Družbena vloga športa na Slovenskem
Javni interes v športu
Foto: Aleš Černivec
17. 07. 2012
Politologinja, izredna profesorica na Fakulteti za družbene vede in raziskovalka na Centru za politološke raziskave dr. Simona Kustec Lipicer je nosilka ciljno raziskovalnega projekta Učinkovita državna podpora za športno aktivnost državljanov, potekajočega od oktobra 2010 do septembra 2012, ki sta ga naročila Direktorat za šport pri takratnem resornem ministrstvu ter Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije.
V okviru projekta so naredili tudi analizo že obstoječih mednarodnih javnomnenjskih podatkov o tem, kakšne vzorce športne aktivnosti sploh imajo slovenski državljani. Primerjava z okoli 70 državami v svetu je pokazala, da so v Sloveniji izrazito nadpovprečne v športni aktivnosti naslednje skupine: posamezniki do 25 let, srednješolci, zaposleni za polni delovni čas in posamezniki odličnega zdravja. »Vendar samo do točke, ko pridemo do t. i. družbeno manjšinskih, občutljivih skupin. Tu se začnejo kazati problemi – brezposelni si težko privoščijo ukvarjanje s športom. V tem segmentu smo bili povsem pod povprečjem. Če smo presegli tudi 70 odstotkov vrednosti pri nadpovprečno aktivnih, je ta delež ob trku na skupino brezposelnih, zaposlenih za skrajšani delovni čas, gospodinj, tistih, ki niso formalno izobraženi, in starejših ponekod močno pod povprečjem,« pove Kustec Lipicerjeva. Tako je npr. v Sloveniji delež anketirancev brez formalne izobrazbe, ki so redno vsakodnevno športno aktivni, za več kot polovico manjši glede na povprečje v Evropi, podpovprečen pa je tudi delež tistih, ki se tedensko ukvarjajo s športom (16 odstotkov). Med anketiranci, ki so zaposleni za skrajšani delovni čas, in med gospodinjami je le 8 odstotkov takšnih, ki se ukvarjajo s športom redno vsakodnevno ali tedensko. Manj aktivnih v tej populaciji imajo le Bolgarija, Madžarska, Hrvaška in Litva. Za primerjavo – skandinavske države imajo v tej skupini neaktivnih 1–3 odstotke anketiranih.
Tudi dejstva o vključevanju v organizirano športno rekreacijo v Sloveniji niso spodbudna, saj se po podatkih iz leta 2007 v Sloveniji v organizirane oblike športne aktivnosti redno vključuje le dobrih 10 odstotkov ljudi, nikoli pa se v organizirane oblike športa ne vključuje kar 69 odstotkov anketiranih.
»Nesporno lahko rečemo, da si (sodeč po raznolikih raziskovalnih podatkih) slovenski državljani želijo biti športno aktivni in da se okoli vprašanja športa vse do danes politično-ideološko niso razdvajali.«
Na naslednji točki so analizirali obstoječo zakonodajo oz. normativne akte in ugotovili, da je bilo z Zakonom o športu leta 1998 definiranih pet različnih področij javnega interesa v športu, in sicer: športna vzgoja otrok in mladine (ki se nanaša na prostočasne dejavnosti), športna rekreacija, kakovostni šport, vrhunski šport in šport invalidov. Ta področja naj bi bila operacionalizirana s konkretnimi ukrepi, programi in finančnimi podporami v nacionalnem programu o športu – sogovornica ima v mislih desetletni operativni program vlade, ki ga potrjuje parlament in ima strateško politično težo. Ta nacionalni program je bil sprejet leta 2000 in je veljal do 2010. »Takrat se je naredila analiza stanja, na podlagi katere je nastal predlog novega desetletnega programa, ki pa še vedno ni bil sprejet. Ko smo želeli analizirati, kateri so konkretni ukrepi in kolikšno finančno podporo prejemajo, smo ugotovili, da je to zgolj skozi prebiranje programa zelo težko razbrati,« razlaga Kustec Lipicerjeva. Vzpostavili so posebno metodo, s katero so po posameznih petih področjih kodirali vsak ukrep glede na to, kateremu področju javnega interesa je namenjen. Želeli so ugotoviti, kolikšno je število ukrepov po posameznem področju in kakšna je narava teh ukrepov – ali so bolj regulatorne, finančne, programske, infrastrukturne ali informacijske vrste. Podrobnejša analiza tako vrste ukrepov kot tudi finančne porabe javnih sredstev po posameznih področjih je pokazala na izrazita nesorazmerja. Ugotovili so, da se 20 odstotkov vseh ukrepov in finančne podpore nanaša na spodbujanje vrhunskega športa. Po matematični logiki bi se to zdelo idealno, a problemi se skrivajo v naslednjih podatkih: kakovostnemu športu pripada 0 odstotkov (torej ga v operativnem programu praktično ni več), športu otrok in mladine 20 odstotkov, rekreacijskemu športu 2,2 in športu invalidov 0,3 odstotka finančne podpore. »Zmanjka nam skoraj 60 odstotkov, ki neposredno ne spadajo v polje javnega interesa, in večina tega je šla v športno infrastrukturo. Slednja bi v večini sistemov, ki imajo na ta način vsebinsko definiran javni interes v športu, morala predstavljati enega od osrednjih ukrepov za eno od petih polj javnega interesa v športu. Tako pa se je športna infrastruktura na neki način vzpostavila kot šesto polje javnega interesa, katerega neposredno namenskost je zelo težko slediti,« pravi sogovornica. To naj bi se zgodilo tako na ravni države kot na ravni lokalnih skupnosti, ob čemer je bila slika pri lokalnih skupnostih še slabša: pokazalo se je, da je tu prisotno še večje nesorazmerje med predvideno in dejansko finančno podporo opredeljenim področjem javnega interesa, ki se je praviloma dogajalo na račun zmanjševanja finančne podpore športa otrok in mladine.
