Potopis s Kočevskega in okolice
Skrivnostna dežela bližnje zgodovine
Foto: Jože Suhadolnik
01. 08. 2012
Kočevsko ni prva med tremi na lestvici slovenskih regij, ki bi se nam zdele dovolj zanimive, da bi tja s samozavestnim priporočilom pošiljali turiste. A Lonely Planet jo je v svoji najnovejši izdaji kljub temu zaznal. »Deviški gozd, po katerem tavajo medvedi in duhovi partizanov,« so zapisali za Kočevski rog, ki je obveljal za eno od dvanajstih obveznih destinacij v Sloveniji. Malce obešenjaška označba, kakršna avstralskemu popotnemu vodniku pritiče, ni daleč od resnice.
Bolj elaborirano in eruditsko je nenavadno visoko koncentracijo zgodovine na tem koncu Slovenije ubesedil Jože Dežman, ki je v dokumentarcu slovenske nacionalke Gotenica – skrivnostni kraj zamolčane zgodovine (2007) Kočevsko označil za neke vrste »slovensko seštevanko«, od Kočevarjev preko Baze 20 do Gotenice, ki je povezana s povojnimi morišči, pa tudi z ustanovitvijo brigade Moris. »Srčiko slovenske simbolne krajine« si je z obilo inteligentnega humorja privoščil tudi scenarist spletne nanizanke Prepisani (2010), Jonas Žnidaršič, ki je v staro leseno barako, tako kot so tiste iz Baze 20, potisnil partizana Mirka (Lado Bizovičar), ki so ga tovariši tam pozabili, potem pa se nekoč za pusta prebudi in izpod titovke z rdečo zvezdo in z lugerjem za pasom strmo bolšči v kočevske domorodce v vaški gostilni. Smeh je bil v obdobju polpretekle zgodovine sicer zadnji na seznamu odzivov, ki bi jih utegnila izzvati omemba tamkajšnjega zaprtega območja. Država v državi je besedna zveza, s katero so ga najpogosteje označevali; zaradi zaprtosti in avre skrivnostnosti, ki je lebdela nad nepredirnimi gozdovi in strehami hiš v redkih naseljih, pa so od tam namesto oprijemljivejših podatkov curljale le razne napol mitološke zgodbe, povečini skrivenčene v prestrašeni človeški domišljiji. Pripoved o vratih v podzemlje, od koder se hodniki vijejo vse do Bosne, pa o ljudeh, ki na tem območju mimogrede izginejo brez sledu. Če k temu dodamo še vse, ki v Rogu ležijo pobiti, dobimo pravšnjo mešanico za srhljivko, vredno Boormanove Odrešitve (1972). Ali vsaj dovolj snovi za daljšo reportažo.
Objekt visoke zaščite, namenjen republiškemu vodstvu
Vdor kulture v Mačkovo gubernijo
Vdovstvo Karoline Žašler, Na svoji zemlji, Dolina miru, Sreča na vrvici, pa tudi Pulp Fiction (Šund) in Chicken Run (Kokoške tečejo) so med napisi na filmskih kolutih, zloženih po lesenih policah. Kdo ve, morda je med njimi tudi Odrešitev – a ni, da bi ga človek predolgo iskal po neskončnih regalih in hodnikih, vzdolž katerih so postavljeni. Kolutov je preveč in temperatura prenizka. Toda 15 stopinj in 55 odstotkov relativne vlage sta za t. i. objekt visoke zaščite, ki so ga v Gotenici začeli graditi leta 1950 in je bil namenjen evakuaciji republiškega partijskega vodstva v primeru jedrske vojne, nekaj povsem normalnega. Bunker je večini Slovencev znan vsaj po debelih kovinskih vratih, skritih v skalnati pečini, katerih arhetipska podoba je takoj po odprtju zaprtega območja leta 1990 zaokrožila po javnih občilih. Ljudje so se opajali z njeno simboliko: tako kot se odpirajo vrata, bo vsem omogočen dostop do »Mačkove gubernije« in v zavitih, v skalo izdolbenih rovih bodo našli arhivsko gradivo, ki bo razkrilo vsa udbovska in oznovska grozodejstva, ali vsaj skladovnice zlatih palic, ki so jih komunistični veljaki hranili za hude čase.
