Dihanje s svetom
BLAŽ LUKAN: Sentence o dihanju. Mladinska knjiga, Zbirka Nova slovenska knjiga, Ljubljana 2010, 77 str., 19,95 €
15. 12. 2010
Nova, že osma pesniška zbirka Blaža Lukana s pomenljivim naslovom Sentence o dihanju razgrinja občutja erotične bližine in minljivosti, prizemljeno sprijaznjenost s poteki sveta ter ljubezensko pozornost tudi do najmanjših stvari. Njeno preseganje dualizmov in priseganje na oniričen prikaz vsakdanjega sveta se odvijeta kot eksplozija čutnega in potopitev v logiko paradoksa. Da subjekt »stvari« ne bi »izgubil«, mora »verovati v nič«. Domišljija, zaposlena s tisoč vtisi, mu osvežuje pogled in ga privaja na neprivajenost (»kako izprazniti pogled, da bo vse v njem novo«). Takšno odpiranje globlji resničnosti, njeno odkrivanje znotraj tiste znane, črpa iz rezervoarja nezavednega. Gledanje kot izpod gladine spanja, ki preči ta pesniški svet, naznačuje prostor srečevanja z drugimi v kolektivnem nezavednem. Avtomatska pisava prinaša kopico »sentenc« v nadrealistični maniri, denimo: »nevihto je mogoče ujeti v prtljažnik in jo odpeljati v gozd, / šestina vsega, kar v življenju rečemo, se nam maščuje«.
»Lukanova poezija narekuje napet ritmični tok podob, ki pri opisovanju teles, predmetov in prostora abstraktno čistost povežejo z ihtavostjo strasti ter dihanje svojega ritma poživijo z obveznim kančkom improvizacije in naključja.«
Lukanova poezija narekuje napet ritmični tok podob, ki pri opisovanju teles, predmetov in prostora abstraktno čistost povežejo z ihtavostjo strasti ter dihanje svojega ritma poživijo z obveznim kančkom improvizacije in naključja. V bralčevi konkretizaciji zbirke se dramatično odvrti podobje zbližane svetlobe in teme, zvoka in tišine ter notranjosti in zunanjosti. V pijanosti čutov je vsaka stvar osvobojena v pretočnost ter dinamiko razpadanja in spajanja: »Ostro je življenje stvari, naokrog letijo koščki in opilki.« Subjekt je razpršen v prostoru, telo in svet se v vrtincu mešata, sproščena domišljija budnega sanjanja vodi v nepovezano bruhanje besed in, »iz rebra se rojeva stvar za stvarjo«. Pesnik stvarnik stvarem predvsem prisostvuje, jim pusti, da so in da vzniknejo v luči svoje biti: »Le stvarem bom pustil, da se bodo penile, cedile, kljuvale / po svoje ...«
Subjekt, živeč na robu izničenja, lahko obstane, a samo v preobrazbi in raznašan kot prah. Ptica, ki ji zastavi pot, »poleti skozenj«. Raztaplja se v drsenju ustvarjalne energije in v snu snovi, v enem, ki je notranje razdeljeno in raznovrstno (»Eno je vse, / a vse ni eno.«). Občutek gibanja se druži z občutkom pomirjenosti in subjekt je temeljno usklajen s svetom. Dihanje je prispodoba te usklajenosti in prepustnosti med subjektom in svetom – dihanje je »glas miru«, »pozibavanje / v ritmu uspavanke«, blagoglasno plutje z zrakom, žarišče živosti, ki »jaz« prešiva s svetom, prehajanje toplote, zajemanje in zajetost, vzajemnost in ritmična umerjenost, skladnost vdiha in izdiha. Lirski subjekt je hipersenzibilen za vibracije prostora (»prah, ki se v sončnem / žarku poseda po hrbtni strani dlani … čuti vsaka dlačica, / vsaka pora«; »od pogleda ven se mi zvrti v glavi«; »samo roko moram iztegniti, / pa začutim sfero, kako drhti«). Tiho, golo navzočnost stvari doživlja tako intenzivno, da se mu zdi slišna, in »vsak zvok« se pretvori v tišino skoz telo, skoz valovanje in občutek prežetosti s svetom. »Počelo lepega« v celoti pripada domeni telesa in njegovi neposredni zvezanosti s fizičnim okoljem, telo samo pa je vzpostavljeno kot sidrišče v prostoru in središče premikov, vrenj in pokov.
Lukanova erotično uglašena lirična pripoved o našem vsakodnevnem vdihavanju sveta in izdihavanju sebe, bivanju, ki ne traja dlje kot vdih-izdih, a nas hkrati vpenja v tisoč agregatnih stanj ter večno kroženje snovi, spregovori polnih pljuč in jemlje dih.
(Kritika je bila objavljen v tiskani izdaji Pogledov, št. 19/20, 15. decembra 2010.)
Širi poglede
Tiskana izdaja
Povezana vsebina
Prispevki avtorja
Zadnji komentarji
Dialogi:
komentar: Lepo prosim | 25. 01. 2017
Lepo vas prosim, umaknite ta članek s prve spletne strani, ker me je že malo...
:
komentar: Marjan Čander | 28. 12. 2016
Spoštovana ga. Zdenka Goriup, nezakonistosti se res izvajajo še 25 let po...
Kultura in mediji:
komentar: Jože | 20. 12. 2016
A ni tale naslov zrel za dvojino?
Citati
»Sama zgodba Časa očetov je neulovljiva, saj se razprostira skozi več generacij, ki jih v grobem uokvirjata obe vojni.«
