Družbena vloga športa na Slovenskem
Prihodnost športa – prihodnost bogatih?
Foto: Uroš Hočevar
16. 07. 2012
»Kultura narodu, sport seljacima« je bila ena od krilatic, zrasla iz duha nekdanje skupne države in skovana precej »na prvo žogo«, saj se je z razvojem filozofije športa pokazalo, da tovrstno razločevanje temelji na precej trhli osnovi – prvi pristopi omenjene filozofske discipline so namreč šport celo enačili z umetnostjo.
Dr. Lev Kreft, profesor estetike na ljubljanski Filozofski fakulteti in predsednik Evropske zveze za filozofijo športa, pravi, da je bil pri enačenju športa z umetnostjo na delu sicer dober instinkt, a napačna kategorizacija. Dober instinkt naj bi bil v tem, da je ena od temeljnih privlačnosti športa povezana z estetiko, napačna kategorizacija pa v tem, da so filozofi poskušali to pokazati skozi estetiko kot disciplino, ki se v svoji starejši zgodovini ukvarja predvsem z umetnostjo, in so zato seveda pograbili umetnost. Estetika je bila neke vrste filozofska zgodba o uspehu, saj se je iz »uboge, stranske discipline hitro razvila tako daleč, da je postala vrh filozofskih sistemov – to je bil seveda dober zgled za akademike, da so poskušali nekaj podobnega narediti iz filozofije športa«. Sogovornik je prepričan, da bi bilo treba instinkt za estetsko v športu povezati s karakteristiko, ki je prisotna v vseh oblikah športa – to je dramatičnost. In seveda to obravnavati ne v ločeni sferi institucionalizirane umetnosti, temveč v okviru estetike vsakdanjega življenja, kamor šport nenazadnje sodi.
V pravkar izdani knjigi esejev Levi horog Kreft mdr. piše o obtoževanju vseh, ki »uživajo množično umetnost«, za privržence nizkotnega in ugotavlja, da se je podobno dogajalo s telesno kulturo, vzgojo in športom, opozori pa tudi na konflikt športa s konceptom telesne kulture. Kot pojasni v pogovoru, začetek konflikta sega v čas prve svetovne vojne, ko vznikne dvom ne samo o evropski civilizaciji, ampak tudi o kulturi. Če je pred tem prevladovalo mnenje, da kultura lahko odreši civilizacijo pred zlom, je kultura zdaj postala del problema, in ena od poti iskanja rešitev je bila tudi amerikanizacija evropskega kontinenta, ki poteka še danes, zgodila pa se je tako, da se je tudi šport začel postavljati proti telesni kulturi. Slednjo so ljudje povezovali z nacionalizmom in militarizmom: pojem telesna kultura namreč zajema vaje, ki zahtevajo nastanek kolektivnega telesa iz posameznikov, ki se v njem izgubijo in postanejo čisto funkcionalni delci, medtem ko je šport bolj prost, svoboden, individualen. »Spor je potekal vsepovsod, kjer so obstajala telesnokulturna združenja kot prevladujoči način ukvarjanja s telesom. Vemo, da so tudi pri nas Sokoli neradi dovoljevali svojim telovadcem nastope na različnih prvenstvih, saj se jim je tekmovanje zdelo neke vrste kvarjenje telesne kulture. A v šestdesetih letih, ko nastopi tudi mediatizacija, torej prisotnost športnih dogodkov s pomočjo televizije in satelitskega signala kjerkoli in kadarkoli, šport tudi na evropski celini dobi prednost pred telesno kulturo – ta postane športu podrejena, hkrati se pa začne spreminjati v sodobni wellness,« pravi Kreft.