Hramba filmskih trakov v lasti Slovenske kinoteke
Pravzaprav se nič od tega ni uresničilo. Dvesto dvaindvajset kvadratnih kilometrov območja, ki je bilo nekoč zaprto, danes pa velja, da je gibanje na njem omejeno, si lastita dve ministrstvi –ministrstvo za notranje zadeve in ministrstvo za obrambo. Notranjščino razvpitega bunkerja si je mogoče ogledati na dokumentarnem filmu, ki ga je policija posnela za interno rabo in ga rade volje predvajajo vsem zainteresiranim, neuniformiranim obiskovalcem Gotenice, pa tudi gojencem. Ker res nima pomena, da bi se vsi gnetli po tistih hodnikih in rušili mikroklimo, kar bi utegnilo uničiti slovensko filmsko zapuščino, ki je zdaj tam našla svoje mesto, in skrajšati življenjsko dobo edinstvenemu spomeniku tehniške dediščine, razlagajo goteniški gostitelji nejevernima gostoma iz medijskih vrst. Jasno jima je, da se bo goteniški sezam s predhodno odobreno uradno prošnjo pred njima sicer odprl, toda kaj če si zaželita pokukati še v t. i. Mačkovo garsonjero, sobo v enem od objektov v Gotenici, kjer je med svojimi številnimi obiski rad prenočeval Ivan Maček? Odgovor je neizprosen: brez odobritve centrale ne bo šlo, ničesar ne smejo pokazati, če ni vložena prošnja. Fotograf in novinarka se s povešenima nosovoma in v spremstvu predstavnika gostiteljev odpravita do vznožja pečine, kjer je vhod v bunker, in se tam sestaneta z uslužbencema Slovenske kinoteke, ki skrbita za tamkaj uskladiščene filmske trakove in prihitita iz Ljubljane s ključem. Brez administrativnih kolobocij in odvečnih vprašanj, v duhu, ki je medijskim ljudem mnogo bolj domač kot dosledno upoštevanje pravil in red za vsako ceno – kar pa je seveda absolutno hvalevredno in državotvorno. Prav tako je mogoča simbioza obeh principov: dokaz so kilometri 16- in 35-milimetrskih filmskih trakov, ki poslušno ždijo na lesenih policah vzdolž t. i. bolnišničnega trakta goteniškega bunkerja, odkar ga je kot idealno okolje za hrambo filmskega gradiva prepoznal zdaj že pokojni direktor Slovenske kinoteke Silvo Furlan. Kultura je vdrla v bunker, se je pošalil Ivan Nedoh, zdajšnji direktor Kinoteke v že omenjenem dokumentarcu o Gotenici iz leta 2007.
Bankomat so jim odpeljali
Vtis, da policisti in vojaki skrivajo svoje objekte znotraj območja omejenega gibanja skrbneje kot kača noge, odzvanja tudi iz izjav civilistov s stalnim bivališčem v teh krajih. Zlatko Ficko, zaposlen v kočevski enoti Zavoda za gozdove kot vodja lovišča s posebnim namenom, že od rojstva leta 1959 živi v Kočevski Reki. Je lastnik edine hiše v vasi, ki je tod zrasla po odprtju zaprtega območja. Trajalo je šest let, da je pridobil vsa dovoljenja za gradnjo, pravi nekdanji predsednik krajevne skupnosti Kočevska Reka, danes občinski svetnik v občini Kočevje. Tu se je pred odprtjem živelo bolje, pove brez dlake na jeziku, in brž pojasni, da to nima nič opraviti z zaprtostjo območja, temveč s preprostim dejstvom, da je bilo prebivalcem Kočevske Reke včasih na voljo vse od pošte, banke, treh gostiln in zdravstvenega doma. V šestdesetih letih, ko sta bili podjetji Snežnik I in Snežnik II na vrhuncu aktivnosti in je bilo dovolj delovnih mest, je na zaprtem območju živelo med 2500 in 3000 ljudi. Danes jih je okrog tisoč.
Baza 20
Kočevska Reka v dopoldanski pripeki delovnega dne ponuja zaspan videz: okna in vrata zdravstvene postaje, ki se odpre enkrat na teden, so zamrežena, bankomat so jim odpeljali in najbližji je v dvanajst kilometrov oddaljenem Kočevju (banko so seveda zaprli že prej), osnovna šola šteje le štiri razrede, nekaj življenja v obliki otroškega živžava je slišati le z dvorišča vrtca, za silo zasedene so tudi klopi pred obema bifejema v vasi. Saj ni treba zaklepati, tukaj vam nihče ne bo nič vzel iz avta niti prinesel vanj, se pošali domačin, ki sedi v senci nadstreška nad Tim barom. Drugi gostinski lokal –jesti se tod okrog ne da, odkar je zaprl svoja vrata še edini prehrambeni obrat, ki je bil v lasti podjetja Snežnik in je bil prvenstveno namenjen njihovim zaposlenim – je za vogalom, v neposredni soseščini trgovine Ježek. Trgovina tako po svoji notranji opremi kot po razvrstitvi artiklov na policah, vseobsegajoči založenosti (od umetnega cvetja do kislih kumaric, od napihljivih rokavčkov do brezalkoholnih pijač) in prostodušni prijaznosti obeh zaposlenih spominja na neke minule čase. Sendvič vam lahko naredim samo z žemljo iz starega, včerajšnjega kruha, pove prodajalka in se pri tem tako nemočno nasmehne, da ji človek tega ne more šteti v slabo, pa tudi kruh gotovo tekne bolje kot v kateremkoli od neosebnih, sodobnih nakupovalnih centrov, kjer ga dopečejo skoraj vsako minuto. Gotovo nekaj je na sendvičih iz trgovine Ježek, saj sta si tovrstni dopoldanski prigrizek omislila tudi moška v maskirnih vojaških hlačah, in če bi kdo mogoče podvomil, kje delata, za vsak primer eden od njiju še v majici z napisom Vojaška policija. Z zavitkoma iz papirja sta sedla na lesene klopi bližnjega bara in naročila pijačo.
