Per Olov Enquist
Foto: Ulla Montan
18. 04. 2011
Mednarodno priznani pisatelj in dramatik Per Olov Enquist (1934) izhaja iz bogate in izjemno ustvarjalne linije švedske literarne tradicije, ki jo je začrtal v prvi vrsti oče moderne švedske književnosti August Strindberg, zatem Nobelovi nagrajenci – Selma Lagerlöf, E. A. Karlfeldt, P. F. Lagerkvist, Eyvind Johnson in Harry Martinson – in nenazadnje Enquistovi sodobniki, med njimi denimo Lars Gustafsson in Sven Lindqvist, ki ju poznamo tudi zaradi slovenskih prevodov ob njunem gostovanju pri nas pred nekaj leti.
Enquist, po izobrazbi literarni zgodovinar, se je na švedski literarni sceni uveljavil že konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih let preteklega stoletja, njegovi prepoznavnosti pa so takrat botrovale lucidne časopisne kolumne in moderiranje odmevnih televizijskih debat. Že pred tem je objavil knjižni prvenec Kristallögat (Kristalno oko, 1961), ki mu je sledilo prek štirideset del, za katera je prejel številna ugledna literarna priznanja. Avtor, ki danes velja za pronicljivega literarnega in gledališkega kritika – mimogrede, televizijski in filmski scenariji ter radijske igre po njegovih predlogah na Švedskem veljajo za prave uspešnice –, je svoje prve romane napisal v času, ko so se modernisti navduševali nad t. i. novim romanom, obliko pripovedne proze (zanjo je značilna redukcija fabule, objektivno opisovanje predmetnosti, novi tipi pripovedovalca …), kot so jo razvili Robbe-Grillet, Butor, Simon in drugi francoski pisatelji po letu 1950. Nekdanjemu vrhunskemu atletu, nekdaj je imel v lasti enega boljših rezultatov v skoku v višino, pa je uspelo razviti inventiven raziskovalno-dokumentarni slog, pri katerem mu stvarna literatura služi zgolj kot podlaga za razmah prefinjene alegorične literarizacije; podobne tehnike sta se v Združenih državah posluževala npr. Norman Mailer (1923–2007) in leto dni mlajši Truman Capote (reportažni roman).
Daleč največje pozornosti kritikov je bila deležna Enquistova drama o A. Strindbergu z naslovom Tribadernas natt (Noč tribad, 1975), ki je z dvestotimi ponovitvami osvojila Broadway in še svet, za enega boljših med njegovimi romani pa velja večkrat nagrajeni Livläkarens besök (Obisk kraljevega zdravnika, 1999), pretanjena zgodba o nemškem odvetniku in osebnemu zdravniku danskega kralja Christiana VII., ki je trpel za shizofrenijo. V slovenščino smo imeli doslej prevedeno zgolj eno Enquistovo knjigo (Knjižnica kapitana Nema, 2008), a je ta, če gre soditi po izjemno pozitivni recepciji, na mah osvojila bralce. Roman opisuje resnično družinsko dramo, ki se je (ne)srečno razpletla v štiridesetih letih prejšnjega stoletja na severu Švedske, kjer so v vaški bolnišnici ob rojstvu zamenjali dva dečka, lahko pa ga beremo pravzaprav kot prispodobo za neko drugo, »skrito« zgodbo, za pisateljev poskus pisanja zgodbe o lastnem življenju. Ni zanemarljivo, da tovrstno ustvarjanje, za katerega sta značilni hermetičnost in avtobiografskost, sodi v diapazon močne švedske tradicije introvertiranega romana, saj si avtor vseskozi prizadeva pisati o svojih osebnih izkušnjah in je ves čas v lovu za resnico, ki bi razrešila uganko njegovega življenja.
Ob Enquistovem obisku Slovenije v okviru festivala Fabula je v prevodu Mite Gustinčič Pahor izšel njegov roman iz leta 2004, Knjiga o Blanche in Marie (Boken om Blanche och Marie). Blanche Wittman (1859–1913) je bila najbolj znana pacientka francoskega nevrologa in Freudovega mentorja Jean-Martina Charcota, ki so jo kot osemnajstletno dekle na očetovo željo hospitalizirali v znani pariški kliniki La Salpêtrière z diagnozo: histerija. Blanche postane Charcotova (v vseh pogledih) najljubša pacientka in med njima se kasneje razvije ljubezensko razmerje. Ob doktorjevi smrti leta 1893 Blanche nenadoma ozdravi in se nekaj let zatem zaposli kot laboratorijska asistentka pri slavni odkriteljici polonija in radija Marie S. Curie. Izpostavljenost sevanju radijeve modre svetlobe Blanche usodno zaznamuje, saj ji morajo zaradi nekroze amputirati obe nogi in levo roko, postane »torzo v lesenem zaboju«, kljub temu pa pred smrtjo napiše Knjigo vprašanj, ki jo sestavljajo rumena, črna in rdeča knjiga – kar nas v formalnem smislu seveda spominja na Zlato beležnico nobelovke Doris Lessing, ki je sinteza klasično grajenega romana in štirih dnevnikov junakinje Anne Wulf –, v katerih skuša razvozlati navidezno enostavno vprašanje: kaj je ljubezen? Kje se odpira pot do popolnega in znanstvenega razumevanja narave ljubezni? Roman je portret nemalokrat krutega sveta znanosti ter prijateljstva med dvema izjemnima in nadarjenima ženskama, Enquist pa na fragmentaren način, z zanj značilnim rahlo temačnim, otožnim tonom in sicer jasno, a kompleksno prepleteno pripovedno črto tke zgodbo, ki je mešanica zgodovinskih dejstev in domišljije.
Prevedeno: Knjižnica kapitana Nema, Študentska založba, 2008; Knjiga o Blanche in Marie, Študentska založba, 2011.
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»V spominu tako ugledam filozofa, enega, dva, morda tri, ki so hodili na protivladne in zdaj hodijo tudi na protifašistične proteste, pa zanje vem, da v službi kljub odgovornemu položaju ali vplivnemu statusu pristajajo na dokončno pokvarjeno oblast.«