Novi nacionalni program za šport?
In iz te situacije je konec leta 2010 začel nastajati novi predlog nacionalnega programa za šport. Stroka je najprej opravila evalvacijsko analizo desetletnega izvajanja, a žal je bila ta stroka hkrati tudi »aktiven izvajalec programa in njegov kreator leta 2000«. Šlo je pravzaprav za koncept samoevalvacije: v večini primerov je bila vsebina nacionalnega programa za šport 2000–2010 z rahlimi adaptacijami predlagana tudi za naprej. »Cilji in kriteriji so se malo bolj jasno specificirali, obseg predvidenih ukrepov se je povečal, osnovni problem vsebinske usklajenosti in bolj uravnotežene opredelitve javnega interesa v športu pa je ostal. Ampak ta predlog je bil potem zavrnjen z očitkom, da je finančno nerealen in ni ustrezno medresorsko skoordiniran, kar je v osnovi eden večjih mankov, ki jih je naša analiza razkrila v podatkih, pridobljenih z izvedbo polstrukturiranih intervjujev z oblikovalci ter izvajalci športne politike,« pojasnjuje sogovornica. Izkazalo se je, da nadpovprečno dobra podoba o športni aktivnosti različnih skupin državljanov (ne le po kriteriju starosti in spola), ki so jo kazale dosedanje javnomnenjske raziskave, ni tako briljantna, da so pravzaprav videli okvir slike, njenih detajlov pa ne. Zato so letos izvedli še spletno anketo Vsakdan in gibanje; različne profile ljudi so spraševali, kako gledajo na svojo športno aktivnost in na vlogo zunanjih ukrepov za vzpodbude, posebej države in občin. Pokazalo se je, da okoli 70 odstotkov ljudi same sebe vidi kot športno aktivne oz. občasno rekreativno športno aktivne, od tega se jih je 11 odstotkov opredelilo za rekreativne športnike s tekmovalnim nabojem. En odstotek anketirancev je bilo takih, ki niso športno aktivni in tudi nimajo namena biti, 4 odstotki pa so se izrekli kot neaktivni, z namero postati športno aktivni. In še en zanimiv podatek: kar okoli 80 odstotkov anketiranih se športno udejstvuje popolnoma »v lastni režiji«, brez kakršnekoli organizacijske podpore, upada tudi članstvo v športnih društvih in centrih. Veliko Slovencev torej športno udejstvovanje jemlje kot svojo individualno zgodbo, vendar sočasno pozitivno ocenjujejo ukrepe države, s katerimi bi se spodbujalo še večjo športno aktivnost ljudi, zlasti šport otrok in mladine, športno rekreacijo, šport upokojencev ter invalidov.
Ko izrazim pomislek, da na športno-političnem prizorišču ni prišlo do ustrezne transformacije in da so se nekateri vzorci v 20 letih minimalno spremenili, Kustec Lipicerjeva odgovarja, da večletne raziskovalne ugotovitve kažejo, da sta se pri nas vzpostavila dva bloka, od katerih je eden tudi zaradi povsem formalnih institucionalnih zahtev tesno povezan z drugim. »Te strukture niso pretirano kompleksne, so pa zelo tesno medsebojno pomrežene. Tako se je v preteklosti pogosto kazalo, da so se avtonomne športne organizacije, ki bi morale zastopati športne interese, in pa državne ter lokalne strukture oblasti, ki naj bi zastopale širše javne interese športa različnih družbenih skupin v državi, v zaprtih krogih vnaprej in brez široko zastavljenega javnega diskurza dogovorile o strateških smernicah razvoja športa.« Velika rakova rana v sedanji strukturi slovenske športne politike je tudi to, da ne reagiramo pravočasno na aktivno formiranje športne politike na globalni ravni, zlasti na ravni EU. V novem predlogu nacionalnega programa o športu npr. ni sledi o vsebinskih poudarkih javnega interesa, ki jih na polju športne politike prepoznava EU, še dodaja sogovornica.