Zamujena priložnost
Ko se je Služba državne varnosti leta 1991 umaknila iz Gotenice, je nekdo zamudil priložnost, policija pa je izkoristila prazen prostor in vskočila, pravi Ficko. Najprej so v Gotenico z Jasnice preselili specialno enoto, potem pa je tam začel rasti osrednji slovenski vadbeni center. Imeli so celo načrte, da bi na tem območju zgradili nekakšen evropski policijski vadbeni center, kjer bi se urili tudi policisti iz drugih evropskih držav, delo v storitveni dejavnosti pa bi dobilo 15 do 20 domačinov, vendar so, najbrž zaradi pomanjkanja denarja, kajti gradnja bi stala štiri milijone evrov, zamrli, pripoveduje Ficko. Sogovornika pekli zlasti to, da policija, ki si je tako rekoč prisvojila ta del slovenskega ozemlja, prebivalcem ne odšteje nikakršne odškodnine, kakršne so, denimo, deležni sosedi strelišča na Počku ali jedrske elektrarne Krško. Ta košček Slovenije, katerega narava se je po (ne)srečnem spletu okoliščin ohranila v skoraj neokrnjeni obliki, si je po odprtju na začetku devetdesetih let obetal svetlejšo prihodnost. Med drugim bi lahko obudili tradicijo zdravljenje pljučnih boleznih – takšno zdravilišče je v Gotenici delovalo v dvajsetih letih prejšnjega stoletja in gotovo bi prebivalcem tudi danes zagotavljalo boljši zaslužek in življenjski standard kot policisti in vojaki, pa naj ti še tako pogosto hodijo po sendviče v trgovino Ježek in na kavo v bližnji bar.
Jama pod Krenom
»Kočevski medvedje« z zaprtega območja
Znotraj zaprtega območja – Gotenico so zaprli decembra 1949, gradnja objektov pa se je začela leta 1950 – je bil glavni (in edini) delodajalec Posestvo Snežnik. Dejavnost je bila gozdarstvo, predelava lesa, pa tudi živinoreja in poljedelstvo. Slednji dve so po lastninjenju opustili (pravni naslednik Posestva Snežnik je Snežnik, d. d.), živali in zemljo pa prodali. Vzeli so jih ljudje, katerih osnovni motiv ni bil kmetovanje, temveč črpanje sredstev iz evropskih skladov – zemljišča niso obdelana, le trava se na njih enkrat letno pokosi, da se zadosti zahtevam boja proti zaraščanju, razlaga Ficko. Meje Posestva Snežnik so bile hkrati meje zaprtega območja. Zapornice so postavili na začetku petdesetih, pripoveduje Zlatko Ficko, ki se je rodil tri leta zatem. Zaprto območje je bilo sestavljeno iz dveh delov: ožjega, kamor je sodila Gotenica, in širšega, kamor je spadala Kočevska Reka z bližnjimi zaselki, ki so tvorili nekakšno tamponsko cono. Do Gotenice niso imeli dostopa niti prebivalci Kočevske Reke, tamponska cona pa je bila zamejena z več zapornicami, od katerih je samo ena tista pri Novih Lazih imela stražarja, ostale pa so se odpirale na ključavnice, katerih ključe so imeli domačini. O zaprtem območju se med Slovenci konec šestdesetih in v sedemdesetih ni dosti vedelo, morda je pet odstotkov ljudi, s katerimi je prišel v stik, vedelo, za kaj približno gre, pravi Ficko. Po osnovni šoli v Kočevski Reki je šel v Postojno, kjer je izdelal srednjo gozdarsko šolo, in nato v Ljubljano, kjer je dokončal študij gozdarstva. Če je domov želel povabiti kakšnega sošolca ali kolega s fakultete, je bilo treba teden dni pred obiskom vložiti prošnjo na postajo milice. A tedaj se jim to ni zdelo nič nenavadnega, pravi Ficko, spominja se le, da so kolegi njega in vse ostale s kočevskega konca v šali označili za »kočevske medvede«. Občutka, da bi bil, ker je odraščal na zaprtem območju, kaj drugačen, ni imel, se je pa tega – skupaj s sovaščani – krepko zavedel po odprtju v začetku devetdesetih, ko je zanimanje za Kočevsko izjemno naraslo. Ljudje z vseh koncev in krajev Slovenije so takrat prihajali in si jih ogledovali, kot da so z drugega planeta, nato pa se čudili, češ saj prebivalci Kočevske Reke niso nič drugačni od nas, prav tako imajo par rok in par nog. Ideologija in zastraševanje so naredili svoje, sklene Ficko. Včasih so se širile govorice, da so na zaprtem območju podzemna letališča in da tu delajo množice zapornikov, zaprto območje pa je bilo znano tudi pod nazivom Gubernija Ivana Mačka - Matije. Ga je kdaj videl? Da, dvakrat, odvrne Ficko, vendar je več prihajal v Gotenico, v okolici Kočevske Reke pa je rad lovil, enako Tito. Njegovo lovsko strast omenja tudi dr. Jože Pirjevec v knjigi Tito in tovariši: »Pri koncu življenja je aprila 1975 podrl medveda, katerega kožuh je mednarodna komisija za razstavo sredozemskih držav ocenila kot trofejo, ki se je uvrstila na prvo mesto v tem športu. Bil je presrečen.«
Maček s pumparicami
Iz zapisanega žal ni razvidno, ali je bil medved kočevski ali ne, zato pa se Zlatko Ficko spominja vsaj enega maršalovega obiska v Kočevski Reki še iz zgodnejšega obdobja. Tako kot vsi sošolci si je moral nadeti pionirsko kapico in zavezati rutko, potem pa so jih postrojili ob cesti, da so z zastavicami mahali Titu, ki se je pripeljal mimo v mercedesu.
