Pogovor z Robertom Ménardom
Kaj bi naredili za svobodo tiska, če bi imeli toliko denarja kot jaz?
Nevladna organizacija s sedežem v Parizu se je razvila v zoprn trn v peti oblastem v številnih avtokratskih državah – eden odmevnejših incidentov je bil protest Ménarda leta 2008 med prižiganjem olimpijskega ognja v Pekingu, kjer je hotel opozoriti na kršenje človekovih pravic v Tibetu, pa so ga Kitajci aretirali. Kontroverzna osebnost, kakršna je Ménard (k novinarstvu se je usmeril potem, ko se je na teološki fakulteti, ki naj bi ga popeljala do duhovniškega stanu, seznanil s trockizmom in se pridružil francoskim socialistom), si je v letih na položaju generalnega sekretarja RSF na glavo nakopala tudi precej sovražnikov in namigovanj o podkupljivosti in paktiranju z raznimi sumljivimi financerji Novinarjev brez meja. Kakorkoli že, koruptivnosti mu ne bi mogli očitati v njegovi kratki katarski epizodi: leta 2008 je Novinarje brez meja zapustil in prevzel vodenje katarskega centra za pravice novinarjev in svobodo medijev z imenom Doha Centre for Media Freedom. Katar je z nafto bogat emirat ob Perzijskem zalivu, ki v soseščini, kjer mu družbo delajo Savdska Arabija, Oman, Bahrajn in Kuvajt, velja za daleč najbolj liberalnega, tudi kar se svobode medijev tiče – navsezadnje tam od konca devetdesetih let oddaja Al Džazira, nekakšen svetilnik neodvisnega poročanja v arabskem svetu.
Vsaj tako si je najbrž mislil Robert Ménard, ko je sprejel povabilo katarskih gostiteljev in prevzel vodenje centra, ki naj bi bil tudi zatočišče za preganjane novinarje iz bližnjevzhodnih diktatur. Po pol leta, junija 2009, je Ménardu prekipelo, za sabo je zaloputnil vrata centra in se v Francijo vrnil s kopico materiala za pisanje knjige z naslovom Mirages et cheikhs en blanc: Enquête sur la face cachée du Qatar, le coffre-fort de la France (Puščavski prividi in šejki v belem: skriti obraz Katarja, francoskega zakladnika). Naslovnica, s katere se smehlja šejk prekanjenega leska v očeh, najbrž pove vse. Kako pa se je katarska avantura Roberta Ménarda, ki se je tako klavrno končala – bolj za Katarce kot zanj – sploh začela? O tem je Robert Ménard, danes radijski in televizijski novinar na Radio France International (RFI) in Canal +, občasno pa še vedno pisec (pravkar je izdal knjigo z naslovom Vive Le Pen), za Poglede govoril po telefonu. Hlastno, jezno ali pač samo nekoliko impulzivno, na nekaterih mestih s še kar slikovitim besedjem je popisoval, kako je poskušal delovati v prid svobode medijev v eni najbogatejših držav na svetu. Fantom želim vso srečo, je rekel na koncu, ko je beseda nanesla na njegovega naslednika in njegovo ekipo v centru.
Center za svobodo medijev v Dohi (Doha Centre for Media Freedom) so ustanovili oktobra 2008 na pobudo šejke Moze bint Naser Al Misned, druge žene katarskega emirja, šejka Hamada bin Kalife Al Tanija. Kdaj so vas povabili k sodelovanju in kakšne pomisleke, če sploh, ste imeli?
K sodelovanju so me povabili, ker sem bil predsednik Novinarjev brez meja in sem pogosto potoval v Iran in Irak reševat ogrožene novinarje in njihove družine. Pri tem sem se sporekel z nekim arabskim novinarjem, ki sem mu navrgel, da je nesprejemljivo, da morajo Novinarji brez meja, ki nimajo ravno ogromnega proračuna, namenjati toliko denarja za reševanje stanovskih kolegov, medtem ko so države v Perzijskem zalivu med najbogatejšimi na svetu in bi jih zlahka prevzele na svoja pleča. Vprašal me je, če poznam soprogo katarskega emirja, šejko Mozo. Nisem je poznal, poznal pa sem seveda Katar, kjer sem že večkrat bil, ker sem nastopil na Al Džaziri. Napisal sem torej pismo šejki, odgovorila mi je čez nekaj dni in me povabila na obisk. Več kot uro sva razpravljala, povedal sem ji, kaj si mislim o svobodi medijev, tudi v Katarju, čeravno o tem nisem imel najboljšega mnenja. Strinjala se je z mano in me vprašala: »Kaj bi naredili, če bi imeli veliko denarja, tako kot jaz?« Smejal sem se in v šali odgovoril, da bi v Katarju ustanovil nekakšen center kot zatočišče za preganjane novinarje. Čez dva dni me je poklicala in povedala, da se je o tem pogovarjala s svojim možem, emirjem, ki je privolil. Tako je bilo – center je bil ustanovljen dobesedno v treh dneh!
Kakšna je po vašem mnenju raven svobode medijev v Katarju?
