»Filozofija poslednjih dni«
Ivan Urbančič: Zgodovina nihilizma (od začetka do konca zgodovine filozofije). Slovenska matica, Ljubljana 2011, 520 str., 12 €
06. 08. 2012
Samo Ivo Urbančič – in nikjer nikogar drugega – vsaj v javnosti ne,« enigmatično zapiše medijsko prepoznaven filozof Ivo Urbančič nekje proti koncu svoje zadnje monografije Zgodovina nihilizma. Kaj to pravzaprav pomeni? Ali je to samo tipična filozofska samovšečnost ali pa ima ta stavek globlji pomen, morda celo tako globok, da ga večina ni zmožna doumeti? Kakor koli že, knjiga kliče k branju. Zato samo nekaj spodbud.
Kljub naslovni besedici »zgodovina« je knjiga namenjena predvsem filozofom, ne zgodovinarjem. Avtor že v uvodu razloži, da mu ne gre za historiografijo, kronološko popisovanje zgodovinskih dogodkov neke idejne konstelacije, temveč meri globlje: gre mu za samo zgodovino filozofije, ki jo v tipično heideggerjanski maniri pogojuje bitna zgodovina. In zakaj nihilizem? Nihilizem spet nima ničesar opraviti z navadnim pomenom nihilizma kot moralistične oznake za dekadenco, razvrat, brezboštvo ipd., ampak se nanaša na heideggrovsko pojmovanje niča kot niča biti. Nič tu ni nikoli nekaj abstraktno zgolj-negativnega, ampak ima dva obraza, oziroma kakor idiomatično pravi Urbančič, ta nič »pre-sune mislečega človeka kot tista raz-položenost, ki mu odkrije skrito skrivnost filozofije kot vzkratenost Biti. To pa tako, da se ta vzkratenost pokaže kot najdaljnejša Darežljivost: kot zadnja resnica Niča Biti same.«
Za Urbančiča kot epohalnega filozofa je značilna malone apokaliptična retorika. Zgodovina nihilizma naj bi se dovršila z moderno epoho evropske svetovne zgodovine (skrajni evropocentrizem je seveda prvo, kar je Urbančiču mogoče očitati, zanj vzhodnih in drugih filozofij tako ali tako ne more biti). Po njegovem smo torej v »dovršeni svetovnozgodovinski epohi ničevosti resnice in biti kot po subjektu oblastno postavljene lastne gotovosti sebe«. Uvid v to ničevost pa je večini – tako intelektualcem kot »ljudskim množicam« – skrit, celo nedostopen. Čeprav Urbančič poudarja, da mislec ne more grajati, žugati in pretiti, to vendarle ves čas počne: graja akademsko učenost, sodobno filozofijo, kulturnike, umetnike in sodobne izobražence na splošno, ki hočejo le »znanstvenovati« – znanost je namreč na »bitni« ravni okužila vse, saj se vse godi na obzorju znanstvenega proizvajanja in uničevanja. Od tod tudi njegovo mnenje, da danes vsi po vrsti samo »štrikajo meglo«, le peščica heideggerjanskih prerokov in svečenikov, če ne samo še edini svečenik, poslednji Mohikanec resnične filozofije, avtor obravnavane knjige, še zmore uzirati globočine biti in prepoznavati znamenja časov (pardon: bitnozgodovinskih epoh). Skratka, Urbančič nastopa kot nekakšen postreligiozni prerok, ki odkriva štiri naglavne grehe moderne družbe, tj. štiri tipe sodobnega malikovalstva: »Na eni strani vidim malikovalce 'narave', na drugi strani vidim malikovalce 'zgodovine', na tretji strani vidim malikovalce 'kulture', na četrti strani vidim mnogotere malikovalce znanstvenega proizvajanja.« Jasno je, da je za Urbančiča za to kriva Bit sama, ki se v naši svetovnozgodovinski epohi tako daje oziroma odteguje, čeprav je to lahko tudi priložnost za neko drugačno zgodovino. Takšna ultimativna ambivalenca biti pa je tudi že zadnji domet Urbančičeve filozofije. In na ozadju te ambivalence se da kar precej telovaditi.
»Ko zaslišiš besedo »bit«, že natanko veš, kako bo zvenelo nadaljnjih petsto strani.«
Večina knjige se ukvarja s tipično in vse preveč »zlajnano« heideggerjansko eksegezo zgodovine filozofije; to je razvidno že pri sami izbiri velikih, prevratnih filozofov (tu so predsokratiki, zlasti Heraklit in Anaksimander, potem Platon in Aristotel, naletimo še na malce Kanta in Hegla in, hop, smo že pri Nietzscheju). Razen morda za peščico zapriseženih heideggerjancev so ta poglavja precej dolgočasna in duhamorna. Urbančičeva filozofska misel je poleg tega še vse preveč šolska. Naj se še tako povzdiguje nad sterilnost šolske in akademske filozofije, pač pripada dobro znani (slovenski) heideggerjanski šoli. Za Urbančičevo filozofiranje velja povsem enako kot za večino njegovih akademskih »kolegov«: je samo še ena vaja v slogu dobro znanih in utirjenih ter zlasti povsem predvidljivih heideggerjanskih razglabljanj. Ko zaslišiš besedo »bit«, že natanko veš, kako bo zvenelo nadaljnjih petsto strani. Pri takšnem filozofiranju imaš občutek, da je tu edini, ki misli s svojo glavo, »mojster« Martin Heidegger oziroma, kakor ga duhovito in pomenljivo imenuje Urbančič, »veliki lisjak drugačnega mišljenja«, vsi drugi pa so vajenci, in Urbančič je samo eden izmed njih, pa še to povsem povprečen kajpada.