Ivan Maček - Matija
Mahanja z zastavicami se spominja tudi Mirjam Mikulič, prav tako domačinka iz Kočevske Reke in zaposlena na Zavodu za gozdove. Vsaj dvakrat da jih je obiskal in kot otrokom se jim je to zdelo fino, pravi. Naravnost anekdotični pa so njeni spomini na Ivana Mačka - Matijo: »Bilo je na začetku moje poklicne poti, kot pripravnica sem delala t. i. stalne vzorčne ploskve na enoti Briga, ko je mimo prineslo drobnega možaka v pumparicah in z nahrbtnikom, z njim pa je bil neki veterinar. Povprašala sta me, če je tod naokrog kaj gob. Pa sem jima odvrnila, da ne, saj 'vse sproti poberemo, to je vendar vse naše'! Ko sem se vrnila v pisarno, sem sodelavcem poročala, da sem tisti dan v gozdu naletela na nekaj nenavadnega: na človeka. Opisala sem starejšega možaka in dodala, da je imel take 'hitlerjevske brčice', pa so mi takoj pojasnili, da sem srečala nikogar drugega kot Mačka!«
Razvoj se je z demokracijo ustavil
Tudi Mikuličeva, predsednica krajevne skupnosti Kočevska Reka en mandat pred sovaščanom Fickom, danes pa aktivna v turističnem društvu, priznava, da se v svoji mladosti nikoli ni spraševala o smiselnosti zapornic. Razvoj se je z demokracijo pri nas ustavil, je neizprosna, od odprtja smo naredili dva koraka nazaj in še zdaleč nismo dobili, kar smo si obetali. Če so si za časa njenega predsedovanja krajevni skupnosti od policistov v Gotenici (takrat je bila vodja centra Anka Beznik) izprosili en termin v tednu za brezplačno rabo fitnesa, savn in teniških igrišč, zdaj še tega nimajo več. Na začetku devetdesetih so priredili tudi dva dneva odprtih vrat, danes pa je »vse zaprto, kakor bi prišel na policijsko postajo,« pravi Mikuličeva. In dodaja, da se zgodovina ponavlja: prizadevali so si, da bi dobili svojo občino ali vsaj Kočevski regijski park, vendar trud ni obrodil sadov, tako da še vedno niso gospodar na svoji zemlji.
Izpraznjene in razpadajoče hiše kočevskih Nemcev
O zaprtem območju doma nikoli nismo govorili, staršev – njena mama je ena od dveh (slovenskih) prebivalk Kočevske Reke, ki še razume govorico kočevskih Nemcev – tega nisem spraševala, niti me ni zanimalo, pravi Mirjana Mikulič. O gorah, ki se razprejo in v sebi skrivajo najnovejšo vojaško mašinerijo, je slišala šele po osemnajstem letu, ko je šla študirat v Ljubljano. Tudi za delovna taborišča (ki so v nasprotju s podzemnimi letališči in podobnimi pretiravanji res obstajala) ni vedela, zato pa je zaradi sorodnikov po očetovi strani, ki so se med vojno borili na strani belogardistov, izvedela za Črne bukve, ki jih je prebirala še pred spremembo režima, oziroma preden so se izvodi tega dela znašli pri kolporterjih Mladine. Naša družina je bila verna in čeprav smo stanovali v zaprtem območju, smo hodili k maši, pripoveduje. Le kam, ko pa je znano, da so tu vse cerkve porušili, kar poskočim. Najbližja cerkev je bila v dvanajst kilometrov oddaljenem Kočevju, tja pa smo se podajali peš, odgovori Mikuličeva.