V Katarju ni svobode medijev. Izhajajo časopisi, v kateri pišejo bolj ali manj enake stvari in ki so v lasti ljudi, blizu katarski oblasti. Dobro, so razlike in nekateri med njimi so bolj svobodomiselni kot drugi, toda vsi podpirajo režim. A to nima nič skupnega z Al Džaziro, Al Džazira je resda katarska televizija, vendar razen direktorja tam ni zaposlenih Katarcev.
Toda njen lastnik je emir, mar ne?
Ja, toda gre za nekaj drugega: emir sprejema, da Al Džazira poroča kritično, česar pri nacionalni televiziji ali radiu ne bi toleriral. Oboje namreč nima enake funkcije: nacionalni mediji so namenjeni obveščanju Katarcev in zato ne pride v poštev, da bi poročali o režimu; Al Džazira pa je eno od orodij katarskega mednarodnega vpliva. Emir je inteligenten človek, ki je dojel, da Al Džazire, če bi bila zraščena s katarskim režimom, tako kot velja za televizije v ostalih arabskih državah, ne bi nihče gledal. Moč Al Džazire je na neki način v njeni neodvisnosti. A tudi ta ima svoje meje: poglejte, na začetku upora v Siriji pred nekaj meseci o tem sploh niso poročali, zdaj se je stvar spremenila, ker se je emir razjezil. Podobno je bilo z Jemnom. Ampak primerjalno gledano Al Džazira uživa tolikšno svobodo, kolikšne si ne more vzeti noben drug katarski medij. Al Džazira je resna televizija, medtem ko je katarska nacionalna televizija iz srednjega veka.
Kaj se je torej zgodilo, ko je v Doho (takrat ste bili vodja tamkajšnjega Centra za svobodo medijev) prišel Flemming Rose, urednik kulturne redakcije pri danskem časopisu Jyllands-Posten, ki je objavil sporne karikature preroka Mohameda? Menda o tem niste ničesar vedeli, odziv Katarcev pa je bil precej buren …
Ne, tega nisem vedel, pojma nisem imel, da bo prišel, niti da je njegov časopis eden od pokroviteljev nagrade Unesca za svobodo tiska (Unesco World Press Freedom Prize). Ko pa sem izvedel, da je v Katarju, se seveda nisem hotel potuhniti. Navsezadnje so vsi vedeli, da prihaja, izdali so mu vizo in tako naprej, ne da bi bili pozorni, potem pa so se odzvali, kot da bi mednje prišel sam peklenšček, in mene obtoževali, da sem ga povabil. Pa ni bilo res; če bi bilo res, bi brez oklevanja priznal. Povabil ga je Unesco in prav reakcija Unesca je bila pri vsem tem najbolj poniglava: prosili so odpuščanja, se opravičevali, skratka, poniglavo in slaboumno do skrajnosti, da najprej povabiš goste na slovesno izročitev nagrade, potem pa se opravičiš, da si jih povabil …
Za vas pa je bila to zadnja slamica …
Ja, že nekaj časa sem imel težave, to pa je bila kaplja čez rob! Šejka Moza nam je hotela pustiti proste roke, da bi delali, kar smo hoteli, a kmalu nam je postalo jasno, da razen nje center nadzorujejo čisto vsi. Čisto vsi! Vsi predstavniki katarske oblasti so bili proti nam, razen nje. In čeprav je emirjeva žena, vendarle ne more vsiliti oblastem vsega, kar si je zamislila.
Šejka Moza je torej korak pred svojim časom?
Ja, točno tako. Treba je vedeti, da tudi ona prihaja iz ene uglednejših katarskih družin, ki je pomagala sedanjemu emirju, ko je izpeljal (nenasilni, op. A. T.) državni udar proti svojemu očetu. Njuna poroka je bila dogovorjena, z njo so hoteli spraviti dve sprti družina, tako kot v avstro-ogrski monarhiji poroke s hčerami iz vladarske dinastije Habsburžanov. V knjigi, ki sem jo napisal o tej svoji izkušnji v Katarju, sem omenil njene besede: »Moj mož me ima rad bolj kot jaz njega.« Si predstavljate, kako drzna in napredna je, da si upa reči kaj takega? Ni ženske v arabskem svetu, ki bi si drznila reči to o svojem možu! In bi zasedala enako družbeno pomemben položaj kot ona.
Po vašem odhodu so k vodenju centra za medijsko svobodo povabili nekoga drugega, nizozemskega novinarja Jana Keulena. Bi želeli komentirati?
Ne, minili sta že skoraj dve leti, kar se ni zgodilo nič. Bomo videli, kaj bo. Je pa škoda, da je ideja, ki je lepa, padla v kremplje ljudi, ki niso primerni – ena takih mračnih osebnosti je predsednik uprave centra in predsednik uprave Al Džazire, ki je ena in ista oseba, neki nečak iz družine Al Tani (šejk Hamad bin Tamer bin Mohamed bin Tani Al Tani, op. A. T.), se pravi iz emirjeve družine. On se na svobodo medijev požvižga v celoti.
Pogledi, št. 14-15, 13. julij 2011