Antiviral Brandona Cronenberga
Lepo in težko je biti sin slavnega očeta
Zadnja leta pa se zdi, da se režiser (seveda kakor za koga) zvrhano bizarnih in fizično zelo neposrednih filmov nekako umirja, njegovi filmi, čeprav še vedno ostri, postajajo idejno prizanesljivejši in po formi konvencionalnejši. To je nazadnje pokazala tudi njegova lani na beneškem festivalu prikazana Nevarna metoda. Cronenberg je sicer stari canneski znanec, nagrajen za film Trk (1996), nazadnje pa je tu tekmoval leta 2005 s filmom Konec nasilja, parabolo o tem, kako nas lahko dejanja iz naše preteklosti nepripravljene najdejo v naši prihodnosti. V letošnjem tekmovalnem sporedu pa bomo videli njegov Cosmopolis, narejen po istoimenskem romanu enega najvplivnejših ameriških pisateljev druge polovice preteklega stoletja Dona DeLilla, 24 ur dolgi zgodbi, ki se odvije v limuzini newyorškega japija. Cronenberg, ki je nekoč izjavil, da sta nanj najbolj vplivala pisatelja William S. Burroughs in Vladimir Nabokov, se je z ameriško sodobno literaturo že srečeval, najodmevneje v filmu Golo kosilo istoimenskega Burroughsovega romana, ki je veljal za docela nefilmsko literaturo. Cosmopolis, ki bo premierno prikazan v samem finalu festivala, pa sodi med pet najbolj pričakovanih filmov letošnje letine.
To bi bilo težko reči za prvenec 32-letnega Brandona Cronenberga Antiviral (Protivirusen), če seveda Brandon ne bi bil sin velikega očeta. Film se je namreč prav tako uvrstil v tekmovalni del festivala, a v sekcijo Poseben pogled, kamor ponavadi uvrstijo tiste filme, ki zaradi tega ali onega razloga niso za zlatopalmsko tekmovalno listo. In po videnemu je mogoče mirno reči, da jabolko še zdaleč ni padlo daleč od drevesa. Namreč, Cronebergov prvenec, ki na gledalca, občutljivega na velike plane vbodov injekcijske igle v kožo in na velike količine krvi, ne vpliva ravno pomirjujoče, bo gotovo razdelil kritike, ljubitelji bizarnih trilerjev pa so dobili režiserja, ki obeta.
Natančen opis zgodbe bi presegel temu poročilu namenjene vrstice, a bolj na kratko in malce poenostavljeno rečeno je zgodba naslednja: Caleb Landry Jones igra Syda Marcha, zaposlenega na milo rečeno čudaški kliniki. Očitno smo nekje v bližnji prihodnosti, saj na kliniki svojim strankam – pacientom povsem legalno prodajajo infuzije z virusi, s katerimi so bile okužene njihove najljubše zvezde. Kot v vsakem poslu seveda tudi tu deluje črni trg, na katerem je uspešen tudi Syd: v svoje telo si vbrizgava viruse bolezni slavnih ljudi in jih tako pretihotapi iz klinike, prodaja pa sprevrženemu mesarju, ki goji in prodaja meso, narejeno iz celic njihovih teles. Vse dokler se ne okuži z virusom lepe zvezdnice Hannah, s katerim bi lahko veliko zaslužil, toda Hannah umre, Syd pa bo moral zdaj najti način, kako preživeti. Pri tem mu sile črnoborzijanskega podzemlja in njegov jezni delodajalec niso ravno v prid. Enako bizarna kot zgodba je tudi njena forma. Minimalistično sterilna, hladna scenografija, večno bled in bolan Syd, ki je bistveno bolj kot zdravemu mlademu moškemu podoben propadajočemu odvisniku, počasen tempo pri razvijanju zgodbe in anksiozna atmosfera napol realnega sveta dajejo temu filmu pridih nočne more, iz katere se ni mogoče do konca prebuditi.
Antiviral ima sicer nekaj težav, denimo premalo fokusiran scenarij, ki dopusti, da filma ne vodi zgodba, ampak protagonist sam, in malce duhomorno pretiravanje s prikazovanjem morbidnih detajlov. A pod črto združi ravno dovolj verjetnega z izmišljenim, da ustvari (seveda družbenokritično) lucidno satiro sveta slavnežev in predvsem medijske obsedenosti z njimi. »Slavneži niso ljudje, ampak kolektivna halucinacija,« je nekako poanta tega obetavnega prvenca. In s tem se je mogoče bolj ali manj strinjati. Še posebej na filmskem festivalu …