Lovski turizem
V Kočevski Reki so leta 1999 posvetili novo cerkev sv. Janeza Krstnika, zgrajeno na mestu stare, podrte leta 1954. Njen prvi župnik je bil neki jezuit, ki mu je v glavo šinila zamisel, da bi kraj pobratil s Teharji. Mnogi nas povezujejo s Kočevskim rogom in grobišči, vendar sem mu prijazno razložila, da imamo mi svojo zgodbo, oni pa svojo, razlaga Mikuličeva, ki poudarja, da je pozitivna posledica zaprtosti Kočevske Reke in okolice ta, da se je tu ohranila narava. Ljubezen do narave tako rekoč sodi med njene delovne obveznosti, a je tudi njen svetovni nazor: »Po duši sem zelena, ne pripadam nobeni stranki, niti v komunistično partijo nisem bila včlanjena, čeprav so me vabili.« Kočevska Reka z okolico, predvsem z gozdovi borovško-goteniškega masiva, bi bila seveda kot nalašč za razvijanje turizma, se strinja sogovornica. Vendar ne avtobusnega, pristavi in pojasni, da si po zaslugi župnika iz Kočevske Reke novo cerkev pride ogledat tudi po dvesto avtobusov ljudi na leto. Ki se potem odpeljejo naprej, kajti Kočevska Reka je predvsem tranzitni kraj. Živ je tudi lovski turizem, streljat sem prihajajo predvsem Italijani, Avstrijci in Nemci. Slovenci se podajajo odkrivat naravo po gozdni učni poti z imenom Borovška naravoslovna pot, katere traso je zarisala Mirjana Mikulič, vodi pa med drugim skozi pragozd Krokar. Zanimanje je zadnja leta upadlo, največji naval obiskovalcev je bilo kakopak čutiti takoj po odprtju zaprtega območja.
Kot eno glavnih pomanjkljivosti in težav kočevskoreškega vsakdana Mikuličeva navaja, da ni delovnih mest. Še vedno je malone edini delodajalec Snežnik, ki je že v preteklosti za marsikoga odigral pozitivno vlogo: »Če ne bi bilo Snežnika, ne bi dobila štipendije in ne bi šla študirat, tako pa sva si z mamo to lahko privoščili, čeprav je oče umrl, ko sem bila še v osnovni šoli,« pripoveduje sogovornica. Nadalje so prav po zaslugi Snežnika prvi v Sloveniji imeli biotoplarno in so se že pred petindvajsetimi leti ogrevali z biomaso. Toda žal dobava surovin danes ne zadošča več, gospodarstvo na območju Kočevske Reke bi se moralo usmeriti v ustvarjanje dodane vrednosti, meni Mikuličeva. Pred drugo svetovno vojno je bila Kočevska Reka največje naselje daleč naokrog in je premogla sedem gostiln, tri trgovine in dve pekarni. Najbogatejša pa je bila Gotenica, poseljena pretežno s kočevskimi Nemci, ki so si tam zgradili značilne grunte s tremi okni – odtod ime Dreifensterdorf, o čemer obiskovalcem povedo tudi policisti, ki te hiše danes poseljujejo. Seveda pa to niso njihova stalna bivališča – Gotenica je resda najlepše urejena kočevarska vas, ironično je le, da nima niti enega stalnega prebivalca, doda Mirjana Mikulič. Svetla točka so biokmetije, ki jih je tod okoli kar nekaj; tudi črno-bele frizijske, ki se spokojno prestopajo po sočnih pašnikih tik pred goteniškim vadbenim centrom, dajejo mleko, ki ga predelujejo v mlečne izdelke z oznako bio.
Ostanki razlitega voska
Grobišča, ki naj bi bila stična točka med Teharjami in Kočevsko Reko, so od slednje resnici na ljubo kar precej oddaljena. Po zračni liniji manj, v praksi pa slabo uro vožnje – po makadamu, speljanem skozi Kočevski rog. Do partizanske postojanke Baze 20 usmerjajo rumeni kažipoti, posejani tako na gosto, da bi se bilo mogoče izgubiti le, če bi podlegli pustolovskemu duhu in zavili s precej široke in utrjene makadamske ceste, ki jo z lahkoto zvozijo tudi avtobusi. Kažipoti, ki vodijo do grobišč, so manjši in bele barve s črnimi križi. »Grobovi teh niso po tvoji volji, Gospod, niti njih smrt ni po tvoji zamisli,« piše pri Jami pod Krenom, kjer so v brezna zmetali »4000 do 5000 vojakov slovenske narodne vojske, od Angležev iz Vetrinja vrnjenih in od komunistov pobitih v prvih desetih junijskih dneh leta 1945,« še piše na eni od spominskih plošč. Najti jih je v več jezikih in pisavah, kajti sem so bila zmetana tudi trupla vojakov hrvaške, srbske in črnogorske vojske. Nekatere sveče še gorijo, madeži razlitega voska so še skoraj topli, vendar nikjer žive duše. Tako je dobršen del leta, z izjemo spravne slovesnosti, ki tu poteka enkrat na leto, na začetku poletja. Na običajno sredino popoldne pa je slišati le brenčanje žuželk in cvrkutanje gozdnih ptic. Spokojno tišino preseka le tolsta ujeda, morda celo sova kozača, ki se vrže z veje, zaprhuta s krili in odleti. Kljub čudoviti, neokrnjeni naravi in nekaj klopicam v prijetni senci to ni ravno prostor, kjer bi človek imel piknik. Še želja po glasnem govorjenju te nehote mine, tiho se pobereš v avto in odpelješ naprej, upajoč, da bo občutek nelagodja ostal pod Krenom …