»Ko govorimo o tem, da je šport najuspešnejši del slovenske družbe, moramo hkrati vedeti, da je šport najbolj fleksibilen način ustvarjanja delovne sile, da je najbolj krut pri selekciji, da pri enem uspehu za njim stoji množica usod, ki so neuspešne.«
Šport in nacionalna identifikacija
Pomen slovenske nacionalne identifikacije znotraj športa se je začel graditi z osvajanjem vrhov (že od konca 19. stoletja), s planinstvom, ko so se štiri nacije (Nemci, Avstrijci, Italijani in Slovenci) spopadle za prevlado na tem ozemlju, pojasnjuje sogovornik. Pri tem boju za osvajanje planin naj bi bila identifikacija zelo močna. V novejši zgodovini, konec osemdesetih, je imelo to vlogo alpsko smučanje in deloma smučarski skoki, od osamosvojitve dalje pa šport postaja ena od državnih institucij, vrhunski šport oz. doseganje rezultatov pa pravzaprav nacionalna obveznost. To je predvsem »nalaganje bremena športnikom, konec koncev jih je veliko zaposlenih pri državi (v vojski in policiji), in to zato, da dosegajo dobre rezultate. Se pravi, nacionalni interes je pri športu zelo neposredno izražen.«
Ampak najprej se je treba vprašati, zakaj nacija sploh potrebuje nenehno afirmacijo in koliko ima s tem opraviti slovenska majhnost. Po Kreftovem mnenju je ta želja po doseganju »imenitne vidnosti« nekaj, kar hkrati razkriva prav posebno značilnost slovenskega nacionalizma, ki bolestno potrebuje vidnost v svetu, in to še bolj kot uspeh. Sicer tudi velike nacije uživajo ob uspehih, a to dokazujejo predvsem sebi, mi pa uspehe potrebujemo zato, da bi si dvigovali samozavest s pogledom nekoga drugega. »V mednarodni areni smo umeščeni na podoben način kot ženski akt pri Johnu Bergerju, kjer ženska gleda z nadzornim pogledom moškega nase. Mi pa nase ves čas gledamo z nadzornim pogledom nekoga zunaj nas; se mi zdi, da je ta način afirmacije rahlo bolesten,« še dodaja.
Lev Kreft
Telovadba je bila od nekdaj trnek za republikansko moralno vzgojo in prakse v Jugoslaviji (denimo dnevi mladosti) niso bile izjema, spodbudim sogovornika, ki mu kot filozofu najprej pride na misel primerjava s Platonovo Državo, kjer vidi zametke dolge tradicije polisne, državne, nacionalne vzgoje, ki da jo je npr. Rousseau za reševanje Poljske povzel v ideji, da bodo Poljaki postali republikanci šele takrat, ko bo ena cela generacija vzgojena v obveznih šolah, kjer bodo vzgajali patriotizem s skupnim gibanjem, torej z nastajanjem telesnokulturnega telesa, ki samo po sebi privzgaja vzvišene, eminentne občutke pripadnosti skupnosti. »To se ohranja tako v demokracijah kot v totalitarnih režimih. V slednjih zlasti zaradi kulta vodje dosega neke kulminacije, pravzaprav vrhove: recimo v Severni Koreji je rojstni dan Kim Il Sunga telovadni praznik.« Ob tem je zanimivo, da tudi šport nekako ohranja zvezo s telesno kulturo, čeprav ji je po izvedbi nasproten. Otvoritev olimpijskih iger v francoskem Albertvillu leta 1992 je bila denimo prvi primer netotalitarne estetike pri otvoritvi športne prireditve (torej take, ki ni povezana s telesno kulturo), saj so pred tem kraljevale ravne vrste in veliki kvadrati, šlo je torej za tekmovanje, kdo bo bolje izvedel kolektivno telo, pravi Kreft.
Šport najuspešnejši segment slovenske družbe?