Če presojamo dosežek Urbančičeve filozofije v okviru samega heideggerjanstva, se zdi, da je še najizvirnejša njegova eksegeza Heziodove Teogonije. Urbančič priznava, da je šele ob razlagi tega temeljnega zgodnjegrškega dela doumel, za kaj pri poznem Heideggru sploh gre, šele tedaj je dozorel kot heideggerjanec: »Svet – zemlja – jasa – spór – vas zaprtost – resnica – praspor – bit: v glavi se ti zvrti, ne spraviš vsega tega v smiselni red. Zdi se ti, da si zašel v čarovniško kuhinjo, ničesar ne razumeš, tavaš, iščeš – nič, a vendar nekaj skrivnostno privlačnega, skrajno resnega in daljnosežnega le zaslutiš. Le dolgo potrpežljivo in zadržano poglabljanje v te šifre prinese vpogled v ovédenje. In tedaj se oveš, da ta Heideggrova misel sveta in zemlje sega prav do He sioda in kakor daljni odmev njegove Teogonije prepoznaš zdaj šele Heideggrovo misel, ki prihaja iz daljnih globin nemišljene Resnice Biti.« In ker se je Urbančič zdaj končno le dokopal do položaja svečenika heideggrovske »magije«, se lahko samovšečno retorično vpraša: »Kdo pa dandanes razume to, da ono vprašanje Biti meri na resnico – Ne-skritost – Biti, katere bitstvo je Darežljivost? Naj se še tako oziram okoli sebe, takega ne vidim.«
V zadnjih poglavjih Urbančičevo razglabljanje postane zanimivejše in morda celo aktualnejše, zlasti takrat, ko se dotakne nekdanjih velikih slovenskih intelektualnih in politično-kulturnih eminenc, Jožeta Pučnika, Tarasa Kermaunerja in zelo bežno tudi Dušana Pirjevca. Pogovor (oziroma raz-govor, kot ga imenuje Urbančič) z Jožetom Pučnikom je gotovo najzanimivejši. Pogovarjata se o »razsvetljenskem programu«, ki ga je Pučnik razvil v študiji Oligarhija ali infrastruktura (objavljeni v Novi reviji leta 1986), v kateri je razmišljal o nujnih spremembah tedanjega jugoslovanskega komunizma. Če se Pučnik odlikuje po odprtosti za pogovor s sogovornikom, drugačnim od sebe, za Urbančiča tega ne moremo trditi. Njegovo heideggerjansko problematiziranje Pučnikovega programa deluje na trenutke skoraj komično. Kakorkoli že, pogovor je vsaj tu pa tam vendarle simpatičen.
Potem Urbančič obravnava Kermaunerjevo »zadnje« delo, literarno analizo Vugovega romana Kobariško zrcalo (izšlo 2007 pri Slovenski matici). Najprej mora seveda reflektirati Kermaunerjevo eksplicitno zavračanje (slovenskega) heideggerjanstva: »Kerma vner pa je preziral in ironiziral 'mišljenje biti', kot da je le kriptonacistična ideologija, ki naj bi jo postmoderna literatura in strukturalistična/psihoanalitična teorija že razkrinkali in presegli. Toda to Kermavnerjevo razlago je po premisleku mogoče prepoznati le kot nihilizmu lastno in po njem gnano samoskrivanje, čeprav se nihilizem iz lastnega bistva žene k odkrivanju.« Tako Vugov roman kot Kermaunerjeva interpretacija sta za Urbančiča grobo oziroma vulgarno nihilistična, ne zavedata se njegovega globljega, skritega bistva. Kermaunerjevi analizi še zlasti očita nasilnost (voljo do moči) nad besedno umetnostjo. Ironično pa je, da gre za prav isti očitek, ki navadno – in po pravici – leti na heideggerjanske interpretacije literature, ki so pri nas seveda dobro znane. Kljub temu je po Urbančičevi jasnovidni presoji Kermauner na svoji poti skoraj prišel do obrata iz vulgarnega nihilizma v ovedenje Niča Biti, ki daje možnost drugačne zgodovine.
Na koncu se Urbančič dotakne tudi Pirjevca, zlasti glede vprašanja boga. Pirjevčevo revolucionarno delovanje komentira takole: »V skrajnem brezboštvu komunističnega revolucionarja se nujno odpre vprašanje biti in vprašanje boga, kajti neznosna je ničnost obojega. Svetovna zgodovina v dejanskem ustvarjanju – ne zgolj v teoriji – ni le dobra, ampak obenem polna zla: hudega, strašnega. Zdaj je jasno, zakaj hočejo današnji 'Veliki revolucionarji' biti le visoki teoretiki, ki nočejo imeti z umazanim svetom nič skupnega. Tak ti propagira komunistični gulag, sam pa ne zmore zaklati niti kure.«
Ne pozabimo: tudi tale zapis je v okviru Urbančičeve monološke heideggerjanske optike samo nov dokaz za sodobno kulturniško ničevost, usodno nezmožnost razumevanja oziroma ovedenja, za kaj v resnici gre. »Sodobni pomehkuženci« pač ne bomo nikoli zmogli izkusiti bistva nihilizma. Prerazvajeni smo za globino in težino Niča. To je dano le izjemnim ljudem, herojem filozofskega mišljenja in življenja. Pri nas je to samo Ivo Urbančič. – In nikjer nikogar drugega.
Pogledi, št. 13-14, 11. julij 2012
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