Neokrnjena narava in ekološke kmetije
Vseeno pa si pred tem, kar se je zgodilo v kraških breznih Kočevskega roga konec maja in v začetku junija leta 1945, seveda ni mogoče zatiskati oči. Tega se zaveda tudi Jože Saje, oskrbnik Baze 20, dislocirane enote Dolenjskega muzeja s sedežem v Novem mestu. Saje, ki je kariero v novomeškem muzeju pred skoraj dvajsetimi leti začel kot prodajalec vstopnic in danes pripravlja diplomo iz zgodovine na ljubljanski Filozofski fakulteti, priznava, da se je, ko je leta 1995 prevzel prvo sezono vodenja obiskovalcev med lesene barake, večkrat znašel v neprijetnem položaju, ko ni vedel odgovorov na vprašanja, ko so mu jih zastavljali. Potem se je zakopal v knjige – in res se police v njegovi priročni pisarni v Lukovem domu pri Podturnu, kjer je izhodišče za ogled Baze 20, šibijo pod vsakovrstno literaturo. Že samo ošvrk knjižnih hrbtov pove, da se je poglabljal tako v malone ortodoksna dela komunistične ideologije kot v novejše publikacije tipa Črna knjiga komunizma Stpéhana Courtoisa, ki razkrivajo polpreteklo zgodovino tudi z druge strani. Zgodovino najprej napiše zmagovalec, potem poraženec, v tretje pa je napisana objektivno, se glasi eden od številnih modrih citatov bolj ali manj znanih zgodovinarjev iz Sajetovih ust. Potem povzame še Marca Blocha, za katerega je bil zgodovinar kot preiskovalni sodnik, ki mora preiskati vsa dejstva, ne sme pa izrekati mnenja. In Saje se, kot se izkaže med več kot dveurnim sprehodom med barakami, ko niza zanimiva dejstva in podrobnosti, ki obiskovalcu niti za hip ne dovolijo, da bi z mislimi odtaval drugam, drži njegovih navodil. Predvsem pa si prizadeva pokazati, da nobeno dogajanje ni črno-belo. V ta namen obiskovalcem rad zastavi tole vprašanje: »Spomladi 1942 je v Kočevskem rogu prebivalo 120 partizanov, ki so jedli enkrat na dan. Kaj menite, od kod jim hrana?« Odgovori so raznoliki, od tega, da so streljali divjad, do tega, da so jedli sladke koreninice, resnica pa je drugačna: hrano so dobili z okoliških kmetij, večino z darovi, nekaj je bilo zasežene. »Niso se vsi pripravljeni soočiti s tem, da zmagovalec ni bil samo prijazen,« pravi Saje.
Operna pevka v vrtači
V začetku sedemdesetih let, ko so zgradili še drugi del poti za obiskovalce, je Bazo 20 obiskalo po 70.000 ljudi na leto, in če odštejemo hladne, s snegom bogate mesece, ko je obisk otežen, so se sem gor vile prave procesije, razlaga vodnik. Kar naenkrat se pred našimi očmi razpre pogled na gručo lesenih hišic, ugnezdenih v kotanji in med skalovjem. Če veš, da so bile med aprilom 1943, ko so stesali prvo, in decembrom 1944, ko se je partizanska druščina od tod premaknila na belokranjsko osvobojeno ozemlje, njihove strehe prekrite s smrečjem, postane bolj jasno, zakaj je Baza 20 edina takšna postojanka odporniškega gibanja v Evropi, ki nikoli ni bila razkrita. Seveda je k temu prispevala tudi stroga konspirativnost, a vendar je že izbor lokacije – pri tem so imeli prste vmes dr. Pavel Lunaček, dr. Marijan Brecelj, Lojze Rojec in Ivan Maček - Matija – odigral ključno vlogo. »Zdaj razumem, zakaj Italijani v lanski ofenzivi (t. i. Roška ofenziva, ki je potekala leta 1942, op. p.) niso šli skozi ta svet. Ni jim bil le prenaporen, temveč tudi pošasten,« je o mikrolokaciji Baze 20 med drugim zapisal Edvard Kocbek v Listini, dnevniških zapiskih o narodnoosvobodilni dejavnosti od 3. maja do 2. decembra 1943. Kmalu po svojem prihodu na ta kraj pa še: »Od samega miru se ne morem pomiriti.«
Toda ni minilo prav dolgo, ko je v kotanji, iz katere so se lesenjače razširile po bližnjih bregovih, kar vrvelo: do jeseni 1944, ko je tu živelo več kot 140 prebivalcev, so postavili skupno 26 barak, piše na enem izmed panojev, namenjenih obiskovalcem. Baraka propagandistov, baraka članov izvršnega odbora OF (h katerim je sodil tudi Edvard Kocbek), baraka vrhovnega plenuma OF, kuhinja zaščitnega bataljona, baraka Slovenskega poročevalca, barake, v katerih so delovale partizanske delavnice, kot so tiskarna, orožarska, finomehanična in mehanična delavnica, radio … vse to daje vsega dobrega preobjedenemu sodobnemu Slovencu, ki pa se je nekje med obveznim izobraževanjem naposlušal tudi o partizanskih junaštvih in odpovedovanjih, slutiti, da bivanje v Bazi 20 vendarle ni bilo čisto trpljenje in da je, naj to zveni še tako bogokletno, v nekaterih ozirih spominjalo malone na nekakšno počitniško kolonijo … odraslih revolucionarjev. Takšno podobo ponuja tudi Listina – navsezadnje že dejstvo, da je Kocbek v tem času lahko pisal dnevnik v takšnem obsegu in obliki, dokazuje, da le ni nosil glave naprodaj ves čas.