Ko ga vprašam, kaj si misli o nedavni izjavi predsednika Olimpijskega komiteja Slovenije (OKS) Janeza Kocijančiča, da je šport najuspešnejši segment slovenske družbe, pove, da se mu (ne glede na njegov ljubezenski odnos do športa) ta izjava zdi tragična za Slovenijo. A v isti sapi dodaja, da se je treba, takoj ko začnemo na ta način govoriti o športu, vprašati, kaj je vidno in kaj nevidno. Šport namreč pri doseganju vrhunskih rezultatov tisočih udeležencev v selekciji, ki se začne pri 10–12 letih, spremljajo odpadi in propadi – najhuje je za tiste, ki odpadejo na prehodu iz mladinskih v članske selekcije, ko se neha kakršnokoli financiranje in podpora. »Ko govorimo o tem, da je šport najuspešnejši del slovenske družbe, moramo hkrati vedeti, da je šport najbolj fleksibilen način ustvarjanja delovne sile, da je najbolj krut pri selekciji, da pri enem uspehu za njim stoji množica usod, ki so neuspešne in nemalokrat tudi za vse življenje uničene. Vrhunski šport, ki prinaša uspehe, je zelo krut način uveljavljanja države, obenem pa so profesionalni športniki že od nekdaj popolnoma prekerna delovna sila. Vidnost uspehov je lepa stvar, nevidnost vsega ostalega, kar jih obkroža, pa govori o tem, da bi bilo zelo slabo (čeprav se ravno to zdaj dogaja) narediti športni sistem doseganja uspehov za model, po katerem je narejeno vse drugo, vključno z gospodarstvom.«
Kreft opaža, da so tudi v športu začeli delovati podobni zakoni kot v gospodarstvu; protidopinški nadzor je denimo model nadzora, po katerem se razvija nadzor tudi na drugih področjih (npr. nad delovno silo v sodobnih podjetjih), je preizkusni kamen – razmerje med delom in kapitalom v vrhunskem profesionalnem športu je pravzaprav vzorec in model za razmerje med delom in kapitalom, kot se vzpostavlja z rušenjem socialne države vsepovsod drugod.
Na vprašanje, ali imamo pri nas sploh vzpostavljeno hierarhijo športov, Kreft odgovarja, da je bil zadnji poskus, da bi se načrtno uvedla in spoštovala hierarhija športov kot neki birokratski sistem, v katerem se ve, kaj se podpira in česa ne, narejen s portoroškimi sklepi na začetku sedemdesetih let; hkrati pa dodaja, da se mu hierarhija športa na nacionalni ravni ne zdi pravi pristop, saj bi nekateri športi s tem propadli. »Vidnost ozkega števila športov (npr. atletike in nogometa) bi zatrla mnoge individualne športe, kjer prav nič ni pomembno, kaj država podpira – poglejte, kaj se je npr. zgodilo s strelstvom: zaradi enega Rajmonda Debevca imamo zdaj celo plejado vrhunskih strelcev in strelk, ki so sicer rasli v zelo slabih razmerah. Gimnastika, ki je bila najbolj vidna že od samih začetkov športa v Sloveniji (najpomembnejša od Štuklja do Cerarja, Pegana in Petkovška), nikoli ni bila prioritetni šport. Do danes Ljubljana nima primerne dvorane za trening, preselili so se z letnega telovadišča Ilirija na Trnovo in podobne lokacije. In zakaj Slovenija v gimnastiki recimo nima dobrega preskoka? Ker so ga morali trenirati tako, da so jemali zalet zunaj dvorane.«
Dialog med športom in politiko poteka v denarju
Ker je zadnje čase v medijih zaznati porast kritičnih zapisov o črnih oblakih nad prihodnostjo slovenskega športa, s sogovornikom ne moreva mimo dejstva, da ima javnost občutek, da prehod k demokraciji v okviru športne politike ni bil izpeljan, da »stare sile« (beri: odločevalci, ki spominjajo na nekdanje socialistične večkratne funkcionarje) še vedno zasedajo pozicije in da tranzicija še ni končana. »Šport je specifična civilnodružbena struktura, in čeprav se prvo načelo Mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK) glasi Nič politike v športu, je jasno, da imajo oblast v športu v rokah športni funkcionarji,« pravi Kreft in razloži, da je moderni šport po svoji zasnovi vezan na nastanek mednarodnih športnih zvez in zlasti MOK, s čimer je jasno pokazal svoje obličje, tj. načine upravljanja v njem – mladi tekajo po terenih, metuzalemi pa vladajo v športu in športnikom.