Simona Kustec Lipicer
Šport je seveda mnogo več kot samo šport, gre za medresorska povezovanja, zato tudi država vidi širše interese. Nenazadnje je tudi v Lizbonski strategiji šport obravnavan kot ena od silnic gospodarskega razvoja, ki omogoča zaposlovanje, zagotavlja bolj zdravega in s tem bolj uspešnega in učinkovitega posameznika/državljana. Kustec Lipicerjeva meni, da so časi, ko je bil šport samozadosten in vase zaprt družbeni fenomen, v današnjih obsežnih interpretacijah in dojemanju javnega interesa in poslanstva športa minili. A kaj, ko se pri nas tega še ne zavedamo povsem.
Hibrid, ki funkcionira
Po drugi strani pa je sogovornica mnenja, da je treba vpliv športnih uspehov na razvoj države relativizirati, saj da za proučevanje česa takega nimamo objektivnih meril. »V simbolnem smislu je ta vpliv gotovo velik, a spet se postavlja vprašanje, za katere skupine. Če verjamemo kaj takega, pravzaprav verjamemo, da so vsi državljani enako intenzivno in aktivno seznanjeni z vsem, kar se dogaja v športu, pa ne samo v Sloveniji, ampak povsod po svetu. Kot da v sistemu ne obstajajo druge športu podobne podstrukture, kot sta predvsem kultura in znanost.«
Tudi Kustec Lipicerjeva se strinja, da prehod k demokraciji na ravni športna ni bil uspešno zaključen. Pogled z distance namreč razkrije, da še danes športno politiko aktivno oblikujejo ista omrežja, ki so jo oblikovala od osamosvojitve in še pred njo. Gre za omrežja, ki jih na podlagi odzivov, pridobljenih z različnimi metodami kvalitativnega raziskovanja športne politike pri nas, lahko označimo kot omrežja »starih dobrih fantov«, posameznikov, ki se med seboj dobro poznajo, ki imajo dobro vzpostavljene tako formalne kot neformalne povezave in ki uspejo zapreti ali vsaj pripreti vrata vsem tistim, ki bi si na novo želeli vstopiti v njihovo omrežje. Glavni problem sogovornica vidi v tem, da so se v ta omrežja povezali tako državni kot krovni športni civilnodružbeni organi in tudi deli stroke, ki so bili blizu tako športnim kot državnim oblastem. »Ko se to zgodi, ste takoj v razmerah omejene demokracije oz. demokracije na papirju, v praksi pa gre za mimikrijo demokracije, ker demokratični transparentni procesi v vsakodnevnem delovanju ne potekajo.« Očitno imamo torej hibrid, ki funkcionira – in to ravno zaradi opisanega izjemno trdnega omrežja. Vsa zgodba je sicer zgrajena na formalno demokratičnih mehanizmih, ki pa se v praksi kažejo povsem drugače.
Konsenza o tem, kaj želimo s športom narediti, na nacionalni ravni ni, delni razlog za to pa sogovornica vidi prav v vsebinski specifičnosti športne politike, torej tudi v omenjenih omrežjih. A znotraj sistema se pojavlja vedno več različnih mnenj, že leta 1998, ko je bil sprejet Zakon o športu, so se začele pojavljati kritike in težnje po njegovi spremembi. Težava je, ker obstaja zgolj dialog med »izbranimi«, ne pa vsemi za vsebine športa zainteresiranimi skupinami. Raziskovalni podatki iz intervjujev so tako npr. razkrili, da se druge alternative, ki ne prihajajo iz te strukture izbranih, presliši, zaobide, kot da ne obstajajo. »Če pa npr. pogledate Belo knjigo o športu, izpostavlja javni interes vsebinsko na zelo drugačen način, kot ga imamo pri nas koncipiranega. Naš javni interes je koncipiran na kopiji razumevanja športne politike izbranih evropskih modelov z začetka devetdesetih,« dodaja Kustec Lipicerjeva.
In kakšne so napovedi za bližnjo prihodnost, smo trenutno v fazi podržavljanja ali razdržavljanja športa? Sogovornica ocenjuje, da se nekaj strukturnih sprememb nakazuje, je pa na tej točki težko karkoli napovedati. »Nesporno pa lahko rečemo, da si (sodeč po raznolikih raziskovalnih podatkih) slovenski državljani želijo biti športno aktivni in da se okoli vprašanja športa vse do danes politično-ideološko niso razdvajali.« Po njenem mnenju sta možna dva scenarija: po prvem se država popolnoma umakne iz športa, kar je nerealno pričakovanje in si tega, sodeč tudi po raziskovalnih podatkih aktualnega projekta, niti nihče ne želi. Vsi vpleteni v raziskavah vključno z državljani so namreč pokazali interes po pozitivnem, spodbujevalnem posegu države v šport in športno aktivnost ljudi. Po drugem scenariju torej država zadrži neko ustrezno obliko regulacije spodbujanja športa – v tem primeru rabimo zelo transparenten, jasen in med vsemi vpletenimi skupinami usklajen dogovor o javnem interesu v športu, tudi in predvsem za manjšinske družbene skupine, ki bo slonel na transparentnem in učinkovitem sistemu sprotnega spremljanja in zunanjega evalviranja vseh različnih oblik državnega poseganja v šport.
Pogledi, št. 13-14, 11. julij 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