»Predsinočnjim smo takoj po prihodu imeli sejo Izvršnega odbora /…/ in tako so se sredi gozda spet oglasili pisalni stroji,« poroča Kocbek 4. maja 1943 in nadalje med vrsticami naniza še cel kup podrobnosti, iz katerih sledi, da so si na Bazi 20 poskušali napraviti življenje normalno, kolikor se je v danih okoliščinah dalo –tjakaj so prihajala poročila (in aktivisti) iz vse Slovenije (»… morda nikjer niso tako dobro poučeni o položaju kakor mi na Rogu.«), z zamikom enega ali dveh dni so dobivali časopisje. Kocbek je nad svoj pograd celo pritrdil izrezano vest o tem, kako mu je, osumljenemu sodelovanja z uporniki, italijanska oblast zaplenila »premično in nepremično lastnino«.
Bolnišnični trakt goteniškega bunkerja
Ni denarja za obnovo
Toda Baza 20 seveda ni bila počitniško naselje. Imeli so veliko težav pri preskrbi z vodo, ki so jo nosili v brentah iz nekaj kilometrov oddaljenih Podstenic, pozimi pa jih je kljub litoželeznim in lončenim pečem, ki so bile skoraj v vsaki baraki, grizel strašen mraz –zakuriti so smeli šele ponoči, saj bi jih dim lahko izdal, razlaga Saje. Tudi elektrarna, narejena iz predelanega motorja mlatilnice, je delovala samo ponoči, elektriko pa so rabili za razsvetljavo, radijske postaje in polnjenje akumulatorjev. Čez dan so na Bazi 20 smeli samo šepetati, prav tako so dosledno izvajali več vrst konspirativnih ukrepov: kmetje izpod Roga niso več smeli hoditi v gozd, partizane, ki so prihajali na Bazo 20, so najprej nekaj ur vodili v krogih, da so izgubili orientacijo, in jim šele v zadnji fazi zavezali oči. No, z ranjenci so bili prizanesljivejši in so jim prevezo čez oči dali takoj, doda Saje. Prav partizansko zdravstvo – na območju Roga je delovalo 21 bolnic, od katerih so odkrili samo dve – je bilo najbolj fascinanten del narodnoosvobodilnega boja. Cvetelo je celo kulturno življenje, v vrtači, znotraj katere so postavili lesene klopi, prostor pa nato poimenovali »amfiteater«, je po Sajetovem pripovedovanju nekoč nastopila celo žena Josipa Vidmarja, ki je bila operna pevka. Da o partizanskem pevskem zboru in uredništvih glasil, kot so Slovenski poročevalec (»informacijski vestnik Osvobodilne fronte«), Ljudska pravica in Naša žena, ki so prav tako delovala na Bazi 20, niti ne govorimo.
Prihodnje leto bo minilo 70 let, odkar so postavili prvo barako in v Dolenjskem muzeju so si srčno želeli, da bi jim za obnovo lesenih hišk, ki iz leta v leto bijejo neizprosen boj z gozdno vlago, naklonili malce več denarja. Njihovi upi so se žal razblinili, žalostno pove Jože Saje, ki ga je na začetku julija pretresel še en incident: v eno od barak so vlomili in iz nje odvlekli litoželezno peč. A bila je pretežka in preokorna, zato so jo našli, storilce – ki je niso izmaknili zaradi njene zgodovinske vrednosti, temveč ker so v njej videli zajeten kos kovine – pa izsledili.