Kreft je prepričan, da je MOK najbolj nedemokratična mednarodna organizacija na svetu, saj izbira samo sebe kot v starem, fevdalnem ustroju. In to fevdalno vladanje v športu ima po njegovem mnenju nujno vpliv tudi na situacijo v Sloveniji – ki pa ni nobena izjema v svetovnem merilu; narobe, je pravilo. »Večni funkcionarji so vsepovsod, tudi na mednarodni ravni, in njihova moč je neverjetna, popolnoma enakovredna moči, koncentrirani v največjih mednarodnih gospodarskih korporacijah, v katerih pa je vendarle več demokracije kot v športnih vrhovih. Situacija, kakršno imamo pri nas, je pravzaprav norma, ne izjema.«
In kje vidi načine za prevetritev domačih športnih logov? Poseganje državne politike v šport gotovo ni rešitev, šport da se mora izčistiti sam, najboljši način pa bi bila sveža kri športnic in športnikov v teh asociacijah. Ena izmed stranpoti slovenskega športa je bila namreč tudi ta, da so iz njega načrtno izločali nekdanje športnike – nadomestili so jih menedžerji. Ti po Kreftovem mnenju niso nič boljši od starih funkcionarjev: »To so ljudje, ki so obenem uničili slovensko gospodarstvo, ker so gledali samo na to, kako bi hitro prišli do tiste vrste dobička, ki se ga da prenesti v lasten žep, ne pa v ponovni vložek v razvoj proizvodnje. In tako delajo tudi v športu – ne vlagajo v njegov razvoj, temveč v svojo slavo in pogosto tudi svoj denar.« Tako se je za eno večjih hib slovenskega vrhunskega športa izkazalo dejstvo, da nismo razčistili, kaj je vloga menedžerjev – ta je bila pri nas zadnjih dvajset let identična vlogi, ki so jo imeli v gospodarstvu: »prideš, pobereš denar, uničiš podjetje, delavci so na cesti, ti pa imaš denar na Kajmanskih otokih«.
Nekateri športi, ki so še pred leti veljali za slovenske nacionalne športe, npr. smučanje, so postali športi za bogate. Ti športi so se podražili, elitizirali, pri nas pa za njih nimamo več zadosti trajnih, dobrih pogojev. To, da govorimo, da je šport vse bolj privilegij bogatih, pa seveda nima zveze le s politiko športa. Lev Kreft meni, da je značilnost urbanega življenja v relativnem blagostanju ta, da množični šport po dvoriščih in travnikih izginja, v ospredje pa silijo bolj »fine oblike rekreacije: savna, fitnesi, wellnessi, zdravilišča se spreminjajo v zabavna in rekreacijska središča, plavalni bazeni imajo vse oblike, razen tekmovalno plavalne ne …« Pri nas da so množični športi tisti, ki so dostopni: tek, maratoni, ki rastejo kot gobe po dežju, kolesarjenje (ki je kot množična rekreacija v tem trenutku čisto pri vrhu). Ljudje se kajpak preusmerjajo v tisto, kar je dostopno.
O dveh Martinih
Kategorija zase pa je tudi naše ukvarjanje z ekstremnimi športi. Kje so vzroki za neverjetne tradicije himalajskih odprav, gradnje letalnic za rekorde ipd.? »Zgled slovenstva je od samega začetka Martin Krpan – ne samo zato, ker se je ukvarjal z nečim ekstremnim, ampak tudi zato, ker je veljal za človeka na meji reda. Zahteval je, da mu država dovoli tihotapljenje soli; in ravno to nedelovanje v utrjenem redu je tisto, kar v slovenskih razmerah rojeva izstope v ekstremne športe.« Tudi planinstvo, ki ga je Kreft omenil kot prvi nacionalni šport, je pripeljalo od začetnih bojev za vrhove Julijcev do neverjetnih podvigov na vseh področjih. »Prestopanje meje je nekaj, kar je nacionalni program – ne moremo biti najmočnejši v smislu velikosti ali družbenega proizvoda, lahko pa naredimo tisto, česar si nihče drug ne upa. Prestopimo mejo, ki je še nihče ni prestopil. Niti ne gre samo za ekstremne športe: to, kar počne Martin Strel, ni ekstremni šport. Je do neke mere izčrpavanje organizma, ne upošteva pa nobenih pravil. To izstopanje se mi zdi tisto, kar je vpleteno v slovenski nacionalni fundament.«
Naša majhnost je sicer najbrž izhodišče tega, še bolj pa je to povezano s tem, da smo vedno v zaostanku, da sami sebe dejansko vidimo v drugi, če ne celo v tretji hitrosti Evrope, pravi Kreft. V tem smislu hierarhične primerjave se vidimo podrejeni, kot tisti, ki vedno samo sledijo, kot Ahil in želva: »Mi smo Ahil in nikoli ne moremo ujeti želve, a obenem je ta Ahil največji bojevnik za nore stvari, zaradi katerih iz heroja postaneš bog.«
Pogledi, št. 13-14, 11. julij 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
