora, ki pravi, da ima noč pač svojo moč.
Pogledi, št. 3, 7. februar 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