Kot dve branjevki
Janez Stanovnik, zadnja leta predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije, je eden od treh še živih prebivalcev oziroma obiskovalcev Baze 20 za časa njenega delovanja. V Kocbekovi Listini nastopa kot »aktivist«, ki je pogosto prihajal na obisk in poročal o stanju na terenu. »Bil sem inštruktor izvršnega odbora OF,« popravi in pove, da je pokrival vzhodni del ljubljanske pokrajine, Bogdan Osolnik, s katerim sta se pogosto skupaj podala na teren, pa zahodni del. Ko pripoveduje o dogajanju na Bazi 20, uporablja partizanska imena in šele po vprašujočem pogledu sogovornice doda pravo ime in priimek –omenja dr. Igorja, ki je ustanovil partizansko bolnico Jelendol, razlaga, kako se je Luka nekoč razhudil nad poročilom, ki sta ga z Osolnikom podala prebivalcem Baze 20, predvsem t. i. izvršnikom, to je članom izvršnega odbora OF, ki so imeli nekako okrog petdeset let in so se Stanovniku, tedaj dvajsetletniku, zdeli »blazno stari«. Z Luko je seveda mislil Franca Leskoška, ki je vzrojil nad približno takimle orisom stanja na terenu: Ljudje so obupani in se sprašujejo, mar ni dovolj, da ta beli sodelujejo z okupatorjem, zdaj morajo pa še partizani! Situacija se je nanašala na točno določen dogodek: Pero Popivoda je popeljal svojo enoto čez most pri Soteski, kjer so bile v gradu ugnezdene italijanske enote, že tako demoralizirane spričo bližajoče se kapitulacije, da so se ob pogledu na partizane raje potuhnile, kot da bi jih napadle. Domačini, ki so prizor videli na lastne oči, pa so bili prepričani, da gre za dogovor med Italijani in partizani. S ščepcem šale bi lahko zapisali, da sta bila Stanovnik in Osolnik, katerih naloga je bila meriti mentalni utrip prebivalstva, s katerim izvršniki, plenumaši (člani vrhovnega plenuma OF) in ostali stalni stanovalci Baze 20 niso imeli stika, v tistih časih nekakšna predhodnika javnomnenjskih raziskav. Janez Stanovnik se ob tej primerjavi nasmeji, da se mu zatresejo brki, in pove, kakšen je bil komentar, ki sta ga bila z Osolnikom deležna od Luke: »Janez in Bogdan sta kot dve branjevki, kar pobereta na terenu, nosita sem!«
Izvršniki, ki niso bili člani Komunistične partije, poudarja Stanovnik, so imeli seje največkrat v jedilnici poleg kuhinjske barake. Z Osolnikom sta jim smela občasno prisostvovati, da sta lahko bolj verodostojno obveščala prebivalstvo. Res je, da se zavoljo konspiracije čez dan ni smelo zelo glasno govoriti, a tudi niso samo šepetali, pravi. Bolj dosledno so upoštevali pravila o kurjenju –samo ponoči. Potrdi tudi pripovedi o lestvi, ki so jo stražarji pred Bazo 20 kot nekakšen dvižni most spuščali z roba kraške vrtače v gozdu. Spominja se, da je nekoč v eni sami noči s pomembnimi vestmi prispel z Javornika do Baze 20, »pravzaprav sem bolj tekel kot hodil«. A ko je prišel na cilj, mu je eden od izvršnikov brez trohice rahločutnosti v roke potisnil brento, naj gre z njo po vodo k Podstenicam. Zaman se je Stanovnik branil, da je utrujen. »Oče mi je vedno govoril, da mora človek krotiti svojega osla s težkim telesnim delom!« mu je zabrusil izvršnik in Stanovniku ni preostalo drugega, kot da naredi še tistih nekaj kilometrov do vode in nazaj …
Partijska šola
Pomni pa tudi vedrejše prvine vsakdana na Bazi 20, recimo škljocanja fotoaparata v rokah Božidarja Jakca (bil je eden redkih, ki je smel tam fotografirati, in njegovi posnetki so danes dragoceni zgodovinski dokumenti, reproducirani na razstavnih panojih). Tam gor je portretiral tudi dobršen del izvršnikov, pravi Stanovnik, ki se spominja tudi Iveta Šubica, ki je z eno svojih karikatur spravil v bes Borisa Kidriča. Prikazovala je sod, poln rdeče barve, na katerem je stal Kidrič in vanj nekoga potapljal. Pod sliko je pisalo Partijska šola. Karikatura se je vsem zdela smešna, Kidriču pa malo manj, pripoveduje Stanovnik. Od slikovitih likov, ki so delovali na skrivni lokaciji nad Podturnom, se spominja še Lada Kozaka (brata Ferda in Juša Kozaka), ki so ga klicali Štrajzl, ker je imel pred vojno na Poljanski cesti v Ljubljani istoimensko gostilno. »Bil je predvojni komunist, vendar zelo neortodoksen – Jugoslovane je recimo redno nazival z Bizantinci, ob čemer je Kidrič včasih zarobantil.« Na Bazi 20 se je tu pa tam mudil tudi kanadski major William Jones, vodja zavezniške misije. »Toda Jones je bil izreden vojak, fizično zelo močan človek, in se je gibal po partizanskih enotah ter udeleževal borb, na Bazo je prihajal le občasno.«
Tudi Stanovnik je na Bazo 20 hodil le do februarja 1944, ko se je udeležil zasedanja slovenskega narodnoosvobodilnega sveta v Črnomlju, potem pa je bil poslan na Primorsko, kjer je preživel ostanek vojne. In tako kot v pravljicah – kakršne se pripovedi o življenju na Bazi 20 z današnje perspektive tudi zdijo – se je s koncem vojne pravzaprav vse šele začelo …
Pogledi, št. 13-14, 11. julij 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Kos povsem eksplicitno in nekritično zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo, hkrati pa kritiki ne pridruži nikakršnih predlogov oziroma alternativnih pristopov ali celo konkretnih političnih rešitev.«
